Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica je tožniku B. L. dolžna plačati odškodnino v znesku 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1998 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v znesku 66.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1998 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 16.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.6.2000 dalje do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo, stroške odgovora na revizijo pa trpi sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi zavarovalnici naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,550.000,00 SIT. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženko zavezalo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,300.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 124.661,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.2.1998 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga znižanje dosojene odškodnine še za nadaljnjih 750.000,00 SIT s pripadki. Meni, da je odškodnina po posameznih postavkah in v seštevku previsoka glede na obseg škode, ki jo je tožnik utrpel. Pri tem se sklicuje na izvedensko mnenje o razmeroma kratkem obdobju prestajanja telesnih bolečin in nevšečnosti, o prestanem sekundarnem strahu, ki ni bil pretiran, in o zmanjšanju življenjskih aktivnosti, ki pa se ne kažejo v posebej opazni obliki. Zanihanje hrbtenice zaradi trčenja avtomobila, ki ga je tožnik vozil, ni bilo tolikšno, da bi moglo povzročiti take posledice, kakor jih tožnik zatrjuje. Glavne težave ima tožnik zaradi poškodbe kolena, vendar ta poškodba ne izvira iz obravnavanega škodnega dogodka. Zaradi majhnega obsega telesnih prikrajšanj je v tem primeru tudi težko govoriti o procentualnem znižanju tožnikovih življenjskih aktivnosti.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Dejanske ugotovitve o obsegu škode, ki jo je utrpel tožnik, to škodo zanesljivo uvrščajo med škode lažjega obsega. Utrpel je običajno nihajno poškodbo vratne hrbtenice z nategom in delnim natrganjem obvretenčnih mišičnih, veznih, živčnih in žilnih struktur, vendar brez okvare kostne strukture. Bolečine zaradi poškodbe je tožnik prestajal štirinajst dni, od tega hude telesne bolečine le en dan. Sedem dni je nosil ovratnico. V navedenem obsegu opisana škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni tako znatna, da bi - v primerjavi z drugimi podobnimi primeri - omogočala višjo odškodnino od zneska 300.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče odškodnino za to vrsto škode znižalo za 50.000,00 SIT (sodišče druge stopnje jo je dosodilo v znesku 350.000,00 SIT).

Odškodnina za prestani strah znatno presega višino odškodnin, ki jo sodišča dosojajo v podobnih primerih. Strah ob nesreči je bil po dejanskih ugotovitvah kratkotrajen (izvedenec ga opredeljuje z nekaj minutami), zato je s stališča namena odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih) zanemarljiv. Strah za izid zdravljenja pa je bil prisoten le ob nošnji ovratnice, torej sedem dni. Revizija ima prav, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 200.000,00 SIT pretirana. Revizijsko sodišče jo je znižalo na 50.000,00 SIT.

Na področju zmanjšanja življenjskih aktivnosti gre za ocenjevanje duševnih bolečin, ki jih tožnik prestaja zaradi bolečnosti in omejene gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje. Težave nastopajo predvsem pri sunkovitih gibih glave in v prisiljeni drži. Revizija ima prav, da gre tudi v tem primeru za lažjo škodno obliko, glede katere je - pravno ocenjeno - ocena invalidnosti v odstotkih vprašljiva. Dosojeni znesek v višini 750.000,00 SIT ni v skladu s podobnimi primeri, obravnavanimi v sodni praksi. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč zahteva opredelitev škode glede na rangiranje med najhujšimi in blagimi oblikami škode, da bi za podobne primere, ob upoštevanju individualnih okoliščin, bila dosojena približno enaka odškodnina. Primerjava s podobnimi primeri pokaže, da je tudi na 750.000,00 SIT znižana odškodnina iz tega naslova previsoka, zaradi česar jo je revizijsko sodišče odmerilo z zneskom 450.000,00 SIT.

Tožena stranka je torej z revizijo delno uspela tako, da je tožnik upravičen le do odškodnine v znesku 800.000,00 SIT. V tem obsegu je revizijsko sodišče toženkino zavzemanje za višje znižanje zavrnilo, sodbo sodišča druge stopnje in z njo sodbo sodišča prve stopnje pa v skladu s povedanim delno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (154. in 166. člen ZPP). Ker je tožnik zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 1,700.000,00 SIT, uspel pa je z zneskom 800.000,00 SIT, je treba šteti, da je njegov uspeh približno polovičen. Od pravdnih stroškov, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje z zneskom 211.375,00 SIT, je tožnik upravičen do polovice teh stroškov, torej do zneska 105.687,00 SIT. Tožena stranka pa je priglasila stroške v znesku 77.673,00 SIT, od česar ji po istem ključu tožnik dolguje polovičen znesek, torej 38.836,00 SIT. Po pobotanju obeh zneskov je tako tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 66.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja na prvi stopnji dalje.

V izrek o pritožbenih stroških revizijsko sodišče ni posegalo, glede revizije pa je odločilo, da je tožena stranka uspela z dvema tretjinama, zaradi česar je od prijavljenih revizijskih stroškov v znesku 24.000,00 SIT tožnik dolžan povrniti njene revizijske stroške v znesku 16.000,00 SIT. Tožnik je na revizijo odgovoril in zaznamoval stroške. Ker pa z navedbami v odgovoru ni prispeval k odločitvi, je revizijsko sodišče odločilo, da bo stroške, nastale z odgovorom na revizijo, trpel sam (154., 155. in 166. člen ZPP).