Jedro

Presoja, da ima dejanje vse znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, na 200.000 (dvestotisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ (dejanje opisano pod točko 1 izreka) in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po členu 134/3 in 1 KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen dva meseca zapora, za dejanje pod točko 2 izreka pa kazen tri mesece zapora, na kar mu je po določbi 3. točke 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 90.000 SIT. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo od obtožbe za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po členu 134/3 in 1 KZ ter je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za dejanje pod točko 1, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po členu 133/1 KZ, določilo kazen dveh mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja, v ostalem pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 29.10.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (torej iz vseh razlogov po 1. odstavku 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Celju in sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 24.11.2004, predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vse razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP, vendar pa nobenega od njih ne obrazloži in konkretizira.

2. Navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je izrek sodbe pomanjkljiv, saj ni navedeno, kako naj bi obsojenec oškodovanko prijel, da jo je lahko suval v steno ter da je sodišče nepravilno pravno opredelilo obsojenčevo dejanje kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakonika iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Obsojenec je bil s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je dne 24.3.2001 na hodniku stanovanjske hiše v Š. oškodovanko lahko telesno poškodoval, ko jo je suval v steno ter lasal in ji prizadejal nateg mišic vratnega dela hrbtenice. Takšno dejansko stanje je bilo kot pravilno in popolno sprejeto tudi v sodbi sodišča druge stopnje. Obe sodišči sta dejanje pravno opredelili kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki vsebuje tako opis izvršitvenega dejanja (suvanje oškodovanke v steno in lasanje), kot tudi opis posledice (nateg mišic vratnega dela hrbtenice, zaradi česar je bil začasno oslabljen prizadeti del oškodovankinega telesa in je bila njena zmožnost za delo začasno zmanjšana), ne daje podlage za očitek kršitve Kazenskega zakonika, saj opis vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ.

3. Ostale navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti: da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke, da je pritožbeno sodišče ob odločanju v pritožbi verjelo oškodovanki in tako štelo, da je storitev obsojencu očitanega kaznivega dejanja dokazana, da bi bilo potrebno v postopek pritegniti novega izvedenca, ki bi lahko objektivno podal mnenje o poškodbah in posledicah, ki jih je utrpela oškodovanka, dejansko predstavljajo nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, kot sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejeli sodišči prve in druge stopnje, zlasti z ugotovitvijo, da je obsojenec oškodovanko lahko telesno poškodoval. Po vsebini takšne navedbe pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče kršilo 2. odstavek 355. člena ZKP, "saj nikakor ni sprejelo odločitve na presojanju vseh dokazov skupaj in vsakega posebej, pač pa je sledilo pričevanju oškodovanke, ki ima v konkretnem postopku prav gotovo svoje interese", ter da je sodišče kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, saj ni ravnalo v skladu s 17. členom ZKP, "ker ni popolnoma in po resnici ugotovilo dejstev, predvsem tistih, ki bi bila v korist obsojenca". Te navedbe Vrhovno sodišče razume kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je ta kršitev zakona upoštevna le, če je izkazano, da je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP je takšen vpliv zatrjevane kršitve dolžan izkazati vložnik zahteve. Tega pa zagovornik v obravnavanem primeru, ko se sklicuje na zakonske določbe 2. odstavka 355. člena ZKP in 17. člena ZKP, ni storil, zaradi česar tako oblikovanih navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

IV. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

V. Stroški postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti: Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP). Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo trajanje in težavnost postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti ter obsojenčeve premoženjske razmere, kot izhajajo iz podatkov kazenskega spisa.