Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za določitev pristojnosti za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (sodna ali upravna pristojnost) je bistvena ugotovitev pravnega temelja, ki je bil podlaga za prehod premoženja v državno last, in ne pravna podlaga, ki jo je stranka navedla v zahtevi.
Zadeve I U 208/2012, I U 234/2012 in III U 31/2012 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva vodi kot I U 208/2012. Tožbam se ugodi, sklep Upravne enote Radlje ob Dravi št. 330-242/2010-2 z dne 9. 11. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek. Odpravi se odločba Upravne enote Radlje ob Dravi št. 321-147//92-3, 321-131/92-4, 321-111/93-3 z dne 14. 12. 1999. Tožena stranka je dolžna prvemu tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
Tožena stranka je dolžna tretjemu tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.
Upravna enota Radlje ob Dravi (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevek A.A. in B.B., C.C. in Univerzitetne ustanove ing. F.F. v delu, ki ni zajet s pravnomočnim delnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000, in ki ji je bil odstopljen v reševanje na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009. V obrazložitvi navaja, da je E.E. 22. 12. 1994 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil zahtevek za vračilo zaplenjenega premoženja in za plačilo odškodnine po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), s katerim je predlagal vrnitev vseh nepremičnin, ki so bile zaplenjene v zaplembnem postopku Zp 1264/46 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Dne 29. 8. 1995 je zahtevek modificiral in sodišču predlagal, da odloči, da se vrnejo v last in posest nepremičnine, ki so bile zahtevane v upravnem postopku po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) (tudi) pri Upravni enoti Radlje ob Dravi in sicer v vseh upravnih spisih in na podlagi vseh zahtev pravnih naslednikov upravičenca, razen nepremičnin, ki so bile z odločbo z dne 2. 1. 1995 prenesene v last in posest F.F. Njegova pravna naslednika, A.A. in B.B., ter C.C. so 10. 3. 2008 predlagali, da sodišče ugodi tudi zahtevku glede vrnitve nepremičnin, ki so bile zaplenjene na območju Občine Radlje ob Dravi in glede katerih je Upravna enota Radlje ob Dravi spis dostavila v reševanje Okrajnemu sodišču Ljubljana, ter našteli te nepremičnine. Upravni organ navaja, da sodišče ni konkretno navedlo, katero premoženje je predmet odstopa (po izreku sodnega sklepa je bil odstopljen „predlog predlagateljev v preostalem delu, ki ni zajet s pravnomočnim sklepom naslovnega sodišča z dne 10. 2. 2000“). Ker je zahtevek predlagateljev z dne 10. 3. 2008 najbolj določen, prvostopenjski organ meni, da je v njem navedeno premoženje tisto, glede katerega mu je bila zadeva odstopljena v reševanje.
Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je Upravna enota Radlje ob Dravi glede premoženja, ki je bilo podržavljeno F.F., vodila dva postopka. O delu zahtevka glede kmetijskih zemljišč je odločila z delno odločbo z dne 2. 1. 1995, ki je postala pravnomočna 5. 9. 1995. Po vložitvi zahteve po 145. členu ZIKS je vse vlagatelje pozvala, da se opredelijo, ali bodo zahtevali vrnitev premoženja v sodnem ali v upravnem postopku. Ker se nihče ni izrecno odločil za nadaljevanje upravnega postopka, vendar tudi nihče ni izrecno umaknil zahteve, vložene po ZDen, je zahtevo za denacionalizacijo premoženja v k.o. G. in k.o. H., v delu, o katerem ni bilo odločeno z delno odločbo z dne 2. 1. 1995, zavrnila. Ta odločba je postala pravnomočna 13. 1. 2000. S tem je bil upravni postopek za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov na Upravni enoti Radlje ob Dravi zaključen. Postopek za vračilo zasebnega gospodarskega podjetja pa je bil pravnomočno zaključen z zavrnilno odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 31. 8. 2007. Prvostopenjski organ ugotavlja, da so predlagatelji vložili dva zahtevka za vračilo istega premoženja, enega na podlagi ZDen pri upravnem organu, drugega pa na podlagi ZIKS pri sodišču. Upravni organ razloguje, da pristojnost za odločanje o vračanju premoženja ni odvisna od tega, na kateri podlagi je premoženje prešlo v državno last, temveč je za določitev pristojnosti pomembno, na kateri pravni podlagi upravičenec uveljavlja zahtevo po vrnitvi. Odločitev o izbiri pravnega temelja za vračilo premoženja je odločitev stranke, ne pa državnega organa ali sodišča. V obravnavanem primeru so stranke to dispozicijo izkoristile, saj je upravni organ prav na podlagi njihove izrecne odločitve za sodno pristojnost pravnomočno zaključil oba postopka. Zato je od sodišča odstopljeni zahtevek na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP-1) zavrgel, ker je ugotovil, da je kot podlaga za ta zahtevek naveden 145. člen ZIKS, torej stranka uveljavlja pravico, o kateri ni mogoče odločiti v upravnem postopku, ampak le v sodnem postopku.
Prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu še ugotavlja, da je rok za vlaganje zahtev za denacionalizacijo za fizične osebe potekel 7. 12. 1993. Ta rok je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Ker je bila zahteva, ki mu jo je odstopilo sodišče, vložena šele 22. 12. 1994, bi jo moral kot prepozno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP-1 zavreči. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 3. 3. 2011 zavrnilo pritožbe prvega, drugega in tretjega tožnika zoper sklep prvostopenjskega organa. V obrazložitvi navaja, da je sodišče v sklepu Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, s katerim je predlog s še nerešenim delom zahtevka za vrnitev premoženja odstopilo prvostopenjskemu organu, ugotovilo, da F.F. premoženje ni bilo zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe, pač pa že predhodno z odločbama Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 6. 1946 in 21. 9. 1946, na podlagi Zakona o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije in Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanje zaplembe. Zato se je, ob sklicevanju predvsem na odločbo Ustavnega sodišča U-I-70/97 z dne 8. 1. 1998, izreklo za nepristojno ter predlog v še nerešenem delu odstopilo kot pristojnemu za reševanje na podlagi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen prvostopenjskemu organu. Drugostopenjski organ ugotavlja, da prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa sicer nepravilno razlaga, da pristojnost za odločanje o vračanju premoženja ni odvisna od pravne narave podržavljenja. Meni, da bi upravni organ moral odločati o delu zahtevka, vloženega na sodišče, če je bilo to premoženje podržavljeno na podlagi katerega od predpisov iz 3. člena ZDen in če ni bilo o istem premoženju že odločeno s pravnomočno upravno odločbo z dne 14. 12. 1999 ter če ne bi bil zahtevek za vrnitev tega premoženja na sodišču vložen 22. 12. 1994. Ker pa je bil upravni postopek na podlagi zahteve, vložene po ZDen, in je bil za isto premoženje leta 1994 pri sodišču vložen zahtevek po ZIKS, pravnomočno končan, ni več mogoče odločati o premoženju, ki je predmet izpodbijanega sklepa ter je sprejeta prvostopenjska odločitev pravilna in zakonita.
Prvi tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da ni resnično, da je postopek o vračilu predmetnega premoženja pravnomočno ustavljen, saj o istem postopku z istimi udeleženci upravni organ še vodi denacionalizacijske postopke (I.I.). Očitno je, da prvostopenjski organ drugostopenjskemu organu ni predložil celotne dokumentacije, ki se nanaša na vodenje denacionalizacijskega postopka po pok. F.F. Meni, da iz odločbe z dne 14. 12. 1999 ne izhaja nič drugega kot to, da so predlagatelji postopka pred upravnim organom podali zahtevo o odstopu zadeve, ki se je vodila pred tem organom. O zahtevku za odstop zadeve sploh še ni bilo odločeno. Zato je odločba z dne 14. 12. 1999 pravno irelevantna. Odločba o zavrnitvi zahtevka je pravno nedopustna, saj bi organ moral odločati o zahtevku za odstop zadeve, ne pa po katerem zakonu (ZDen, ZIKS) bo stranka uveljavljala zahtevek. Z zavrnitvijo zahtevka torej organ ni odločal o pravi zahtevi strank. Zato zadeve ni mogoče šteti za pravnomočno zaključene, kar pomeni, da je upravni postopek še živ in tudi ugotovitve o prekluzivnih rokih niso točne. Odstop zadeve je bil dejansko in pravno izvršen, saj je tekel tudi postopek o sporu o pristojnosti. Če se ugotovi, da upravni organ ni odločil o zahtevku stranke, je upravni postopek živ in roki tečejo od vložitve zahteve za denacionalizacijo. Prvi tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, oba upravna akta odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
