Jedro

Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe.

Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2. Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 156/2017-11 z dne 17. 1. 2019, spremeni tako, da se tožbi ugodi in se izpodbijani sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-156835/2015-5 z dne 9. 2. 2016, odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči povrniti stroške upravnega postopka in upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.103,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožničino tožbo zoper sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT 4933-156835/2015-5 z dne 9. 2. 2016. 2. FURS je v upravnem sporu izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdala na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), št. 35 502-098 1 z dne 31. 8. 2005. Zavod je odločil, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno izplačani znesek družinske pokojnine in varstvenega dodatka pri družinski pokojnini, ki ga je prejela v določenem obdobju, ter ga plačati na TRR Zavoda. Navedena odločba je postala izvršljiva 4. 10. 2005 in pravnomočna 21. 1. 2009. Ker tožnica navedene obveznosti ni plačala, je Zavod kot predlagatelj izvršbe na FURS podal predlog za izterjavo te terjatve. Na tej podlagi je FURS v sklepu o davčni izvršbi odločila, da se zoper tožnico opravi izvršba neupravičeno izplačanih denarnih prejemkov v znesku 3.574,03 EUR, z zamudnimi obrestmi v znesku 986,60 EUR ter stroški izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR in nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice od 10. 2. 2016 dalje tako, da se opravi določen način izvršbe z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnica pri določeni banki. Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnica vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance, št. DT 498-2-107/2016-2 z dne 14. 2. 2017. 3. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je v zvezi z ugovorom zastaranja sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da se v obravnavani zadevi ne more upoštevati določba 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2),1 ki se nanaša na zastaranje davčnih obveznosti in ne za druge nedavčne obveznosti, za kar gre v obravnavani zadevi. Ta določba ZDavP-2 o zastaranju bi se lahko uporabila samo v primeru, če bi to določil zakon, na podlagi katerega se obveznost izterjuje, te določbe pa Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)2 nima. Zato se mora v obravnavani zadevi uporabiti določba prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).3 Po tej določbi pa desetletni rok od izdaje in vročitve sklepa o davčni izvršbi še ni potekel. 4. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj. Predlogu je Vrhovno sodišče delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, "ali začne teči zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, prvi dan po izvršljivosti te odločbe ali šele po njeni pravnomočnosti?

5. Zoper izpodbijano sodbo je revidentka na podlagi sklepa o dopustitvi revizije vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). V njej predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila, temveč se zgolj sklicuje na dosedanje razloge iz prej izdanih odločb v zadevi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

7. Revizija je utemeljena.

8. Dejansko stanje v zadevi, na katerega je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano (85. člen ZUS-1), je med strankama nesporno (zgoraj, 2. točka obrazložitve). Tako ostaja zgolj odprto vprašanje materialnih pravnih podlag, ki urejajo zastaranje navedenega dolga revidentke, utemeljenega na odločbi Zavoda, ter njihove uporabe v obravnavanem sporu.

9. Revidentka je že v tožbi uveljavljala, da je izterjava njene terjatve zastarala tako na podlagi upoštevnih določb OZ kot tudi ZDavP-2.4 Pri tem pa se je tako kot tožena stranka sklicevala na razlago prvega odstavka 336. člena OZ5 v povezavi s 356. členom OZ, vendar z drugačnim rezultatom. Revidentka je vztrajala na stališču, da zastaralni rok teče od izvršljivosti odločbe Zavoda,6 toženka pa na razlagi, da zastaranje v obravnavanem sporu teče šele od pravnomočnosti odločbe Zavoda, ker terjatev po navedeni odločbi dobi vse značilnosti judikatne terjatve šele s pravnomočnostjo odločbe, s katero je ta terjatev ugotovljena, čemur (smiselno) pritrjuje tudi sodišče prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Za odgovor na navedeno materialnopravno vprašanje je treba najprej presoditi, katera je pravilna pravna podlaga, ki ureja zastaranje v navedenem primeru.

11. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da iz besedila OZ izhaja, da se določba 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene "z odločbo drugega pristojnega organa." Vendar pa je treba pri tem upoštevati tudi specialno ureditev ZDavP-2, ki ureja izvršilni postopek oziroma izterjavo obveznosti tudi za terjatve iz navedenih odločb Zavoda, ob tem pa vsebuje tudi specialno ureditev vprašanja zastaranja pravice do (davčne) izterjave navedenih terjatev, ki izključuje splošno ureditev po OZ (_lex specialis derogat legi generali_).

