Jedro

Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe. Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka. Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ.

Sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.

Sodišče prve stopnje z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno).

SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 2. 2024.

2.Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru tožene stranke v celoti ugodi, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvena vsebina pritožbenih navedb bo razvidna iz nadaljevanja sklepa, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene očitke.

3.Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Izpodbijana odločitev ima pravno podlago v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o predpostavkah za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Upnik mora s stopnjo verjetnosti izkazati, da ima terjatev do dolžnika ali da mu bo ta še nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg te predpostavke mora s stopnjo verjetnosti izkazati še eno od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, ali - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6.Sodišče prve stopnje je, sledeč novejši praksi v postopkih v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v CHF1, pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravno podlago za presojo v tej zadevi (glede verjetnosti terjatve) predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) ter temeljna načela Obligacijskega zakonika (OZ), ki jih je treba razlagati evroskladno v luči minimalne harmonizacije, kot to določata Direktiva 93/132 (v nadaljevanju: Direktiva) in sodna praksa SEU. Slednja je formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir. Dogovor o kreditu v tuji valuti sodi med pogodbene pogoje iz prvega odstavka 22. člena ZVPot. Sankcija ničnosti je predpisana za pogodbene pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval; ali - nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja (prvi odstavek 24. člena ZVPot). Izhodišče presoje nepoštenosti obravnavanega pogodbenega pogoja je, da je banka, ki ima profesionalno védenje in izkušnje glede prevzetih tveganj, v razmerju do potrošnika v veliki informacijski premoči. Enakopravnost v položajih naj se zato vzpostavi z informacijsko oziroma pojasnilno obveznostjo banke (kar je dobra vera v postopkovnem smislu). Za izkaz izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke ne zadošča njeno sklicevanje na abstraktna zakonska merila, temveč mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Banka je dolžna potrošniku razkriti vse okoliščine, ki bi jih, upoštevaje svoje strokovno znanje in izkušnje, lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Neopravljena pojasnilna dolžnost banke pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot), kar vodi k presoji o nepoštenosti pogodbenega pogoja in ničnosti kreditne pogodbe.

7.Pritožnica se v pritožbi zavzema za delno ničnost kreditne pogodbe in se sklicuje na določbo 88. člena OZ. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati na njeno zavzemanje, da kreditna pogodba ostane v veljavi kot kredit v EUR.

8.SEU v svojih sodbah ob ugotovitvi nepoštenosti pogodbenega pogoja res teži k ohranitvi veljavnosti pogodb. Iz prvega odstavka 6. člena Direktive tako izhaja zahteva, da države članice določijo, da nepošteni pogoji niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba z enako vsebino še naprej zavezuje obe stranki, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev. Vendar SEU hkrati kot nasprotujočo ciljem Direktive opredeljuje možnost, da bi se v primeru ničnosti nepoštenega pogoja pogodba prilagodila, tako da se spremeni vsebino tega pogoja. Izjema je dopustna, če se nepošteni pogoj nadomesti z dispozitivno določbo nacionalnega prava, pri čemer je ta možnost omejena na primere, v katerih bi ugotovitev ničnosti celotne pogodbe potrošnika izpostavila posebej škodljivim posledicam.3 SEU se je ob tem večkrat izreklo, da je pogoj v zvezi z valutnim tveganjem opredeljen kot glavni predmet pogodbe in se v primeru njegove nepoštenosti ohranitev veljavnosti pogodbe ne zdi pravno mogoča oziroma se zdi negotova.4

9.Sporna kreditna pogodba je kredit v tuji valuti. Določilo o tuji valuti kredita predstavlja glavni predmet pogodbe, saj bistveno opredeljuje pogodbene pravice in obveznosti strank. Sprememba valute kredita ne predstavlja odprave nepoštenega pogodbenega pogoja, temveč njegovo nadomestitev z drugim pogodbenim pogojem in s tem spremembo pogodbe.5 Takšna sprememba ne omogoča vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, predvsem pa ne zasleduje odvračalnega učinka.6 Kot takšna je v nasprotju s cilji Direktive in zato nedopustna. Možnost takšne spremembe ni predvidena niti v 88. členu OZ, na katerega se sklicuje toženka.