Druga tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je iz predmetnega upravnega spisa razvidno, da pri upravnem organu vložena zahteva za denacionalizacijo obsega tudi premoženje, o katerem ni odločeno niti z delnim sklepom sodišča z dne 10. 2. 2000, niti z odločbami upravnega organa iz leta 1994, 1999 in 2001. Ne glede na to, da so predlagatelji 21. 12. 2004 pri sodišču vložili še zahtevek za vračilo podržavljenega premoženja po določbah ZIKS, zahtevka za denacionalizacijo v izpodbijanem sklepu navedenega premoženja pri upravnem organu niso nikoli izrecno umaknili. Zato je napačno stališče prvostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru ne gre za upravno zadevo, ker naj bi bil kot podlaga za vračilo v sklepu navedenega podržavljenega premoženja naveden 145. člen ZIKS. Kot izhaja že iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009, predstavlja tako zahteva, dana pri upravnem organu, kakor tudi zahteva, vložena na sodišču, eno zahtevo, celoto, katere namen je vrnitev krivično odvzetega premoženja, kar je namen tako ZDen kot ZIKS. Premoženje je bilo upravičencu F.F. odvzeto z več odločbami, med drugim s kazensko sodbo z dne 20. 7. 1946. V nepravdnem postopku pri sodišču je bilo ugotovljeno, da pravni temelj za zaplembo celotnega premoženja ni bila kazenska sodba z dne 20. 7. 1946, temveč Zakon o konfiskaciji premoženja in o izvrševanju konfiskacije (v nadaljevanju ZKPIK) ter Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (v nadaljevanju ZZPIZ), ki sta zakona, navedena v 18. in 19. točki 3. člena ZDen. Za na ta način odvzeto premoženje je ZDen predvidel vračanje v upravnih postopkih po določbah tega zakona (3. člen v zvezi s 54. členom ZDen). Glede na to, da prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu navaja, da je pristojen za reševanje zahtevkov za vračilo premoženja na podlagi ZDen, je očitno, da je pristojen tudi za reševanje zahtevka za vračilo premoženja, ki ga je navedel v izpodbijanem sklepu, torej za reševanje zahtevka, ki mu ga je odstopilo sodišče. Navedeno še dodatno potrjuje tudi vsebina določbe 2. člena ZUP, ki določa, kdaj gre za upravno zadevo. Ker je od ugotovitve, kateri akt je predstavljal temelj za podržavljenje premoženja upravičencu F.F., odvisno tako vprašanje pristojnosti, kakor vprašanje, ali gre za upravno zadevo, bi prvostopenjski organ moral sam preizkusiti, kaj je bil pravni temelj za podržavljenje v izpodbijanem sklepu navedenega premoženja in šele nato sprejeti odločitev, ne pa zgolj zavzeti stališča, da zato, ker je v zahtevku, ki mu je bil odstopljen v reševanje, kot pravni temelj za denacionalizacijo naveden 145. člen ZIKS, ta zahtevek ne predstavlja upravne zadeve. Zaradi takega ravnanja je prvostopenjski organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje in zmotno uporabil materialno pravo. Tretja tožnica pa še navaja, da tako ravnanje prvostopenjskega organa vsebinsko gledano predstavlja kompetenčni spor med upravnim organom in sodiščem, o čemer pa sam upravni organ že po naravi stvari ne more odločati. Tretja tožnica sodišču predlaga, naj njeni tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.
