Jedro

Sodišče pri presoji, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ni vezano na razloge sodišča, ki je izreklo pogojno obsodbo, temveč povsem neodvisno samo ocenjuje, ali je bila ali ni bilo podlage za pogojno obsodbo glede na dejanje, za katero poteka sojenje.

Kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ lahko stori tudi tisti, ki mu je bila odvzeta prostost, proti uradni osebi, ki pazi nanj.

Razlogi za sum, kot stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, so morali biti podani že v času odreditve posebnih ukrepov. Zoper odredbo ni samostojnega pravnega sredstva, zato so morali biti ti razlogi izkazani tako, da so tudi pozneje v postopku omogočali preizkus pogojev za izdajo odredbe in presojo, ali ne gre za procesni položaj, ko je treba uporabiti določbo 4. odstavka 83. člena ZKP-94 ter predmete, posnetke, sporočila ali druga dokazila izločiti iz spisov.

Če je sodišče sprejelo sklep, da bo izvedlo dokaze, lahko le izjemoma sprejme drugačen sklep, in sicer kadar se pozneje izkaže, da je dokaz nedosegljiv, ali da bi bila njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami, ali če izvede druge dokaze in na podlagi teh presodi, da je dejstvo, ki bi se sicer dokazovalo z dokazom, katerega izvedbo je sprejelo, že v zadostni meri razjasnjeno.

Za izločitev obdolženčeve izpovedbe iz spisa, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen in je bil nato v tem postopku o istih dejstvih zaslišan tudi kot priča, ni nobene procesne podlage. Iz spisov pa je treba izločiti zapisnik o zaslišanju osebe kot priče, če je ta v istem postopku pozneje o istih dejstvih zaslišana kot obdolženec. Zato sodišče, ki je priči predočilo vsebino tistega, kar je povedal kot obdolženec in v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi presojalo, kateri od teh izpovedb bo verjelo, ni prekršilo procesnih določb, ki urejajo področje dokaznega prava.

Pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je napačna, saj gre za kolektivno kaznivo dejanje. Vendar pa ta okoliščina ne pomeni kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca, saj gre v obeh primerih za eno kaznivo dejanje, le pravna podlaga je nekoliko različna.

Izpodbijanje odločbe o kazni z vidika njene primernosti ne more biti predmet odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteve zagovornikov obsojenih M.A., Ž.Ž. in D.D. za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) so obsojenci dolžni plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, obsojeni M.A. v znesku 300.000,00 SIT, obsojenca Ž.Ž. in D.D. pa vsak po 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 19.4.2000 pod točko A/I spoznalo za kriva obsojenega M.A. in Ž.Ž. kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obsojenega D.D. pa pod točko A/I in III nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, obsojenega M.A. pod točko A/2 tudi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1., 2. in 3. odstavkom 302. člena KZ. Obsojenemu M.A. je sodišče prve stopnje za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen štirih let zapora, za kaznivo dejanje po 4. odstavku 302. člena KZ kazen enega leta in šestih mesecev zapora ter mu nato ob upoštevanju kazni enega leta in šestih mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 9.6.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 23.10.1998, ko mu je po 1. odstavku 53. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.6.1999, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba dveh let, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora. Po 1. odstavku 48. člena KZ je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo del že prestane enotne kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 9.6.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 23.10.1998 in po 1. odstavku 49. člena KZ za čas, prebit v priporu od 14.6.1998 od 7.30 ure dalje.

Obsojenemu Ž.Ž. je za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ izreklo kazen štiri leta zapora, v katero mu je v skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 14.6.1998 od 7.40 ure dalje.

Obsojenemu D.D. je za nadaljevano kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen štirih let in šestih mesecev zapora, mu nato po 1. odstavku 53. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 3.11.1998, s katero mu je bila za kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ določena kazen tri mesece zapora in preizkusna doba dveh let, in mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri leta in sedem mesecev zapora. V to kazen je obsojencu po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 14.6.1998 od 7.40 ure dalje.