12. V obravnavanem sporu gre namreč za vprašanje zastaranja izterjave in ne odmere obveznosti, ki izhaja iz predpisov s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretneje vračila neupravičeno pridobljenega denarnega zneska na račun Zavoda (275. člen ZPIZ-1)7. Glede vsebine obveznosti vračila zakon izrecno določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun Zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (prvi odstavek 275. člena ZPIZ-1), kar pomeni, da se OZ uporablja tudi glede vprašanja zastaranja terjatev pri ugotavljanju višine obveznosti vračila preveč izplačanih zneskov.8 Iz zakona pa ne izhaja, da se tudi za vprašanje zastaranja izterjave navedene terjatve uporabi pravila OZ.9

13. Za izterjavo terjatve, ki izhaja iz navedene odločbe Zavoda, je pristojen organ FURS, ki izvršbo opravi v davčnem postopku, kar ni bilo sporno niti med strankama tega upravnega spora. Davčni organ je pristojen tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor sodi tudi v tem sporu obravnavano vračilo preveč plačanih javnih sredstev (družinske pokojnine in varstvenega dodatka). Podlaga za to je v 156. členu ZDavP-210 v povezavi z 159. členom ZPIZ-2,11 pa tudi v 146. členu ZDavP-2, ki ga pravilno navede tudi sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

14. Zastaranje izterjave pa je pravna ovira davčnega izvršilnega postopka, saj davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če je pravica do davčne izvršbe zastarala (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja,12 vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2.13 Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2.14

15. Glede na navedeno ne drži stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede pravice do izterjave terjatve iz navedene odločbe Zavoda uporabiti določbe OZ in ne ZDavP-2, zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

16. Na navedeni podlagi pa je mogoče podati tudi vsebinski odgovor na revizijsko vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 izhaja, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. To pomeni, da pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja iz odločbe Zavoda (upnika), zastara v petih letih od takrat, ko je navedena obveznost nasproti revidentki (dolžnici) začela učinkovati, torej od njene izvršljivosti. Navedena razlaga je tudi logična, saj ima ob izvršljivosti upravne odločbe Zavod kot upnik terjatev, ki so ugotovljene na njeni podlagi, možnost in dolžnost, da doseže njihovo poplačilo in s tem vračilo neupravičeno izplačanih javnih sredstev; opustitev s tem povezanih dejanj v določenem času je torej v škodo njemu, ne dolžniku. Pri tem pa je pomembna tudi določba šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, po kateri ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. To pomeni, da je navedena obveznost do vračila preveč plačanih sredstev prenehala, ko je poteklo deset let od navedene izvršljivosti odločbe ZPIZ.

17. Odgovor na zastavljeno pravno vprašanje je torej, da začne teči zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, prvi dan po izvršljivosti te odločbe.

18. Na tej podlagi je mogoče rešiti tudi obravnavani upravni spor. Glede na to, da pritožba zoper navedeno odločbo Zavoda ni zadržala njene izvršitve (izterjave terjatve), prav tako pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi na to vplival postopek sodnega varstva zoper navedeno odločbo, je rok iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 tekel brez prekinitve. Zato je pravica do izterjave navedene terjatve iz odločbe Zavoda, ki je postala izvršljiva 4. 10. 2005, zastarala 4. 10. 2015. Izpodbijani sklep o davčni izvršbi, ki je bil izdan 9. 2. 2016, je bil zato izdan po zastaranju navedene nedavčne denarne obveznosti in je zato nezakonit. 19. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo (prvi odstavek 95. člena ZUS-1). Zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, saj glede na stališča iz te sodbe novega sklepa o izvršbi zastarane terjatve v davčnem postopku ni več mogoče izdati.

**K II. točki izreka**

20. Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo prvostopenjskega davčnega organa, zadeve pa ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroških upravnega postopka, katerih povrnitev je revidentka zahtevala, ter o stroških revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

21. Na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 gredo stroški davčnega postopka v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku v 27. členu določa, da se za pooblaščence, ki so odvetniki, stroški odmerijo po odvetniški tarifi. V skladu z 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek), je Vrhovno sodišče stroške odmerilo v skladu s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 28 in 1. točko tarifne številke 18 OT (veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil) in (sedanje) vrednosti točke 0,60 EUR. Glede na vrednost spornega predmeta 3.574,03 EUR je tako treba revidentki priznati 375 točk za pravno sredstvo - pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (5. točka tarifne številke 28 v zvezi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 28 in 1. točko tarifne številke 18 OT), in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znese 229,50 EUR. Ta znesek je Vrhovno sodišče povečalo še za 22 % DDV v višini 50,49 EUR.

