Jedro

Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva merila iz Uredbe o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, mora nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.

Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Agencije RS za okolje št. 35400-190/2018-4 z dne 27. 8. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca v predhodnem postopku za poseg gradnje tehnološkega parka in postavitve (montažne) mobilne asfaltne baze. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je odločila, da pritožba zoper ta sklep zadrži njegovo izvršitev, v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa pa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da se konkretni postopek vodi na zahtevo nosilca nameravanega posega A. d. o. o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), ki je v zvezi z vplivi nameravanega posega na okolje predložil Strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, izdelovalca B. d. o. o., iz katere izhaja, da nameravani poseg ne bo presegal mejnih vrednosti za IV. območje varstva pred hrupom, tožnik pa ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi izpodbil navedbe prizadete stranke. Tožnikove navedbe, da zemljišča nameravanega posega mejijo na skladišča rezevoarjev utekočinjenega naftnega plina in polnilnico tehničnih plinov, ki predstavlja obrat večjega tveganja, območje nameravanega posega pa naj bi segalo v koridor varovalnega in evakuacijskega pasu plinarne, zavrača kot neutemeljene. Pojasnjuje, da to sicer res izhaja iz lokacijske informacije št. 351-44/2016 z dne 26. 2. 2016, na katero se tožnik sklicuje, vendar iz te ne izhaja, da bi bile zaradi tega prepovedane novogradnje. Poleg tega iz Lokacijskega načrta za poslovno cono ob Bežigrajski cesti, ki je priložen lokacijski informaciji, izhaja, da del nepremičnin, na katerih se bo izvedel nameravani poseg, leži zgolj v evakuacijskem pasu. Prizadeta stranka je tudi predložila Oceno ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca C., št. IJS-DP-12283, februar 2017, iz katere izhaja, da ni zadržkov za ureditev nameravanega posega. Predložila je še Poročilo EK 2016-1600345 - Strokovno ocene o vplivih mobilne asfaltne baze na podjetje D., izdelovalca B. d. o. o., kjer so bili obravnavani izredni dogodki in ocenjeno, da nameravani poseg ne bo vplival oziroma ogrožal D. Tožnik pa za svoje navedbe, da zaradi uporabe kombiniranega gorilca AMB-453, moči 15,5 MW, obstoji možnost eksplozije plina, ni predložil dokazil. Tožnik tako ni izkazal, da bo nameravani poseg povzročal zatrjevane negativne vplive zaradi izpustov onesnaževal v zrak, nastajanja nevarnih odpadkov, hrupa, vibracij, smradu in vidne izpostavljenosti. Glede na navedeno zaključuje, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vstop v postopek v skladu z določbami 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi in v pripravljalnih vlogah navaja, da ima svoje poslovne prostore, v katerih je 20 zaposlenih, zgolj 10 metrov od nepremičnin nameravanega poseg. Glede na oddaljenost njegovih nepremičnin so ogroženi premoženje, varnost in zdravje njegovih zaposlenih. Navaja, da zaradi nameravanega posega obstoji možnost povzročitve eksplozije v skladišču utekočinjenega naftnega plina na sosednjem zemljišču, ki je obrat večjega tveganja za okolje.1 Iz javno objavljenega poročila D. d. o. o. namreč izhaja, da je v primeru neobvladanih požarov na območju skladiščnih rezervoarjev možno, da bi ti popustili, kar bi imelo za posledico večji požar oziroma t.i. ognjeno kroglo ter eksplozijo večjega oblaka hlapov. Najtežji izid nesreče bi imel težje in obsežne posledice (požari, porušitve objektov na območju lokacije in okolici, možne žrtve, ranjene osebe,…) v radiu približno do 800 m od rezervoarjev, varna razdalja za takšen objekt nesreče je ocenjena na 2500 m. Iz lokacijske informacije za nepremičnine nameravanega posega pa izhaja, da predvideni objekt leži v