Na podlagi 4. odstavka 196. člena ZKP je sodišče odvzelo pol kilograma heroina v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko A/I sodbe in heroin prodan navideznemu kupcu (točka A/III), 0,38 g dne 25.2.1998, 0,41 grama dne 26.2.1998, 0,26 grama dne 2.3.1998, pa tudi 16,12 grama in 8,33 grama heroina, zaseženega obsojenemu D.D. ob hišnih preiskavah dne 4.3.1998 in 14.6.1998. Po 1. odstavku 96. člena KZ je obsojenemu D.D. naložilo v plačilo znesek 15.000,00 SIT, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. V skladu s 1. odstavkom 69. člena KZ je obsojenemu M.A. odvzelo plinski razpršilec, uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja pod točko A/II sodbe.

Odločilo je tudi, da morajo po 1. odstavku 95. člena ZKP obsojenci povrniti stroške kazenskega postopka, vsi trije nerazdelno znesek 2.460,00 SIT, obsojeni M.A. 337.200,92 SIT, obsojeni Ž.Ž. 15.309,00 SIT, obsojeni D.D. pa nagrado in potrebne izdatke zagovornice, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, s tem, da bodo obsojencem naloženi v plačilo posebnim sklepom tudi nadaljnji stroški, ko bodo znani.

Obsojencem pa je naložilo v plačilo tudi povprečnino, obsojenemu M.A. 500.000,00 SIT, obsojenemu Ž.Ž. 400.000,00 SIT in obsojenemu D.D. 200.000,00 SIT.

Pod točko B sodbe je sodišče prve stopnje obsojene M.A., Ž.Ž. in D.D. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Pod točko C sodbe pa je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obsojena M.A. in D.D. prvostopenjsko sodišče zavrnilo obtožbo, zoper prvega zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. v zvezi s 1. odstavkom 218. člena KZ, zoper drugega pa zaradi treh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ.

Odločilo je tudi, da po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojencev in nagrada ter potrebni izdatki zagovornikov, nastalih v zvezi z oprostilnim in zavrnilnim delom sodbe, proračun.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbama obsojenega M.A. in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje glede tega obsojenca spremenilo tako, da mu je v izrečeno enotno kazen zapora vštelo tudi čas, prebit v priporu po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.6.1999 od 10.2.1992 do 30.4.1992. V ostalem pa je ti pritožbi, v celoti pa pritožbe okrožnega državnega tožilca, zagovornika obsojenega Ž.Ž. in zagovornice obsojenega D.D., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima Ž.Ž. in D.D. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene vsakemu od njiju kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe sta zagovornika obsojenih M.A. in Ž.Ž. ter zagovornica obsojenega D.D. vložili zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornik obsojenega M.A. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 5. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 150. členom ZKP-94 in po 2. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 4. točko 39. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega Ž.Ž. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi izrečno opredeljuje le bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ostale kršitve pa navaja le opisno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega Ž.Ž. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornica obsojenega D.D. pravnomočno sodbo napada zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe odločbe. Po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 8. odstavkom 227. člena, 237. členom ZKP in 4. odstavkom 151. člena ZKP-94 ter kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 16. členom ZKP.

Pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega D.D. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obsojencu izreče milejšo zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahteve, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahteve za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljene.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

K zahtevi zagovornika obsojenega M.A.: Zagovorniku obsojenega M.A. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da sodišče obsojencu ne bi smelo preklicati pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena za kaznivo dejanje po 4. v zvezi s 3. in 1. odstavkom 302. člena KZ s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.6.1999. Svoje stališče utemeljuje z navedbo, da za preklic niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj je sodišče v času izrekanja pogojne obsodbe vedelo za kazniva dejanja, za katera je bil obsojenec v (tem) kazenskem postopku, saj je bil ta na glavno obravnavo priveden iz pripora.

Vložnik je nezakonitost preklica pogojne obsodbe in s tem kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili podani vsi pogoji za preklic, čeprav je sodišče ob izreku pogojne obsodbe vedelo, da je bil obsojenec v priporu, da pa ni moglo vedeti, ali bo za kaznivo dejanje, za katero je bil v priporu, tudi obsojen.

