Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi razlog za zaposlitev tožnice za določen čas predstavljalo nadomeščanje ostalih zaposlenih. Ker je obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in dokazovati, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko nek drug.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas od 8. 7. 2021 do 31. 12. 2021, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 7. 10. 2021, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od tega dne do 31. 12. 2021, vključno z mesečno bruto plačo 1.475,48 EUR, in plačilo denarnega povračila v višini ene plače. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 444,17 EUR z obrestmi od 1. 11. 2021 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje zaključkom sodbe glede časa, za katerega je bilo potrebno njeno delo pri toženki. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka primarno izhajati iz opisa del in nalog delovnega mesta „samostojni strokovni delavec VII/1“. Na to, da je bila potreba po njenem delu pri toženki trajne narave, kaže dejstvo, da je ta na delovno mesto „samostojni strokovni delavec VII/2“ po poteku njene zaposlitve zaposlila novo delavko A. A., katere dejanska delovna opravila so bila takšna kot tožničina. Sodišče prve stopnje bi moralo pozorno obravnavati vprašanje dejanskih nalog, ki se izvajajo pri toženki, saj je v resnici šlo za enaka delovna opravila, le naziv delovnega mesta je bil drugačen. Pri presoji dejanskega razloga za zaposlitev za določen čas je zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi glede odločitve o plačilu odškodnine pritožba uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Toženka je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo zaradi njene malomarnosti v postopku zaposlovanja. Tožnica se je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi prejšnjemu delodajalcu utemeljeno zanesla na toženkin sklep o izbiri, ki ga je ta kasneje razveljavila, čeprav bi tožnico lahko zaposlila tudi na delovnem mestu, za katerega ni izpolnjevala pogojev. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka zmotno oprlo na institut zmote (napake volje). Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, vendar deloma (tj. glede podrednega tožbenega zahtevka) iz drugih razlogov, kot jih je podalo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 54. in 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) odločalo o zakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (od 9. 7. 2021 do 7. 10. 2021), ki sta jo stranki 8. 7. 2021 sklenili zaradi začasno povečanega obsega projektnih del in nalog ter povečanega obsega dela zaradi epidemije in priprav na novo šolsko in projektno leto, in sicer za delovno mesto „samostojni strokovni delavec VII/1“. Presodilo je, da je bila zakonito sklenjena, saj je navedeni razlog (začasno povečan obseg dela iz tretje alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1) obstajal. 7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi razlog za zaposlitev tožnice za določen čas predstavljalo nadomeščanje ostalih zaposlenih. Ker je obseg sodne presoje omejen le na obstoj razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je opredeljen v pogodbi o zaposlitvi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in dokazovati, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas dejansko nek drug.1 Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bil začasno povečan obseg dela posledica nadomeščanja zaradi letnih dopustov, oziroma da bi bila tožničina zaposlitev vezana izključno na opravljanje dela drugih zaposlenih, ki so bili tedaj na letnem dopustu. Poleg tega tožnica nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti ni uveljavljala z zatrjevanjem, da naj bi bil razlog sklenitve dejansko drug, kot je bil naveden v pogodbi o zaposlitvi, temveč je trdila, da je potreba po delu, ki ga je opravljala, trajne in ne začasne narave. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev sodišče prve stopnje izpovedi direktorice toženke, da je bilo v tistem času veliko letnih dopustov in so zato tožnico zaposlili za toliko časa, kolikor bo potrebno, ter da je zaradi letnih dopustov sodelavcev nadaljevala nekatera dela B. B., ki je takrat nehal delati pri njih, pravilno ni tolmačilo kot obstoj razloga iz 2. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1 (nadomeščanje začasno odsotnega delavca).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjski presoji, da je toženka glede sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas dokazala obstoj razloga začasno povečanega obsega dela. Na podlagi skladnih izpovedi direktorice toženke in tožnice je ugotovilo, da je dejansko delo tožnice obsegalo spremljanje in vnašanje podatkov v ustrezne aplikacije in na spletne strani, promocijske aktivnosti preko spletnih strani, družbenih omrežij in drugih medijev (po opisu del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi) ter sodelovanje pri dogodkih C. in D. (v okviru E., ki so ga pri toženki izvedli v septembru 2021) in aktivnostih ob ... obletnici delovanja toženke. Ugotovitev, da naloge tožnice niso bile vezane na epidemijo, saj se ni ukvarjala z organizacijo morebitnega dela na daljavo za primer epidemije, ne vpliva na pravilnost dokaznega zaključka, da je toženka imela začasno povečan obseg dela. Bistvena je namreč ugotovitev, da so promocijske aktivnosti in enkratni dogodki, v zvezi s katerimi je imela tožnica dejanske delovne zadolžitve, potekali prav v obdobju veljavnosti njene pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar so po izpovedi direktorice toženke takrat potrebovali pomoč. Kljub temu, da promocijske aktivnosti resda potekajo čez celo leto, je utemeljeno sledilo življenjsko logični izpovedi direktorice, da ne v takem obsegu, da bi zadoščale za eno delovno mesto, ker se promocija v povečanem obsegu izpelje prav v poletnem obdobju, ko potekajo priprave na novo šolsko leto. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo pri presoji, ali je bila potreba po tožničinem delu trajne narave, izhajati iz opisa del in nalog njenega delovnega mesta „samostojni strokovni delavec VII/1“. Tožnica je sicer opravljala nekatere (široko opredeljene) naloge, ki izhajajo iz tipskega opisa delovnega mesta, vendar pa je dokazni postopek pokazal, da se je obseg dela po izteku njene pogodbe o zaposlitvi dejansko zmanjšal zaradi zmanjšanih promocijskih aktivnosti. Tudi ob upoštevanju, da je tožnica direktorici toženke v oktobru 2021 sama povedala, da nima dela, je pravilen zaključek, da ni šlo za tak obseg zadolžitev, ki bi pomenil, da je potreba po tožničinem delu obstajala tudi po 7. 10. 2021. 9. Zmotno je pritožbeno navajanje, da so delovna opravila tožničinega delovnega mesta „samostojni strokovni delavec VII/1“ in delovnega mesta „samostojni strokovni delavec VII/2“ medsebojno prepletena oziroma enaka. Sodišče prve stopnje je na podlagi primerjave opisa vsebine dela v pogodbah o zaposlitvi pravilno ugotovilo, da „samostojni strokovni delavec VII/2“ glede na zahtevano višjo stopnjo strokovne izobrazbe dejansko izvaja širši obseg del. Iz pogodb o zaposlitvi za to delovno mesto namreč izhajajo naloge, ki v tožničini pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto „samostojni strokovni delavec VII/1“ niso navedene in so povezane z izvedbo izobraževalnega programa, razredništvom v šolskih oblikah, izborom in pripravo predavateljev ter sodelovanjem pri organizaciji E. Direktorica toženke je res izpovedala, da je dela v G. v času, ko so bili ostali na dopustu, opravljala tožnica, vendar pa prvostopenjski dokazni zaključek o širši vsebini del „samostojnega strokovnega delavca VII/2“ potrjuje nadaljnja izpoved direktorice (ki jo pritožba spregleda), da je tožnica v G. lahko delala samo kot mentorica ali pomoč pri učenju, ne pa kot svetovalka, torej le v obsegu, ki ga je dopuščal nivo njene strokovne izobrazbe.

10. Pritožbenim trditvam, da sta tudi F. F. in predhodno zaposleni B. B. (do 30. 6. 2021) opravljala enaka dela kot izhajajo iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, glede na zgoraj obrazloženo nasprotujeta pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila navedena zaposlena na delovnem mestu „samostojni strokovni delavec VII/2“, za katerega sta imela ustrezno stopnjo strokovne izobrazbe, ter da sta delala pri projektih I. in J., na katerih tožnica ni sodelovala. Ob tem ne gre spregledati, da je F. F. izpovedala, da se njene in tožničine naloge niso „srečevale“.

11. Ni utemeljena pritožbena navedba, da so bila dejanska delovna opravila A. A. (ki jo je toženka v oktobru 2021 po prenehanju delovnega razmerja tožnice zaposlila na delovno mesto „samostojni strokovni delavec VII/2“) kljub različnemu nazivu delovnega mesta enaka kot tožničina. Tudi iz izpovedi A. A. izhaja, da je delala na različnih projektih, sodelovala na izpitih, v G., delavnicah za projekt H. in predavala staršem, tovrstnega pedagoškega dela pa tožnica ni opravljala. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da po 7. 10. 2021 ni bilo več potrebe po tožničinem delu na delovnem mestu „samostojni strokovni delavec VII/1“. Takšne presoje ne spremeni niti pravilna ugotovitev, da je A. A. delno nadaljevala oziroma prevzela tožničino delo glede spletnih promocijskih aktivnosti, katerih obseg se je po začetku šolskega leta v oktobru 2021 zmanjšal. 12. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je toženka dokazala obstoj zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je primarni tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja in s tem povezane zahtevke utemeljeno zavrnilo.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, vendar z napačnimi razlogi. Tožnica je premoženjsko škodo kot izgubo na zaslužku (razlika med prejetim denarnim nadomestilom za brezposelnost in plačo, ki bi ji po njenem mnenju pripadala za čas od 8. 10. 2021 do 31. 8. 2022) uveljavljala z zatrjevanjem, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, katero je imela sklenjeno s svojim prejšnjim delodajalcem, ker se je zanesla na toženkin sklep o izbiri, tj. da je izbrana kandidatka in da bo z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi do 31. 8. 2022; s tem, ko je toženka zaradi tožničine neustrezne izobrazbe ta sklep nato razveljavila in ji ni ponudila v podpis ustrezne pogodbe, je ravnala krivdno in ji povzročila škodo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da o krivdni odgovornosti toženke ni mogoče govoriti, saj glede na pogodbeno avtonomijo pri sklepanju pogodb o zaposlitvi sklep o izbiri z dne 9. 6. 2021, iz katerega niti ne izhajajo bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, toženke ni zavezoval v smislu, da je bila dolžna s tožnico skleniti pogodbo o zaposlitvi.2 Glede na to stališče dejstvo, da je toženka v posledici ugotovitve, da tožnica s pridobljeno strokovno izobrazbo diplomirane vzgojiteljice predšolskih otrok ne izpolnjuje pogoja visokošolske strokovne izobrazbe 2. stopnje (oziroma prejšnje visokošolske univerzitetne) iz objavljenega razpisa za prosto delovno mesto samostojni strokovni delavec,3 naknadno izdala sklep o razveljavitvi sklepa o izbiri, ne predstavlja protipravnega ravnanja, iz katerega bi izhajala njena krivdna odškodninska odgovornost. Vprašanje bistvene zmote toženke o ustreznosti tožničine izobrazbe, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, tako za presojo odškodninske odgovornosti ni pomembno.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, in sicer delno kot delodajalec v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji), glede odškodninskega spora pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 104/2018 idr. 2 Prim. VDSS sodba Pdp 894/2016. 3 V skladu z 22. členom ZDR-1 mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZDR-1 objavljene pogoje za opravljanje dela.