Tretji tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je bila pri Upravni enoti Radlje o Dravi vložena zahteva za denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Celotna dokumentacija in predlog za denacionalizacijo so pri upravni enoti ostali nespremenjeni. Tretji tožnik oziroma njegov pravni prednik ni nikoli odstopil od zahtevka, vloženega pri upravnem organu. Zaradi različnih tolmačenj o uporabi ZDen in ZIKS je tretji tožnik po razveljavitvi kazenske sodbe tudi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložil zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja, pri čemer so bili pogoji za utemeljenost takega zahtevka prepuščeni odločanju s strani sodišča. Zaradi zavlačevanja sodnega postopka je z ostalimi pravnimi nasledniki denacionalizacijskega upravičenca predlagal odstop nerešenega zahtevka upravni enoti. Za reševanje zahtevka po določbah ZIKS pri sodišču je bilo nujno, da denacionalizacijski postopek začasno ne teče in prav zato je upravni organ izdal sklep o ustavitvi postopka. Ustavitev je bila le začasnega značaja in ni mogla vplivati na materialne pravice in zahtevke upravičenca, saj je pravica do vrnitve odvzetega premoženja ustavno varovana pravica prizadetih. Zaradi navedenega je neutemeljeno sklicevanje prvostopenjskega organa na določbo 129. člena ZUP, po kateri je zahtevo treba zavreči, če ni bila vložena v predpisanem roku. V obravnavanem primeru je zahteva bila vložena v zakonitem roku, vendar je bila odstopljena v reševanje sodišču, le to pa jo je ponovno vrnilo upravnemu organu. Gre lahko le za kompetenčni spor, ki ga je upravna enota tudi sprožila. Ob upoštevanju poteka časa se pokaže, da je šlo v celotni zadevi dejansko za iskanje pristojnosti ali sodnega ali upravnega organa. Po mnenju tretjega tožnika je nesprejemljivo stališče drugostopenjskega organa, da bi moral vložiti pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka, saj je bil ta zgolj formalnega značaja zaradi takratne prakse, da upravni in sodni postopek ne moreta teči istočasno. Potrebna je bila začasna ustavitev enega od njiju. Z odstopom zadeve s strani sodišča na upravno enoto je bila varovana praksa, da postopka ne moreta teči vzporedno. Po mnenju tretjega tožnika je sodišče ravnalo pravilno, ko je del zahtevka, ob ugotovitvi, da je za reševanje nepristojno, odstopilo kot pristojnemu upravnemu organu. Meni še, da so bile v zvezi z zahtevki predlagateljev kršene tudi človekove pravice in temeljne svoboščine iz 22., 23. in 33. člena Ustave, saj v obravnavanem primeru denacionalizacijski upravičenec ni deležen enakega varstva pravic pred sodiščem in drugimi državnimi organi, prav tako pa so bila dolžna sodišča in upravni organi brez nepotrebnega odlašanja odločati neodvisno in nepristransko, kar pa za obravnavani primer ne velja. Z zavrženjem denacionalizacijskega zahtevka pa je drugemu tožniku in ostalim upravičencem kršena tudi pravica do zasebne lastnine in dedovanja po 33. členu Ustave. Tretji tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
Toženka v odgovorih na tožbe prereka tožbene navedbe ter vztraja pri odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, sodišču pa predlaga, naj tožbe kot neutemeljene zavrne.
K I. točki izreka: Sodišče je o združitvi postopkov, ker gre za isti predmet, v vseh zadevah je namreč izpodbijan isti upravni akt, odločilo na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
K II. točki izreka: Tožbe so utemeljene.
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zavrgel predlog z zahtevkom za vrnitev F.F. zaplenjenega premoženja, vložen pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 22. 12. 1994, v delu, v katerem o zahtevku ni bilo odločeno z delnim sklepom tega sodišča Nz 772/94 z dne 10. 2. 2000, ter mu je bil odstopljen v reševanje na podlagi pravnomočnega sklepa navedenega sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno. Organ je odločitev oprl na 1. in 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP.