Po 1. odstavku 53. člena KZ namreč sodišče prekliče pogojno obsodbo, če po njenem izreku ugotovi, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen, in če sodi, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za dejanje. Obsojenčev zagovornik si to določbo napačno razlaga. Ta namreč zavezuje sodišče, ki preklicuje pogojno obsodbo, ne pa sodišča, ki je tako sodbo izreklo. Sodišče pri presoji, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ni vezano na razloge sodišča, ki je izreklo pogojno obsodbo, temveč povsem neodvisno samo ocenjuje, ali je bila ali ni bilo podlage za pogojno obsodbo, glede na dejanje, za katero poteka sojenje. V času izrekanja pogojne obsodbe sodišče ne ve, ali bo obsojenec za drugo kaznivo dejanje sploh obsojen in tudi ne, kakšna kazen mu bo za to dejanje, če bo zanj obsojen, izrečena. Zato je treba zavrniti navedbe obsojenčevega zagovornika, ko si zakon razlaga tako, da sodišče ne sme preklicati pogojne obsodbe, če je sodišče, ki jo je izreklo, vedelo, da teče zoper obsojenca še drugi kazenski postopek. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojenega M.A., ko v zahtevi zatrjuje, da dejanje, opisano pod točko A/II prvostopenjske sodbe, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po 4. odstavku v zvezi s 3., 2. in 1. odstavkom 302. člena KZ, pa tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja, ter da je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Vložnik svojo trditev utemeljuje z navedbo, da tisti, v konkretnem primeru je bil to obsojenec, ki mu je bila odvzeta prostost, ne more biti kazenskopravno obravnavan kot oseba, ki stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja proti uradni osebi, ki nanj pazi.

Tako vložnikovo stališče je s sklicevanjem na besedno razlago, ki je popolnoma jasna, utemeljeno zavrnilo že drugostopenjsko sodišče. Kvalificirano obliko navedenega kaznivega dejanja po 4. odstavku 302. člena stori tudi, kdor dejanje iz 1. ali 3. odstavka 302. člena KZ izvrši proti uradni osebi, ko ta pazi na koga, ki mu je odvzeta prostost. Pri tem pripornik kot varovana oseba ni v ničemer izvzet. Če bi obveljala razlaga, ki jo ponuja vložnik, bi bila inkriminacija privilegirane oblike po 5. odstavku iste zakonske določbe, kakor utemeljeno opozarja vrhovni državni tožilec, povsem odveč. Ravnanje uradnih oseb (praviloma) ni take narave, da bi izzvalo ravnanje oseb, ki ga inkriminira 302. člen KZ. Kolikor pa vložnik obsojenčevo ravnanje enači s pobegom, ki ga je mogoče sankcionirati le z ustreznim disciplinskim postopkom v okviru zavoda, kjer se opravlja pripor, pa je treba povedati, da v obravnavanem življenjskem primeru ne gre za pasivno ravnanje obsojenca, pač pa je ta ravnal aktivno, saj je z namenom, da bi pobegnil, poskušal onesposobiti paznika M.L. tako, da ga je s solzilnim razpršilcem poškropil po očeh, nato pa enako storil pazniku A.M. in se z brcami poskušal otresti paznika M.L. Paznika sta šele s pomočjo naključno navzočega kriminalista in dveh občanov uspela obvladati obsojenca, tako da je kaznivo dejanje ostalo pri poskusu. Glede na to, da je obsojenec paznikoma nudil aktivni odpor, so ti morali uporabiti silo, da bi mu preprečili pobeg, pri čemer je A.M. dobil rani na obeh rokah ter odrgnine po obeh kolenih, zato so v obsojenčevem ravnanju podani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja.

Tudi ko zagovornik obsojenega M.A. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodišče na podatke, sporočila, posnetke in dokazila, pridobljenimi z uporabo posebnih metod in sredstev zoper obsojenega M.A. ne bi smelo opreti sodbe, ker pri izdaji odredb ni bilo zadoščeno pogojem iz 1. odstavka 150. člena ZKP-94, mu ni mogoče pritrditi.

Po tej zakonski določbi se je zoper osebo, zoper katero so obstajali razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kataloških kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu istega zakona, lahko preiskovalni sodnik odredi taksativno naštete ukrepe, v 2. odstavku pa je bilo predpisano, da to stori na predlog državnega tožilca, če se na drug način ne dajo zbrati dokazi ali bi bilo njihovo zbiranje zvezano z nesorazmernimi težavami.