varnostnem in evakuacijskem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev. Ker se v procesu proizvodnje uporablja kombinirani gorilec AMB-453, moči 15,4 MW, meni, da bi ta v primeru izpusta plina iz rezervoarjev lahko povzročil eksplozijo plina s katastrofalnimi posledicami. V zvezi z Oceno ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca C., št. IJS-DP-12283, februar 2017, navaja, da te prizadeta stranka ni predložila v celoti, ampak zgolj zaključno oceno na str. 17, zato sodišču predlaga, naj ji odredi predložitev celotne ocene. Poleg tega iz vlog prizadete stranke z dne 28. 5. 2018, dopolnitve z dne 29. 6. 2018 in priložene dokumentacije izhaja, da bo asfaltna baza proizvajala nevarne odpadke pod klas. št. 17 03 01 in hrup. V zvezi s slednjim navaja, da iz strokovne ocene s hrupom iz novembra 2015 izhajajo meritve na merilnih mestih, ki so vsaj desetkrat bolj oddaljene od tožnikovih nepremičnin, zato meni, da je ta izvedena pristransko, poleg tega je narejena po določilih prej veljavne Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju. Toženki očita kršitev določb 142. člena ZUP in 11. člena Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (v nadaljevanju Direktiva 2011/92/EU), 9. člena Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) ter 22., 67. in 72. člena Ustave Republike Slovenije. Sklicuje se še na merila iz priloge 1 k Uredbi o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba) in sodbo naslovnega sodišča v zadevi I U 1124/2016. Sklicuje se tudi na navedbe v zahtevi za udeležbo v postopku. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo odpravi in mu prizna pravico do udeležbe v postopku; podrejeno naj zadevo vrne v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženki naloži povrnitev stroškov upravnega in tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki. Toženka na tožbo ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah navaja, da zahtevek za spremembo upravnega akta izključuje zahtevek za njegovo odpravo in je zaradi tega nerazumljiv. Poleg tega odločbe, s katero je bila tožnikova pritožba zavrnjena, ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Navaja še, da tožnik ni navedel, katero pravno korist zasleduje v predmetnem postopku, zato ni izkazal pravnega interesa za vstop v predhodni postopek, niti ni predložil dokazov, iz katerih izhaja, da nameravani poseg povzroča prekomerne emisije, ki jih navaja. Meni, da se Direktiva 2011/92/EU in Aarhuška konvencija v tem postopku ne uporabljata. Glede hrupa navaja, da je območje nameravanega posega uvrščeno v IV. stopnje varstva pred hrupom, tožnikove navedbe o hrupu zaradi vožnje tovornih vozil pa ne predstavljajo izkazanega pravnega interesa. Zanika navedbe, da območje nameravanega posega leži v varovalnem pasu skladiščnih plinskih rezervoarjev, niti ne drži, da bi v primeru izpusta plina iz rezervoarjev utekočinjenega naftnega plina lahko prišlo do eksplozije, saj iz Ocene ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca C., št. IJS-DP-12283, februar 2017, izhaja, da z vidika varnosti ni zadržkov za ureditev mobilne asfaltne baze. Ne drži niti, da bodo pri nameravanem posegu nastajali nevarni odpadki. Meni, da merila iz Uredbe niso relevantna v tej zadevi, ker se ta uporabljajo pri odločanju, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje, zato bi moral najprej izkazati pravni interes. Meni še, da predložena dokumentacija ne nasprotuje zaključkom v izpodbijanem sklepu. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrže oziroma zavrne. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče tožniku, ki navaja, da navedbe v zahtevi za udeležbo v postopku predstavljajo del podlage tudi v upravnem sporu, uvodoma pojasnjuje, da je tožba samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu ne bo opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnik navajal v zahtevi za udeležbo v postopku, ne pa tudi v tožbi.