Sodišče se s tožniki strinja, da prvostopenjski organ (v dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa) ni imel podlage, da bi s strani sodišča odstopljeni predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (z utemeljitvijo, da ne gre za upravno zadevo) mogel zavreči. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tako odločil, ker je kot podlaga za zahtevek v predlogu naveden 145. člen ZIKS ter je tudi iz vsebine predloga razvidno, da predlagatelji uveljavljajo vračilo premoženja in plačilo odškodnine na podlagi določb ZIKS, za reševanje takih zahtevkov pa je pristojno sodišče, medtem ko so upravni organi pristojni le za reševanje zahtevkov, ki se uveljavljajo po določbah ZDen. Iz sklepa sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008 pa izhaja, da je to ugotovilo, da sta pravni temelj za zaplembo celotnega premoženja F.F. bila ZKPIK in ZZPIZ ter da je bila zaplemba izvršena z odločbama Okrajnega sodišča v Ljubljani Zp 1264/46 z dne 28. 6. 1946 in dne 21. 9. 1946, in da pravni temelj za zaplembo ni bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 174/46 z dne 20. 7. 1946 (v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Kpv 937/46 z dne 17. 9. 1946), ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 197/94 z dne 12. 10. 1994 spremenjena tako, da je bil F.F. oproščen vseh obtožb (ker ob izdaji kazenske sodbe in v času njene pravnomočnosti F.F. dejansko premoženja ni več imel). Ne da bi prvostopenjski organ ugotovil glede pravnega temelja za prehod predmetnega premoženja v državno last drugače, kot izhaja iz sklepa sodišča, namreč da sta to ZKPIK in ZZPIZ – to pa sta zakona, navedena v 18. in 19. točki 3. člena ZDen, pa glede na določbe 52. in 54. člena ZDen ni imel podlage za zaključevanje, da zadeva ne sodi v upravno pristojnost. Pa tudi če bi organ prišel do drugačnih ugotovitev kot sodišče (čeprav iz obrazložitve sklepa ne izhajajo), namreč da naj bi pravni temelj za zaplembo bila sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Ko 174/46 z dne 20. 7. 1946, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 197/94 z dne 12. 10. 1994 spremenjena (tako, da je bil F.F. oproščen vseh obtožb), zaradi česar bi zadeva lahko sodila v sodno pristojnost (taka zadeva pa lahko sodi v sodno pristojnost - po tem ko je Ustavno sodišče z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 razveljavilo 92. člen ZDen - v primeru, da upravičenci na podlagi 145. člena ZIKS izberejo za uveljavljanje vrnitve zaplenjenega premoženja sodni postopek), bi odstopljenega predloga z delom še nerešenega zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja ne mogel zavreči po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pač pa bi organ moral (po tem ko je že sodišče zavrnilo pristojnost v zadevi), zahtevati odločitev o sporu glede pristojnosti (prvi odstavek 27. člena, tretji odstavek 26. člena ZUP) ter pred rešitvijo tega spora ne bi smel odločiti. Prvostopenjski organ je, kot izhaja iz predloženega spisa, tako zahtevo na Ustavno sodišče tudi podal, vendar je bil postopek ustavljen (ker v zahtevi ni bila konkretno opredeljena zadeva, glede katere naj bi med upravnim organom in sodiščem obstajal spor glede pristojnosti) ter tako spor glede pristojnosti ni bil rešen.
Kot razlog za zavrženje v reševanje odstopljenega dela zahtevka je prvostopenjski organ navedel tudi 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP (po kateri organ zahtevo zavrže, če ni bila vložena v predpisanem roku). Ugotovil je namreč, da je bil predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja pri sodišču vložen 22. 12. 1994 ter ga tako ni mogoče obravnavati kot pravočasne zahteve za denacionalizacijo, saj je zahteva za denacionalizacijo glede na določbe ZDen, če jo je vložila fizična oseba, morala biti vložena do 7. 12. 1993. Ustavno sodišče je v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 presodilo, da pravno stališče, po katerem sodišče na podlagi 145. člena ZIKS vložen zahtevek za vrnitev podržavljenega premoženja zavrne, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS temveč ZDen, ob tem ko upravičenci zaradi poteka prekluzivnega roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen nimajo več na voljo nobenega drugega postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, krši pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V zvezi z obravnavano zadevo je med drugim še navedlo, da odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, vložen na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen, zaradi roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen samo navidezno dopušča upravičencem uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to možnost dokončno odvzema. Za nov postopek pa je sodišču naložilo, da bo moralo ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot ZIKS (ki je enak), in cilja (ki je enak – poprava krivic), in ob upoštevanju, da je tudi vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, v svojem bistvu enotna – odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju, zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Navedlo je, da zakonske ureditve ne bo mogoče razlagati tako, da upravičenci ne bi imeli več pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe; če bi sodišče tako vlogo odstopilo v pristojno reševanje upravnemu organu, pa bi moral upravni organ tako vlogo obravnavati kot pravočasno.
Iz navedene odločbe Ustavnega sodišča tako izhaja, da to meni, da je z ustrezno razlago zakonov treba upravičencem, ki so uveljavljali vrnitev zaplenjenega premoženja po določbah ZIKS, pa se je med sodnim postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe, omogočiti učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ker bi bilo v nasprotnem primeru nedopustno poseženo v njihovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Navedena stališča Ustavnega sodišča in sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki jim je sledila (primere sodišče navaja v nadaljevanju), pomenijo tako odstop od dotedanje prakse, ko je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku potrjevalo odločitve sodišč o zavrnitvi zahtevka, ki so temeljile na presoji, da zahtevek, vložen na podlagi določb ZIKS, ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen.
