Jedro

Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Gre za materialnopravno predpostavko za izdajo sodbe zaradi izostanka.

Posrednik pridobi pravico do plačila s sklenitvijo pogodbe, za katero je posredoval (813. člen), če ni drugače dogovorjeno.

Za posredniško pogodbo je značilno tudi to, da posrednik nima pravice sprejemati kupnine oz. sprejemati za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Pravico do tega ima le, če ima za to posebno pismeno pooblastilo. Še manj ima posrednik pravico v svojstvu posrednika sklepati "sporazum" ali "predpogodbo" v lastnem imenu (s samim seboj). Če pa že to vendarle stori, nima pravice do povračila stroškov "za posredovanje in izdelavo pogodb".

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrže za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo zaradi izostanka, s katero je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 189.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1996 do plačila, tolarsko vrednost 20.000 DEM z zamudnimi obrestmi od 15.4.1996 do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 81.090,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila laično revizijo tožena stranka. V reviziji izpodbija odločitev na drugi stopnji. Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo vseh navedenih dejstev in dokazov, ki jih je tožena stranka uveljavljala v pritožbi. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku izdalo sodbo zaradi izostanka. Potem ko je ugotovilo, da je bila toženka v redu povabljena ter da je tožnik predlagal izdajo sodbe zaradi izostanka, je še ugotovilo, da toženka ni z vlogo oporekala zahtevku ter da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ta dejstva pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oz. s splošno znanimi dejstvi. Sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene navedbe toženke, ker je štelo, da toženka v pritožbi izpodbija le dejansko stanje. Strinjalo se je z ugotovitvijo na prvi stopnji, da je tožbeni zahtevek dovolj jasno opredeljen ter da zato utemeljenost tega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zato je menilo, da ni razlogov za ugoditev pritožbi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je izdalo sodbo zaradi izostanka, sodišče druge stopnje pa, ko je pritožbo zoper to sodbo zavrnilo kot neutemeljeno. Na pravilno uporabo materialnega prava pa pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka je sklepčnost tožbe. Po 4. točki 1. odstavka 332. člena ZPP mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi, po 5. točki, ki se navezuje na 4. točko, pa dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. Gre za materialnopravno predpostavko za izdajo sodbe zaradi izostanka. Ta predpostavka je pomembna zato, ker izdaja zamudne sodbe lahko pomeni poseg v temeljna načela pravdnega postopka, predvsem pa v načelo kontradiktornosti. Kontradiktornosti je zadoščeno le tedaj, če je toženec seznanjen z vsem, kar ga bremeni, ter da sam po tej seznanitvi ugotavlja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Velja domneva, da toženec, ki ni navzoč, priznava navedbe tožnika. To pa pomeni, da je dopustno izdati sodbo zaradi izostanka le tedaj, če so dejstva v tožbi takšna, da je mogoče brez nadaljnjih pojasnil oz. brez nadaljnjih navedb, in zgolj na podlagi predloga tožnika, takšno sodbo tudi izdati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da navedbe v tožbi ne zadoščajo za presojo, da je tožba sklepčna. Tožnik je v tožbi navedel vrsto nasprotujočih si dejstev. Tako trdi, da je toženka sklenila z agencijo "S. n." posredniško pogodbo, da je sam kot delavec te agencije sklenil predpogodbo s toženko, v kateri je tudi dogovor o ari, da mora toženka plačati provizijo za posredovanje njemu, ter nato, da toženka ni hotela podpisati "predkupne" pogodbe z U. K., kar naj bi bila podlaga za vrnitev dvojne are njemu. Iz teh trditev v tožbi ne izhaja zatrjevana pravna posledica, to pa je obveznost toženke, da plača tožniku stroške posredovanja v znesku 189.000,00 SIT ter tudi ne obveznost, da tožniku plača oz. vrne dvojno aro v tolarski vrednosti 20.000 DEM.

Kar zadeva plačilo 189.000,00 SIT gre potrditvah tožeče stranke za stroške posredovanja. Posredniška pogodba pa je urejena v določbah 813. do 826. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Posrednik pridobi pravico do plačila s sklenitvijo pogodbe, za katero je posredoval (813. člen), če ni drugače dogovorjeno. Da bi šlo za kakršenkoli drugačen dogovor, tožnik v tožbi ne trdi. Poleg tega je za posredniško pogodbo značilno tudi to, da posrednik nima pravice sprejemati kupnine oz. sprejemati za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Pravico do tega ima le, če ima za to posebno pismeno pooblastilo. Še manj ima posrednik pravico v svojstvu posrednika sklepati "sporazum" ali "predpogodbo" v lastnem imenu (s samim seboj). Če pa že to vendarle stori, nima pravice do povračila stroškov "za posredovanje in izdelavo pogodb", kot je to navedeno v računu z dne 1.2.1996, ki ga je tožnik priložil kot dokaz. Ta dokaz tudi ni v skladu s trditvami v tožbi.

Iz same tožbe tudi ne izhaja druga pravna posledica, to pa je plačilo dvojne are v znesku tolarske vrednosti 20.000 DEM. Tudi če bi bila predpogodba veljavno sklenjena s tožnikom, potem morebitna pogodba ali nova predpogodba z U. K. ni izpolnitev prejšnje predpogodbe.

Trditev tožnika, da tožena stranka ni hotela podpisati "predkupne pogodbe, ki jo je pripravil S. n. in po kateri bi tožena stranka prodala svoje stanovanje za 100.000 DEM kupcu U. K.", ni podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo dvojne are tožniku. Tožbi priloženi dogovor na hrbtni strani obrazca agencije "S. n." z naslovom "Podatki o nepremičnini, prodajnih pogojih in dogovorih ter potrdilu o plačilu are" sta podpisala tožnik in toženka. U. K., s katero naj toženka ne bi hotela skleniti "predkupne" pogodbe, v tej listini ni nikjer omenjena.

Da sklepčnost tožbe ni bila povsem pojasnjena, kaže tudi ravnanje sodišča na naroku dne 5.2.1997. Čeprav je tožeča stranka pred tem predlagala izdajo sodbe zaradi izostanka, pa je nato še dopolnjevala navedbe iz tožbe. Ob dejstvu, da sloni sodba zaradi izostanka na predpostavki, da je toženec priznal dejstva, ki se v tožbi zatrjujejo, tožnik potem ko predlaga sodbo zaradi izostanka, ne sme več dopolnjevati svojih navedb. Če to stori, onemogoči nasprotni stranki, da se seznani z dejstvi, ki jih zatrjuje. Če pa nasprotna stranka ni seznanjena z dejstvi, na katerih tožnik gradi oz. s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek, pa ni pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Ker pa te kršitve na revizijski stopnji ni dopustno upoštevati po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijsko sodišče opira svojo odločitev na pomanjkanje materialnopravne predpostavke za izdajo sodbe zaradi izostanka, tj. sklepčnosti tožbe. Odločitev temelji na 2. odstavku 395. člena v povezavi s 4. točko 1. odstavka 332. člena ZPP.

V nadaljevanju postopka bo sodišče prve stopnje moralo o sporu meritorno odločati. Raziskati bo moralo vse okoliščine, v katerih je prišlo do sklenitve posredniške pogodbe ter do nadaljnjih dogovorov med tožnikom in toženko. Pri tem bo moralo upoštevati tudi toženkine trditve v pritožbi ter izvesti predlagane dokaze.

Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.