8. Položaj stranke v predhodnem postopku po 51. a členu ZVO-1 ima nosilec nameravanega posega, po petem odstavku navedene določbe ZVO-1 pa lahko pritožbo zoper sklep vloži tudi nevladna organizacija iz 153. člena ZVO-1. Glede na navedeno je neutemeljena tožnikova trditev, da bi toženka morala uporabiti določbe 64. člena ZVO-1, saj se te določbe na obravnavani postopek izrecno ne nanašajo. Drugi pravni subjekti se tega postopka lahko udeležujejo le kot stranski udeleženci v smislu 43. člena ZUP. Po prvem odstavku navedenega člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec).

9. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43 člena ZUP). Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo drugega ali po uradni dolžnosti, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje kakšno svojo pravno korist v upravni stvari, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne stvari, ki je predmet konkretnega upravnega postopka. To razmerje vzpostavlja materialni predpis, iz katerega je razvidno tudi, ali ima oziroma kdo ima lahko kakšno pravno korist v upravni stvari, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo. Ali tak osebni, neposredni in pravno varovani interes obstaja, pa izhaja iz pravne norme in njenega namena varovanja položaja določenega posameznika. Pri presoji, ali določen predpis, ki ureja delovanje upravnega organa, podeljuje posamezniku pravico oziroma pravno varovan interes ali ne, je treba ugotoviti, ali je bil namen zakonodajalca, da z navedeno normo varuje tega določenega posameznika, ki bi si lahko z uveljavljanjem sodnega varstva izboljšal pravni položaj (tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, 10. točka obrazložitve, in U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve).

10. V predhodnem postopku, v katerem upravni organ ugotavlja, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, mora nosilec nameravanega posega k zahtevi priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstoja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja (drugi odstavek člena 51a. člena ZVO-1). Ministrstvo lahko nosilca nameravanega posega v okolje pozove, da v določenem roku zahtevo iz prvega odstavka tega člena dopolni (tretji odstavek istega člena). V devetem odstavku iste določbe ZVO-1 pa je določeno, da podrobnejša merila predpiše Vlada. Ta je med drugim v točkah č), d), e) in f) točke 1 priloge 2 Uredbe predpisala, da je značilnosti posega treba obravnavati tudi glede na nastajanje odpadkov; emisije onesnaževal ter druge motnje zdravja, počutja in kakovosti življenja (npr. sevanja, vibracije, smrad, hrup, toplota, svetloba); tveganje povzročitve večjih nesreč po predpisih, ki urejajo varstvo okolja, in naravnih nesreč, tudi tistih, ki so v skladu z znanstvenimi spoznanji lahko posledica podnebnih sprememb ter tveganje za zdravje ljudi (npr. zaradi okužbe vode ali onesnaževanja zraka). Da upravni organ pri presoji, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, lahko upošteva navedena merila, mora torej nosilec nameravanega posega te jasno in natančno opisati v svoji zahtevi.

11. Glede na navedeno ne drži trditev prizadete stranke, da se merila iz Uredbe v obravnavani zadevi ne uporabljajo, saj se ravno na podlagi teh meril presoja, ali je za nameravani poseg treba opraviti presojo vplivov na okolje. Od obsega te presoje pa je odvisno, katere interese lahko tožnik v tem postopku varuje.

12. Ko gre za pravno osebo, so z vidika varstva pred negativnimi vplivi iz okolja, ki so škodljivi zdravju, njena zunanja pojavnost prav njegovi delavci. Ker je pravica delavca do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, iz 11. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) hkrati obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja delo v zdravem okolju, pa je v tej določbi ZVZD-1 podana tudi posebna pravna podlaga, na podlagi katere tožnik v obravnavanem postopku kot svoj lastni pravni interes uveljavlja varstvo zdravja in počutja svojih delavcev. Po povedanem tožnik lahko svoj pravni interes utemeljuje na varstvu zdravja in počutja svojih delavcev, ki delajo v obratu na obravnavni lokaciji.2

