Jedro

Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 2. 2016 in št. ... z dne 17. 11. 2015 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

II.Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka nastale pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške skupaj v višini 533,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 2. 2016 in št. ... z dne 17. 11. 2015 ter da se toženi stranki naloži izdajo nove odločbe, s katero bo tožniku odmerila starostno pokojnino na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)1 za obdobje od 18. 9. 2015 dalje ter da tožniku izplača razliko iz naslova starostne pokojnine in zneski pokojnine, ki tožniku pripadajo po tej sodbi za obdobje od 18. 9. 2015 dalje pa do izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je nadalje tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 za upokojitev po določbah ZPIZ-1. Zakon pravice do upokojitve po ZPIZ-1 ne veže na dejansko upokojitev posameznika, ampak na izpolnitev pogojev za upokojitev. Zakon ne zahteva, da bi se zavarovanec v času prejemanja nadomestila za brezposelnost moral upokojiti (v tem primeru bi namreč zakonodajalec moral izraz "zavarovanec" zamenjati z besedo "brezposelni"), ampak zgolj, da v času uživanja pravice do nadomestila za brezposelnost dopolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče je napačno razlagalo zakonske določbe, s tem, ko trdi, da bi se moral tožnik upokojiti v času prejemanja denarnega nadomestila, tj. najkasneje do 19. 1. 2015. Tega namreč zakon ne zahteva. Tožnik je bil na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila, kar dokazuje odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 2. 6. 2015. Pravico do denarnega nadomestila je užival vse do izteka obdobja za katerega mu je bila dodeljena in sicer v celotnem obdobju od 20. 12. 2012 do 19. 1. 2015. V času uživanja pravice do denarnega nadomestila in sicer meseca julija 2014 je dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, kar izhaja iz dopisa tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011. Da se je tožnik upokojil šele 17. 8. 2015 pa na samo odločitev nima nobenega vpliva. Če je namreč zavarovanec v času prejemanja nadomestila za brezposelnost izpolnil pogoje za upokojitev po 394. členu ZPIZ-2, se lahko vedno (tudi kasneje) upokoji po določbah ZPIZ-1. To je edina možna jezikovna in teleološka razlaga zakona. Sodišče pri tem tudi ni upoštevalo dejstva, da se tožnik prej niti ni mogel upokojiti in sicer zaradi nezakonitega ravnanja državnih organov. Šele z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 2. 6. 2015 mu je bila za nazaj priznana pravica do denarnega nadomestila (za obdobje od 20. 12. 2012 do 19. 1. 2015). Tožniku tako ni mogoče očitati, da se po svoji krivdi ni upokojil do 19. 1. 2015, saj v tem obdobju zaradi nezakonite odločitve formalno ni imel statusa brezposelne osebe s pravico do denarnega nadomestila. Kot je bilo že rečeno, mu je bilo nadomestilo priznano šele kasneje in sicer za nazaj. Tožnik torej pred tem, dokler mu ni bila priznana pravica za nazaj niti ni mogel vložiti zahteve za upokojitev. Če bi Zavod RS za zaposlovanje že prej izdal pravilno odločbo, bi se tako tožnik lahko že v mesecu juliju 2014 upokojil in tudi prejemal pokojnino po določbah ZPIZ-1. Ker je bila ustrezna odločba zavoda za zaposlovanje izdana šele junija v letu 2015 se je lahko upokojil kasneje, vendar pa se mu glede na odločitev tožene stranke sedaj godi nova krivica, saj mu tožena stranka nezakonito in neutemeljeno zavrača pravico do upokojitve po določbah ZPIZ-1, ki je sicer za tožnika ugodnejši. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3 pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 2. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 11. 2015. Z omenjeno odločbo je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.001,21 EUR na mesec od 18. 9. 2015 dalje. Pravica do starostne pokojnine mu je bila priznana in odmerjena po določbah ZPIZ-2. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje določene v prehodni določbi 394. člena ZPIZ-2, da se mu pokojnina prizna in odmeri po določbah ZPIZ-1. Meni namreč, da bi bila v tem primeru pokojnina priznana v višjem znesku.