22. Stroški postopka na prvi stopnji so priznani na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter odmerjeni v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV (62,70 EUR), skupaj torej 347,70 EUR. Vrhovno sodišče revidentki ni priznalo stroška za prvo pripravljalno vlogo z dne 17. 5. 2017, saj je revidentka v tej vlogi le ponovila navedbe iz tožbe. Zato ne gre za vlogo iz 4. člena navedenega pravilnika.15 Prav tako ji ni priznalo ostalih priglašenih stroškov (pregled dokumentacije, posvetovanje s stranko, poročilo stranki in administrativnih stroškov), saj se v tem delu za povrnitev in odmero stroškov uporabi navedeni pravilnik in ne (tudi) OT.

23. Stroški revizijskega postopka pa so odmerjeni na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom OT, torej v skladu s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 in 1. točko tarifne številke 18 OT (veljavne v času, ko je odvetnik delo opravil) in (sedanje) vrednosti točke 0,60 EUR. Revidentka je zahtevala povračilo stroškov tako za predlog za dopustitev revizije kot za revizijo. Ker OT ne vsebuje izrecne določbe o odmeri stroškov za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče stroške za obrazložen predlog za dopustitev revizije odmerilo na podlagi določb OT, ki veljajo za pravdni postopek. Nagrada za predlog za dopustitev revizije tako znaša 375 točk (4. točka tarifne številke 21 v povezavi s prvo alinejo 1. točke tarifne številke 30 in 1. točko tarifne številke 18 OT), za revizijo pa 262,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Revidenki se torej za revizijski postopek priznajo stroški v znesku 382,50 EUR (637,5 točke) in 7,65 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (85,83 EUR), skupaj torej 475,98 EUR. Ostalih priglašenih stroškov (pregled dokumentacije, posvetovanje s stranko, poročilo stranki) Vrhovno sodišče revidentki ni priznalo, saj ne gre za samostojne storitve, zajeti pa so že v drugih postavkah odvetniškega zastopanja.

24. Skupni stroški davčnega postopka, upravnega spora pred sodiščem prve stopnje in stroški revizijskega postopka torej znašajo 1.103,67 EUR.

25. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

26. Vračilo plačanih sodnih taks bo v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi določbo točke c opombe 6.1. taksne tarife izvršilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

**Glasovanje**

27. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Ta v tretjem odstavku določa: "Pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru, teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe." 2 Ta zakon je veljal ob izdaji odločbe ZPIZ. Sedaj veljavni ZPIZ-2 vsebuje v bistvenem enake zakonske določbe, ki se nanašajo na vsebino tega spora. 3 Ta določa: "Vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok." 4 Pri tem se je po vsebini sklicevala tudi na šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki določa: "(6) Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka." Glej 3. točko izpodbijane sodbe. 5 Ta določa: "Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega." 6 Revidentka in tožena stranka se pri tem obe sklicujeta na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 70/2011 z dne 27. 9. 2012, v katerem je sprejelo stališče, da pri judikatnih terjatvah zastaranje začne teči prvi dan po izvršljivosti sodne odločbe, vendar ga razlagata različno. 7 Vsebinsko v bistvenem enako določbo vsebuje sedaj veljavni 194. člen ZPIZ-2. 8 Navedeno potrjuje tudi sodna praksa, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 206/2009 z dne 25. 1. 2011. 9 Zakon je določal le, da pritožba zoper navedeno odločbo Zavoda o ugotovitvi preplačila ne zadrži izvršitve (četrti odstavek 275. člena ZPIZ-1). 10 Ta določa: "Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti." 11 Ta v prvem in drugem odstavku, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, določa: "(1) Prispevke za obvezno zavarovanje po tem zakonu pobira finančna uprava, razen prispevka za dokup pokojninske dobe. (2) Če ni s tem zakonom drugače določeno, se glede postopka pobiranja prispevkov, pravic in obveznosti zavezanca, varovanja podatkov in pristojnosti davčnega organa uporablja zakon, ki ureja davčni postopek in davčno službo." 12 Ob izdaji odločbe Zavoda veljavni drugi odstavek 228. člena ZPIZ-1 je celo izrecno odkazoval na uporabo ZDavP-2 tudi glede navedenega zastaranja, saj je določal, da se "za način izterjave zapadlih prispevkov, nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov, zastaranje in zamudne obresti smiselno uporablja zakon, ki ureja davčni postopek." 13 Ta določa da če ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom (3. alineja tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2). 14 Vsebinsko enako stališče tudi že v sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 148/2005 z dne 22. 10. 2009, 9. točka obrazložitve in nasl. 15 V četrtem členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je določeno: Če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo še stroški v višini 10% od zneskov določenih v prejšnjem členu.