13. Med drugim tožnik navaja, da bo nameravani poseg povzročal prekomeren hrup, kar je toženka zavrnila s sklicevanjem na Strokovno oceno obremenitve okolja s hrupom št. EK2015-1500651, izdelovalca B. d. o. o., za katero tožnik navaja, da v njej niso zajete njegove nepremičnine. Glede na to, da te ocene ni v upravnih spisih in ker prizadeta stranka navaja, da ta niti ni upoštevna, sodišče ugotovitev o hrupu ne more preizkusiti. Poleg tega tožnik navaja, da opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje v primeru eksplozije v skladišču plina temelji na Oceni ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca C., št. IJS-DP-12283, februar 2017, ki mu ni bila predložena v celoti. Tudi iz upravnih spisov izhaja, da je prizadeta stranka predložila le posamezne strani te ocene (1, 2 in 17). Ker toženka svojo odločitev v izpodbijanem sklepu utemeljuje tudi na tej oceni, bi tožniku morala omogočiti, da se o njej izreče, česar ni storila.

14. V upravnem postopku velja načelo zaslišanja stranke, po katerem upravni organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).

15. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden3. 16. Zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi. In prav slednji pogoj v predmetni zadevi ni bil izpolnjen, saj je toženka v izpodbijanem sklepu svojo odločitev utemeljila na dejstvih in dokazih, ki jih je v postopku predložila prizadeta stranka, ne da bi tožniku omogočila, da se s temi seznani in da izpodbija njihovo pravilnost. Izpodbijani sklep je že zato nezakonit (3. točka 237. člena ZUP). Poleg tega enako pomanjkljivo oceno prizadeta stranka prilaga k tožbi, zato sodišče izpodbijanega sklepa tudi v delu ugotovitve tveganja za nastanek večje nesreče ne more preizkusiti (7. točka 237. člena ZUP).

17. Prav tako tožnik utemeljeno opozarja na nasprotje med listinami v upravnih spisih, saj iz zahteve prizadete stranke izhaja, da bodo v postopku nastajali odpadki šifre 17 03 01, ki so po prvem odstavku 4. člena Uredbe o odpadkih uvrščeni med nevarne odpadke,4 v odgovoru na tožbo pa prizadeta stranka to zanika. Ker v izpodbijanem sklepu toženka zgolj pavšalno navede, da je predvideno, da bo prizadeta stranka z odpadki ravnala v skladu s predpisi, tj., da jih bo oddajala pooblaščenim izvajalcem, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kakšne vrste odpadki bodo v konkretnem primeru nastajali, zato sodišče tudi teh navedb ne more preizkusiti.

18. Glede uporabe določb Direktive 2011/92/EU v obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje, da se ta uporablja, če je nameravani poseg naveden med projekti iz priloge I ali II k tej direktivi, kar bo morala ugotoviti toženka. Sodišče zato zgolj pripominja, da prvi odstavek 11. člena te direktive glede pogojev za dopustnost pravnega sredstva članov „zadevne javnosti“ v smislu člena drugega odstavka prvega člena te direktive navaja dva primera. Dopustnost pravnega sredstva je lahko tako odvisna od „zadostnega interesa“ ali od obstoja „kršitve pravice“, odvisno od tega, kateri od teh pogojev je predviden v nacionalni zakonodaji. Pomembno je dodati, da je treba zadevno določbo razlagati ob upoštevanju ciljev Aarhuške konvencije, ki je želela člane zadevne javnosti, ki imajo zadosten pravni interes ali uveljavljajo kršeno pravico, vključiti v ohranjanje, varovanje in izboljševanje kakovosti okolja in varovanje človekovega zdravja.5 V skladu s tretjim odstavkom tega člena države članice opredelijo, kaj pomeni zadosten interes oziroma kršitev pravice skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva. V zvezi s tem drugi odstavek 9. člena Aarhuške konvencije določa, da se to, kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, določi „v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva“. Ob upoštevanju tega cilja se izvajanje tega pogoja dopustnosti ureja z nacionalnim pravom. Države članice imajo tako široko polje proste presoje za ugotovitev, kaj je „zadosten interes“ oziroma „kršitev pravice.“6 Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu X Ips 34/2019 z dne 28. 11. 2019 že zavzelo stališče, da je za izkazovanje pravnega interesa za priznanje pravice do udeležbe v okoljevarstveni zadevi stopnja verjetnosti, ki mora biti v teh primerih izkazana, nizka do te mere, da je mogoče udeležbo v postopku zavrniti le, če je že na podlagi vloge za udeležbo brez razumnega dvoma ugotovljeno, da razmerje te osebe do upravne stvari ne obstaja.