10.Tudi sankcija ničnosti kreditne pogodbe in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve je učinkovita, zagotovljen je njen odvračalni učinek, prav tako pa je tudi sorazmerna. Odvračalni učinek nima kaznovalne narave, njegov namen je vzpostaviti ravnotežje med strankama in odpraviti posledice nepoštenosti. S tem učinkom se želi doseči, da podjetja ne bi imela interesa uporabljati nepoštenih pogojev, ker bi s tem izgubila vsakršno korist, ki bi jo iz njih pridobila.

11.Presoja, da je verjetnost terjatve izkazana, je bila v sklepu o začasni odredbi oprta na navedbe tožnika, da ni bil opozorjen na možnost večjih tečajnih nihanj. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ponovno presojalo verjetno izkazanost terjatve, tokrat tudi na podlagi ugovornih navedb in izvedenih dokazov. Ugotovilo je, da toženka tožnika ni opozorila, da ima kredit v tuji valuti, zlasti v dolgoročnem obdobju, zanj znatne negativne posledice, tudi takšne, ki bi jih težko nosil. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, na katerih temelji presoja, da gre za pomanjkljivo pojasnilo, na podlagi katerega se tožnik kot povprečen potrošnik, ki prejema dohodke v EUR, ni mogel zavedati, da so valutna razmerja povsem nestabilna (nepredvidljiva, nenapovedljiva), da so nihanja lahko zelo visoka, in da v dolgoročnem pogodbenem razmerju do tega lahko kadarkoli dejansko pride. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena opozorila, ki je v tem, da potrošnik razume razsežnost prevzetega tveganja. Ne podpisana pisna izjava o seznanjenosti z valutnim tveganjem ne opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja, brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev, ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja.7

12.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetneje, kar je izpovedal tožnik, ne pa bančna uslužbenca. Iz izpovedbe priče A. A. ne izhaja, da bi iz njegovih pojasnil tožnik dobil naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Tudi navedba toženke, da naj bi bile neke težave potem, ko je ta priča končala delo v banki, še ne pomeni, da je bila ta priča pristranska. Tudi če je tožnik nekoč delal v Avstriji in prejemal plačo v šilingih, to še ne pomeni, da je lahko v celoti razumel valutno tveganje ob sklepanju sporne kreditne pogodbe. Ob dejstvu, da je sodišče imelo pred seboj izpovedbo bančnega uslužbenca, ki je sklepal sporno pogodbo, je razumljivo, da je večjo težo dalo njegovi izpovedbi kot pa izpovedbam drugih bančnih uslužbencev v drugih sodnih postopkih, ki niso sklepali sporne pogodbe in so delali v drugih bančnih poslovalnicah. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v dokazno oceno, da tožnik ni prejel informativne ponudbe. Navedbe glede letaka niso odločilnega pomena, saj je toženka tista, ki bi morala dokazati, da je tožnika ustrezno opozorila na tveganja. Ali se je tožnik za najetje kredita odločil tudi na podlagi letaka, iz katerega naj bi izhajalo, da gre za varen kredit, zato ni odločilno.

13.Glede dokumenta "Pazljivo pri posojilih v švicarskih frankih" je že sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve sklepa pojasnilo, da toženka ni izkazala, da bi tožnik prejel ta dokument.

14.Ali je tožena stranka sledila bančnemu regulatorju in ravnala v skladu s priporočili Banke Slovenije, ni odločilnega pomena, saj je bistveno, ali je toženka svojo pojasnilno dolžnost opravila tako, kot je opisano v točki 11 obrazložitve tega sklepa. Zato tudi zaslišanje priče B. B. ni bilo potrebno.

15.Pritožbeno sodišče tudi sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da gre pri sklenjeni kreditni pogodbi za potrošniško pogodbo. Razlogi, navedeni v točki 16 obrazložitve sklepa, so prepričljivi. Ne drži navedba pritožbe, da naj bi bila v izpovedbah tožnika in njegove žene bistvena nasprotja. Oba sta prepričljivo izpovedala, da se je del kredita iz leta 2007 porabil za obnovo notranjosti hiše, del pa za poplačilo drugega stanovanjskega kredita za obnovitvena dela v letu 2004. Priča C. C. tudi ni izpovedala, da naj s kreditom iz leta 2009 ne bi obnavljala nadstreška. Tudi sicer je bistveno, čemu je bil namenjen kredit iz leta 2007.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, tako izpovedbo tožnika in prič. Ne drži pritožbena trditev, da je izpovedbe prič in ostale dokaze popolnoma ignoriralo. Pojasnilo je, zakaj v tej fazi postopka za verjetnejšo šteje izpovedbo tožnika. V dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse bistvene ugovorne navedbe tožene stranke, zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. ali 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa ni bila kršena pravica do pravnega sredstva, enakega varstva pravic in pravica do poštenega sojenja.