6.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožniku 19. 12. 2012 prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Tožniku nadomestilo za brezposelnost ni bilo priznano, zato je odločitev Zavoda RS za zaposlovanje izpodbijal pred sodiščem. S sodbo opr. št. VIII Ps 2331/2013 z dne 18. 3. 2015 (priloga A/6) je bilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodeno tako, da sta bili odpravljeni odločbi Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 17. 7. 2013 in št. ... z dne 20. 1. 2013 in je bila tožniku priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 20. 12. 2012 dalje. Iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 2. 6. 2015 izhaja, da mu je bilo denarno nadomestilo priznano do 19. 1. 2015. Tožnik je bil torej za nazaj, kot to izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelna oseba, ki je prejemala denarno nadomestilo za primer brezposelnosti. Je pa tožnik v obdobju od 20. 1. 2015 pa do 17. 9. 2015 bil še naprej vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov. Iz dokumentacije nadalje izhaja, da je tožnik 17. 8. 2015 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 oziroma po določbah ZPIZ-2. 7. Tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje sta se postavila na stališče, da s tem, ko je bil tožnik v obdobju od 20. 1. 2015 pa do 17. 9. 2015 vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, v tem primeru niso izpolnjeni pogoji določeni v 394. členu ZPIZ-2 za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Priznana pa mu je bila pravica do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-2. 8. ZPIZ-2 v prvem odstavku 394. člena določa, da zavarovanec, ki je na dan 31. decembra 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma predpisih o urejanju trga dela in je to pravico užival vse do izteka obdobja, za katerega mu je bila dodeljena, ali mu je ta pravica po teh predpisih mirovala, ker je bil vključen v javna dela in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Po določbi petega odstavka istega člena pa ima pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki mu je do 31. decembra 2012 po predpisih o delovnih razmerjih odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti in mu je po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da so v sporni zadevi izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji. Tožniku je namreč delovno razmerje iz poslovnega razloga prenehalo 19. 12. 2012, torej še pred 31. 12. 2012. Po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti mu je bilo zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona. Nadomestilo mu je bilo sicer priznano šele z že citirano sodno odločbo za nazaj. Datum izpolnitve minimalnih pogojev za upokojitev pa izhaja iz informativnega izračuna tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2011 (priloga A/7). Navedeno je, da bi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po zakonodaji, ki je veljala v času izdaje navedenega informativnega izračuna, torej po določbah ZPIZ-1, z upoštevanjem časa služenja vojaškega roka kot dodane dobe, tožnik izpolnil v mesecu juliju 2014, saj bi tedaj dopolnil 40 let pokojninske dobe. Nenazadnje že tožena stranka s tem v zvezi poudarja, da v primeru, če bi tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine v letu 2014, bi se glede na potek sodnega postopka lahko upokojil po določbah ZPIZ-1. Izpolnjevanje navedenih pogojev v zadevi torej ni sporno. Odprto je zgolj vprašanje, ali zgolj zaradi tega, ker je bil tožnik v obdobju od 20. 1. 2015 do 17. 9. 2015 vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, ne more uveljavljati upokojitve po določbah ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. 10. Po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje nepravilno uporabila materialno pravo. V 394. členu namreč ni določeno, da v takem primeru kot je tožnikov le-ta izgubi pravico uveljavljati priznanje starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Kot izhaja tudi iz komentarja 394. člena ZPIZ-24 navedena določba velja tudi za presežne delavce. Bistveno je le, da je zavarovanec v času prejemanja denarnega nadomestila izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. Ne glede na to, da je bil v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, omenjeno ni ovira, da bi tožnik uveljavljal priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Kot izhaja iz že omenjenega komentarja lahko namreč pravico do starostne pokojnine do ZPIZ-1 pridobi tudi zavarovanec, ki se je med pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlil ali bil obvezno zavarovan na kateri od podlag za obvezno zavarovanje in sicer ne glede na to, da je z obveznim zavarovanjem na tej podlagi prenehal po datumu, do katerega mu je bila priznana pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V sporni zadevi sicer ni šlo za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre pa za poseben primer, kajti tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako nikakor ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

11. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)5 ugodilo tožnikovi pritožbi in odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 2. 2016 in št. ... z dne 17. 11. 2015 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Tožena stranka bo morala najprej izračunati, ali je starostna pokojnina priznana po določbah ZPIZ-1 ugodnejša za tožnika (tožnik je namreč pri toženi stranki uveljavljal priznanje pravice tako po določbah ZPIZ-1 kot tudi po določbah ZPIZ-2). Nato bo tožena stranka priznala tožniku pravico in jo tudi odmerila po določbah zanj ugodnejšega predpisa. S tem v zvezi pa je preuranjen tožnikov tožbeni zahtevek na morebitno plačilo zakonskih zamudnih obresti.

12. Ker je tožnik uspel v postopku, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)6 tožniku po tar. št. 15/1 priznalo 300 točk za vložitev tožbe, po tar. št. 15/3a 300 točk za narok, nadalje za odsotnost iz pisarne po četrtem odstavku 6. člena 20 točk, nadalje materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti (11. člen) in pa potne stroške na relaciji A. - B. - A. v višini 2,96 EUR, ter 22 % DDV. Skupen znesek ob vrednosti točke 0,459 EUR tako znaša 357,74 EUR. Tožniku je priznalo tudi pritožbene stroške po tar. št. 21/1 v višini 375 točk ter materialne stroške v višini 2 % od navedene storitve, kar skupaj znaša 175,56 EUR. Skupen znesek stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje in za postopek pred pritožbenim sodiščem znaša 533,30 EUR. Navedeni znesek je dolžna tožniku povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Glej novi veliki Komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Založba Reforma, avtorji Marjan Papež in drugi. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004. 6 Ur. l. RS, št. 2-24/2015.