19. Sodišče je zato tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo in zadevo organu vrnilo v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj v zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Ker pa je takšen predlog dopusten na podlagi četrte alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, niso podani razlogi za zavrženje tožbe, kot to uveljavlja prizadeta stranka. Prav tako iz vsebine tožbe jasno in določno izhaja, da tožnik s tožbo izpodbija prvostopenjski sklep v povezavi z drugostopenjsko odločbo, zato sodišče pojasnjuje, da tožbeni predlog ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),7 o katerem odloča sodišče samo v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. To pomeni, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja. Sodišče je zato tožbeni predlog v tožbi štelo kot primernega za vsebinsko obravnavanje (tožnik namreč izpodbija odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi). Z odločitvijo sodišča se ipso lege štejeta za odpravljeni tudi odločitev o stroških v zvezi s tem postopkom in odločitev drugostopenjskega upravnega organa, zato bo moral upravni organ v ponovljenem postopku ponovno odločati tudi o stroških upravnega postopka. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe in tudi, da je presoja, ali se z nameravanim posegom nedopustno posega v tožnikove pravne koristi predmet meritornega odločanja v predhodnem postopku, ne pa že odločanja o priznanju statusa stranskega udeleženca v postopku.

20. V zvezi s tožnikovim predlogom, naj sodišče izvede glavno obravnavo, sodišče pojasnjuje, da je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. V obravnavni zadevi pa je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti. Prizadeta stranka pa tudi v upravnem sporu, kot že rečeno, kot dokaz predlaga Oceno ustreznosti predvidene lokacije nameravanega posega z vidika izrednih dogodkov in prostorskega načrtovanja, izdelovalca C., št. IJS-DP-12283, februar 2017, ki je ni predložila v celoti, zato je treba tožniku najprej omogočiti, da se seznani s celotno oceno, kar pomeni, da so ostali dokazni predlogi v tej fazi postopka preuranjeni. Glede na navedeno je sodišče v skladu s drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21. K II. in III. točki izreka:

22. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

23. Sodišče je zato tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR. Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR. Zadeva je bila namreč rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Petnajstdnevni rok za plačilo stroškov je določen v skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1./c taksne tarife in tretji odstavek 36. člena Zakona o sodnih taksah).

24. Ker prizadeta stranka v tem postopku ni uspela, ni upravičena do povračila stroškov tega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Okoljevarstveno dovoljenje št. 35415-6/2007-17 z dne 7. 1. 2014. 2 Glej sodbo naslovnega sodišča v zadevi I U 1124/2016. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 254/2015 z dne 5. 4. 2016. 4 Seznam odpadkov je določen v prilogi Odločbe Komisije z dne 3. 5. 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih (UL L št. 226 z dne 6. 9. 2000, str. 3; Odločba 2000/532/ES), zadnjič spremenjene s Sklepom Komisije z dne 18. 12. 2014 o spremembi Odločbe Komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 370 z dne 30. 12. 2014, str. 44; Sklep 2014/955/EU). 5 Glej npr. sodbi SEU Bund für Umwelt und Naturschutz Deutschland, Landesverband Nordrhein-Westfalen C-15/09 in Gemeinde Altrip in drugi C-72/12. 6 Glej sodbo SEU Gruber C-570/13. 7 Glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017.