17.Neutemeljen je pritožbeni očitek o retroaktivnem zapolnjevanju standarda pojasnilne dolžnosti. Na ta očitek je že odgovorilo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025, v kateri je poudarilo, da so sodišča (SEU, Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče) iskala odgovor na vprašanje, kako bi v času sklepanja pogodbe ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnilna dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Zato ne gre ne za pravo niti za nepravo retroaktivnost. Gre le za primer iz preteklosti, ki ga sodišče presoja danes na temelju starega zakona in upoštevajoč razvijajočo se sodno prakso. Sodišče prve stopnje torej z uporabo stališč novejše sodne prakse ni obšlo prepovedi povratne veljavnosti predpisov, saj je le napolnilo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času, ko sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo, ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.

18.V judikaturi SEU je bil izpostavljen pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in povečanje tujih obrestnih mer.8 Da gre za zahtevo, neposredno izhajajočo iz zahteve Direktive po preglednosti pogodbenega pogoja, je SEU razločneje kot v dotedanji sodni praksi opozorilo v zadevah C-609/19, C-776/19 do C-782/19 in C-670/20.9

19.Neutemeljeni so tudi očitki v zvezi z verjetno izkazanostjo pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ta pogoj pravilno razlagalo v luči stališč, ki jih je SEU zavzelo v sodbi C-287/22, ki ji pritožnica neutemeljeno odreka zavezujoč učinek (sodba je kot razlaga Direktive obvezen pravni vir): (1) da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev,10 (2) da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe, pogojene s plačilom sodnih stroškov, za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek,11 in (3) da je začasna odložitev plačevanja mesečnih obrokov posojila potrebna, - kadar sodišče razpolaga z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična ali vsaj, da bo potrošnik upravičen zahtevati vračilo med postopkom zapadlih mesečnih obrokov, in - je le z odločitvijo mogoče doseči polni učinek odločitve o ničnosti nepoštenih pogojev.12

20.Povzeta bistvena vsebina sodbe C-287/22 ne podpira pritožbenega stališča o njeni neuporabljivosti v obravnavani zadevi. Razlike med slovensko in poljsko ureditvijo, na katere je opozorila pritožnica, niso bistvene. Ne more biti odločilno, ali sodišče zavrne izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa ali zaradi neizkazanosti predpostavk. Nadalje tudi slovenska procesna ureditev določa časovno omejitev glede spremembe tožbe. Upoštevanje stališč SEU ne utemeljuje niti sklepanja, da gre za nedopusten odstop od sodne prakse, oblikovane o vsebini predpostavk za izdajo ureditvene začasne odredbe. Izpodbijana odločitev temelji na pravilnem razumevanju evropsko skladne razlage prava.

21.Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje že ugotovitev, da je tožnik toženi stranki že plačal več kot je od nje prejel. V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi moral zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnika zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov. Razlaga pojma "preplačilo" je za pritožnico očitno sporna, vendar velja poudariti, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.13 Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF, je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF). Ni verjetno izkazano, da bi tožeča stranka toženi stranki v primeru ugotovljene ničnosti pogodbe dolgovala nadomestilo za uporabo denarja v višini pogodbenih obresti. SEU je v sodbi C-520/21 že izreklo, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. S stopnjo verjetnosti je tako izkazano, da v primeru utemeljenosti tožbenih zahtevkov, polnega učinka končne meritorne odločitve ne bi bilo mogoče zagotoviti brez zavarovanja, s katerim se začasno zadrži plačevanje zapadlih mesečnih obrokov po sporni kreditni pogodbi.

22.Z vidika zagotovitve zgoraj navedenih ciljev Direktive reverzibilnost ni sprejemljiv pogoj za začasno zadržanje učinkovanja pogodbe. Enako velja glede potrebe po tehtanju neugodnih posledic za upnika in dolžnika (v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izdajo začasne odredbe torej zadostuje že verjeten izkaz nastanka težko nadomestljive škode. Takšno je tudi stališče novejše sodne prakse.14

23.Ker niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

24.Kadar je postopek zavarovanja del pravdnega postopka, so stroški zavarovanja terjatve sestavni del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP, v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 29a, 226, 227, 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/1, 23, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.