Strinjati se je treba z vložnikovim stališčem, da so morali biti razlogi za sum, kot stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, podani že v času odreditve posebnih ukrepov. Zoper odredbo ni samostojnega pravnega sredstva, zato morajo biti ti razlogi izkazani tako, da tudi pozneje v postopku omogočajo preizkus pogojev za izdajo odredbe in presojo, ali ne gre za procesni položaj, ko je treba uporabiti določbo 4. odstavka 83. člena ZKP-94 ter predmete, posnetke, sporočila ali druga dokazila izločiti iz spisov.

Vložnik tako navaja, da je iz spisa nedvomno razvidno, da niti policija kot pobudnik, niti državni tožilec kot predlagatelj za odreditev teh ukrepov, nista izkazala obstoj razlogov za sum, ker da nista navedla okoliščin, ki bi utemeljevale trditev, da obsojeni M.A. sodeluje pri izvršitvi kataloških kaznivih dejanj, preiskovalni sodnik pa da je na slepo izdal ustrezne odredbe.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik te trditve toliko določno obrazložiti, da je utemeljenost njegovih trditev sploh mogoče preizkusiti. Povsem posplošene trditve tega namreč ne omogočajo.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi konkretno argumentira svoje stališče le glede odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 10.6.1998, vendar pa izsledki, pridobljeni z izvajanjem ukrepov, odrejenih s to odredbo, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, sploh niso bili uporabljeni v tem kazenskem postopku.

Vložnik pa v zahtevi ne trdi, da je preiskovalna sodnica odredbo z dne 13.10.1997 izdala in nato tudi podaljševala oziroma spreminjala, ne da bi zato bili podani pogoji po takrat veljavnem Zakonu o kazenskem postopku. Na izvajanje ukrepov po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP po tej odredbi, čeprav je vložnik izrečno ne citira, se nanašajo le trditve zahteve, da je podana neskladnost in nezakonitost nadzora in snemanja telefonskih pogovorov na telefonskih številkah ... ter da ne za eno ne za drugo ni bilo pravne podlage, o čemer da se je obramba obširno razpisala v pritožbi ter da se sodba sodišča druge stopnje glede teh trditev sploh ni opredelila. Tudi ta vložnikova trditev ni utemeljena, saj je iz sodbe pritožbenega sodišča razvidno, da se je glede teh vložnikovih trditev sodišče druge stopnje določno in konkretno opredelilo (zadnji odstavek na peti strani in prvi odstavek na šesti strani sodbe). S tem da vložnik take razloge zavrača in ponuja lastno videnje dejstev, ki so podlaga presoji zatrjevane procesne kršitve, pa po vsebini izpodbija dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje in nanj oprli presojo, da sta bili odredbi, s katerimi je sodišče zoper obsojenca odredilo uporabo posebnih metod in sredstev, zakoniti. Teh ugotovitev v pravnomočni sodbi vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da niso bili podani pogoji za izdajo prve odredbe in da je zato, ker je sodišče na tako pridobljene izsledke oprlo sodbo, podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ni uspel omajati.

Neutemeljene so tudi tiste navedbe zagovornika obsojenega M.A., ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena v zvezi s 4. točko 39. člena ZKP. To kršitev utemeljuje s tem, da je kot predsednik drugostopenjskega sodišča sodeloval predsednik Višjega sodišča v C., F.D., ki je pred tem obsojenčevega zagovornika zaradi zahtev za izločitev "tega" sodnika na začetku tega kazenskega postopka, denarno kaznoval. Glede na takratno ureditev izključitvenih in izločitvenih razlogov bi na tej podlagi kvečjemu lahko šlo za razlog po 6. točki 39. člena ZKP. Vložnik v zahtevi tudi sam pravi, da je na izrecno vprašanje predsednika senata višjega sodišča, ali ga izloča, izjavil, da zakonskega razloga za izločitev zanj "ni imel" in da je zato izjavil, da ga ne izloča, ker pač upošteva določbe ZKP. Po 3. odstavku 41. člena ZKP bi stranka lahko zahtevala izločitev sodnika višjega sodišča v pritožbi ali v odgovoru na pritožbo, po sedanji ureditvi pa lahko to stori do začetka seje senata. V obravnavani zadevi zagovornik izločitve predsednika senata drugostopenjskega sodišča ni zahteval. Glede uveljavljanja te procesne kršitve v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je zato prekludiran. Zahteva zagovornika obsojenega M.A. je torej tudi v tem pogledu neutemeljena.