Če so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, da pravni temelj za zaplembo premoženja F.F. ni bila kazenska sodba, v kategorijo upravičencev, na katere se nanašajo navedena stališča Ustavnega sodišča, spadajo tudi tožniki. Ob izhodiščih, kot izhajajo iz prej navedenih stališč Ustavnega sodišča, je bil izdan tudi sklep Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008 (s katerim se je sodišče izreklo za nepristojno za odločanje v zadevi ter predlog glede še nerešenega dela zahtevka odstopilo v reševanje prvostopenjskemu organu), torej z namenom varovanja pravic predlagateljev sodnega postopka do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja.
Sodišče (ob predpostavki, da so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, da pravni temelj za zaplembo premoženja F.F. ni bila kazenska sodba) meni, da ni razloga, da bi zahtevek, ki je bil odstopljen v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu, mogel biti obravnavan drugače, kot v smislu stališč Ustavnega sodišča v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (ki jim je sledila nato tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča v revizijskih postopkih, npr. sklepi II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 486/2010 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011, II Ips 299/2010 z dne 23. 6. 2011 itd.), torej ob razlagi in uporabi zakonske ureditve tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Sodišče tako meni tudi ob tem, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, bil predlog na podlagi določb ZIKS vložen pri sodišču pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, medtem ko je bil v obravnavani zadevi vložen po poteku tega roka, 22. 12. 1994. Tako meni zato, ker je bila (tudi) za predmetno premoženje pri tedaj pristojnem upravnem organu pravočasno (in ta okoliščina ni sporna) vložena zahteva za denacionalizacijo po določbah ZDen. Gre pa za identiteto v objektivnem (razen glede podlage zahtevkov, ki pa tudi v smislu prej navedenih odločbe Ustavnega sodišča in sklepov revizijskega sodišča ni odločilna) in subjektivnem smislu med predlogom z odstopljenim zahtevkom in pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, ter v vsebinskem smislu, kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 474/2009 z dne 25. 3. 2009 (s katerim je potrdilo sklep Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008), za eno zahtevo, podano s ciljem vrnitve krivično odvzetega premoženja.
Obravnavo zadeve kot ene v smislu prej pojasnjenega po mnenju sodišča tudi ne preprečuje odločba prvostopenjskega organa z dne 14. 12. 1999, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja F.F., ki leži v k. o. G. in k. o. H. in o katerem ni bilo odločeno z delno odločbo z dne 2. 1. 1995, kot to menita oba upravna organa. Sodišče ugotavlja, da je ta odločba le po obliki materialnopravna odločitev, po vsebini pa je formalna odločitev. Iz obrazložitve odločbe je namreč razvidno, da jo je prvostopenjski organ izdal po tem, ko je vse potencialne pravne naslednike denacionalizacijskega upravičenca pozval, da se izjavijo, v katerem postopku bodo uveljavljali zahtevo za vrnitev. Ker ti zahteve niso izrecno umaknili, je ugotovil, da postopka ne more ustaviti. Ni pa ga mogel niti nadaljevati, ker se nihče ni izrecno odločil za nadaljevanje upravnega postopka. Glede na določbo 125. člena ZUP/86 in na njej sprejeto sodno prakso, da zahteve ni mogoče zavreči, če je bil postopek že uveden, je zahtevek zavrnil. Iz navedenega izhaja, da z odločbo z dne 14. 12. 1999 prvostopenjski organ ni odločil o pravici do denacionalizacije. Procesna odločitev pa ne more biti razlog za to, da se na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo postopka ne vodi tako, da je v njem varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, in s tem njihova ustavna pravica do zasebne lastnine. Vse navedeno narekuje sodišču presojo, da prvostopenjski organ predloga z odstopljenim delom zahtevka (tudi) kot nepravočasne zahteve ne bil mogel zavreči. Sodišče je tožbam ugodilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Na podlagi določbe tretjega odstavka tega člena, po katerem sodišče glede na vsebino zadeve lahko odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, je sodišče, da bi se zadeva lahko pravilno rešila, odpravilo tudi odločbo tega organa z dne 14. 12. 1999. K III. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku prvega tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.
K IV. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tretjega tožnika je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.