K zahtevi zagovornika obsojenega Ž.Ž.: Ta vložnik vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je pobliže ne opredeljuje, v tem, da je sodišče prve stopnje ugodilo dokaznemu predlogu za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke, da pa nato tega dokaza ni izvedlo, ne da bi na glavni obravnavi izvedbo tega dokaza zavrnilo. Meni, da je bilo zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke nujno zaradi presoje verodostojnosti zagovora obdolženega Z.P., ki pa jih je pozneje, po ustavitvi kazenskega postopka zoper njega, zaslišan kot priča, v celoti preklical. Sodišče druge stopnje je glede enakih vložnikovih navedb v pritožbi navedlo, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko ni postavilo izvedenca psihiatra, kateri naj bi pojasnil vpliv abstinenčne krize na odvisnike od mamil. Poudarilo je, da je Z.P., zaslišan kot obdolženec in kot priča, pojasnil, da v času prvega zaslišanja pred sodiščem ni bil več odvisnik od mamil, saj da jih je prenehal uživati že v mesecu februarju 1998, kar pa zadeva pričo (R.) D., pa dokaz ne bi prav v ničemer pripeljal do drugačnih dejanskih ugotovitev.

Sodišče mora dokaze, za katere je sprejelo sklep, da jih bo izvedlo v kazenskem postopku, praviloma tudi izvesti. Samo izjemoma lahko sodišče sprejme drugačen sklep, če se pozneje izkaže, da je dokaz nedosegljiv ali da bi bila njegova izvedba povezana z nesorazmernimi težavami, ali če izvede druge dokaze in na podlagi teh presodi, da je dejstvo, ki bi se sicer dokazovalo z dokazom, katerega izvedbo je sprejelo, že v zadostni meri razjasnjeno.

Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 17.11.1999 (list. št. 2606) sprejelo predlog zagovornika obsojenega Ž.Ž. za "angažiranje" izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotovitve učinkov abstinenčne krize na osebe, katerim je odvzeta prostost in glede povečane sugestibilnosti oseb, ki so v heroinski abstinenčni krizi. Tega dokaza sodišče pozneje ni izvedlo in ga tudi ni posebej zavrnilo, kar bi moralo storiti najpozneje do zaključka dokaznega postopka.

Neizvedba tega dokaza ima praktično enak učinek, kot da je sodišče tak dokaz zavrnilo. Zato bi moralo v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP tako procesno odločitev tudi utemeljiti.

V obeh sodbah sta sodišči podrobno obrazložili, zakaj sta verjeli izpovedbi Z.P., ko je bil ta zaslišan kot obdolženec in ne njegovim poznejšim navedbam, s katerimi je preklical trditve, ki so bile za obsojenega Ž.Ž. in druga dva obsojenca obremenjujoče. Zaključkom, ki sta ju sprejeli, ni mogoče odrekati razumne presoje. Glede na to, da pomeni ravnanje sodišča, ki dokaza, za katerega je sprejelo sklep, da ga bo izvedbo, pa tega, ne da bi sprejelo nasproten sklep, ni storilo, kršitev pravic obrambe (2. odstavka 343. člena ZKP), bi moral vložnik izkazati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Tega pa zagovornik obsojenega Ž.Ž. v zahtevi ni uspel. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je pa tudi pobliže ne opredeli, vidi zagovornik obsojenega Ž.Ž. v tem, da je sodišče sodbo oprlo na zagovor Z.P., ko je bil zaslišan kot obdolženec, namesto na izpovedbo le tega. Poudarja, da je bil omenjeni zaslišan kot priča poučen, da je dolžan povedati po resnici in da pomeni krivo pričanje kaznivo dejanje. Po stališču vložnika sodišče tudi ne bi smelo na glavni obravnavi predočati Z.P. vsebine tistega, kar je povedal zaslišan kot obdolženec.

Za izločitev obdolženčeve izpovedbe spisa, zoper katerega je bil kazenski postopek ustavljen in je bil nato v tem postopku o istih dejstvih zaslišan tudi kot priča, ni nobene procesne podlage.

Obdolženec se lahko zagovarja tako, kot presodi, da je zanj v kazenskem postopku najbolj ugodno, kot priča pa je dolžan govoriti po resnici. Zato je treba le v obratnem primeru, če je nekdo, ki je prej zaslišan kot priča, v istem postopku pozneje o istih dejstvih zaslišan kot obdolženec, iz spisov izločiti zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče. Sodišče, ki je priči predočilo vsebino tistega, kar je povedal kot obdolženec in v skladu z načelom proste presoje dokazov tudi presojalo, kateri od teh izpovedb bo verjelo, ni prekršilo procesnih določb, ki urejajo področje dokaznega prava.

Kolikor zagovornik obsojenega Ž.Ž. zatrjuje nasprotno, mu zato ni mogoče pritrditi.

Obsojenčev zagovornik nima prav, ko v zahtevi zatrjuje, da je podano nasprotje v razlogih drugostopenjske sodbe. Na ta način po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki velja tudi za drugostopenjsko sodbo, če so si glede odločilnih dejstev razlogi v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Vložnik tako v zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je Ž. takrat (dne 20.12.1979, ko se je pripeljal na L.) prav lahko uporabljal drugo vozilo, da pa za takšno ugotovitev ni podlage ter da gre za nasprotje med tem, kar se navaja in izhaja iz vsebine listin ter izpovedbe prič. Poudarja, da priče povedo, da je na policijsko postajo Ž. pripeljal prav vozilo M.P., in to tisto vozilo, s katerim naj bi se vozil istega dne, ko je bil tajno opazovan, da je zakopaval mamilo. Opozarja tudi na zagovor soobsojenega O., ki da je povedal, da je tega dne vozilo M.P. imel in vozil on, ker da mu ga je Ž. posodil. Iz teh navedb ni razvidno, s katerimi drugimi razlogi naj bi bila v nasprotju obrazložitev, da je obsojeni Ž.Ž. lahko uporabljal drugo vozilo. Sicer pa tudi vložnik sam glede tega, pri kom je bilo navedenega dne vozilo M.P. in kdo se je z njim vozil, ponuja dve različici. Na ta način pa ne utemeljuje zatrjevane kršitve, ampak izpodbija v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je po presoji zagovornika obsojenega Ž.Ž. podana, ker da je poročilo o tajnem opazovanju, na katerega se sodba opira, v nasprotju z odredbo, neresnična pa je tudi navedba, da so vsi sodelujoči pri opazovanju prepoznali obsojenega Ž.Ž., čeprav je priča K.Z. povedala drugače. Slednji je dejal, da tega obsojenca ni prepoznal ter da sta z R.M. s kraja odšla že več ur pred prihodom ogledne skupine. Iz tega razloga po stališču vložnika poročilo o tajnem opazovanju ni skladno z odredbo in je tudi dokaz, na katerega se sodba ne more opreti. Poudarja tudi, da sta pričanji kriminalistov R.M. in R.K. dokaza, pridobljena na podlagi poročila o tajnem opazovanju, ki je v celoti nedokumentirano in da se tudi na ti izpovedbi zato sodba ne more opirati.

Glede teh navedb je vložniku obširno odgovorilo že sodišče druge stopnje, tako da teh razlogov, ki jih sprejema tudi Vrhovno sodišče, ni treba ponavljati. Prav tako ne utemeljitve, ki jo je glede izvajanja ukrepa tajnega opazovanja dne 20.12.1997 celovito navedlo sodišče prve stopnje. Napačno je tudi stališče vložnika, da pričevanji kriminalistov M. in K. temeljita na poročilu o tajnem opazovanju, saj je vir njune spoznave neposredno zaznavanje pri izvajanju ukrepa opazovanja. Sodišče je tudi navedlo, da sta priči R.M. in R.K. trdili, da sta na kraju prepoznali obsojenega Ž., priča K.Z., ki je videl le obsojenčevo vozilo, pa je povedal, da mu je R.M. med vožnjo s kraja opazovanja zaupal, da je šlo za M., kar pa je vzdevek Ž.Ž. Z navedbami, s katerimi vložnik utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in jo opira na trditev, da navedbe v zapisniku o tajnem opazovanju niso točne, pri čemer ponuja svojo presojo dokazov, zato po vsebini ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik zatrjuje tudi, da so podane druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, ker preiskovalni sodnik ni zaslišal R.M. v zvezi s poročilom o tajnem opazovanju in ker ni zahteval od senata, naj odloči, ali je priča dolžna odgovarjati na vprašanja, ki zadevajo vsebino zapisanega v poročilu o tajnem opazovanju. Po mnenju vložnika je ta kršitev podana tudi zato, ker prvostopenjski senat ni razjasnil vprašanja, ali je R.M. odvezan molčečnosti v tej zadevi. Podarja, da obrambi ni bila dana možnost, da pričo v zvezi s tem izpraša. Vložnik niti ne pove, katero kršitev določb postopka naj bi sodišče s tem storilo, očitno je pa, da meri na kršitev pravic obrambe. Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP glede zavrnitve tega dokaznega predloga zapisalo (šesti odstavek na enajsti strani sodbe), da je priča R.M. konkretno odgovarjal na vprašanja glede tajnega opazovanja in (kar sicer ne zadeva tega obsojenca) navideznih odkupov, to je o dejstvih, glede katerih ni zavezana k molčečnosti. Kar pa zadeva taktiko izvedbe tajnega opazovanja, glede česar je priča zavezana k molčečnosti, pa da sodišče ugotavlja, da odgovori na ta vprašanja, tudi če bi bila priča razrešena dolžnosti varovanja tajnosti, ne bi v ničemer pripomogli k še boljši razjasnitvi zadeve. Zato ministra za notranje zadeve ni zaprosilo, da bi pričo R.M. v tem obsegu odvezal dolžnosti varovanja uradne tajnosti. Da je taka ugotovitev v prvostopenjski sodbi točna, je mogoče razbrati tudi iz vsebine pričevanja R.M. na glavni obravnavi, ko je potrdil svojo izpovedbo v preiskavi in odgovarjal na številna vprašanja, ki so mu jih zastavili obsojenci in njihovi zagovorniki, tudi zagovornik obsojenega Ž.Ž.. Zato zagovornik obsojenega Ž.Ž. niti s to, z vidika procesnih kršitev premalo določno trditvijo, ne more biti uspešen. Sicer pa v zahtevi tudi ni navedel, katera vprašanja je obramba želela postaviti R.M., pa ji tega sodišče s svojim ravnanjem ni omogočilo, in katera dejstva je na ta način želela dokazati, kar pa posledično pomeni, da ni obrazložila niti tega, kako bi taka kršitev, če bi sploh bila podana, vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

K zahtevi zagovornice obsojenega D.D.: Zagovornici obsojenega D.D. ni mogoče pritrditi, ko z navedbami, da ravnanje tega obsojenca, opisano pod točko A/I prvostopenjske sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ in tudi ne kateregakoli drugega kaznivega dejanja, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

Vložnica izpostavlja, da obsojenec ni udejanil nobene od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja in da pri storitvi le tega sploh ni bil udeležen. Na ta način vložnica po vsebini ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo (list. št. 24 in prvi odstavek na 25. strani sodbe), zakaj je ugotovilo, da je bila vloga obsojenega D.D. v skladu z dogovorom mamilo prepakirati in nato prodati naprej ter da je bil pri kaznivem dejanju udeležen kot sostorilec. Pojasnilo je tudi, da so dejanja vsakega od obsojencev pomenila nenadomestljiv soprispevek pri izvršitvi kaznivega dejanja (nabava, prepakiranje in organiziranje prodaje heroina). Sodišče določbe 25. člena KZ ni izrečno uporabilo, vendar iz pravnomočne sodbe določno izhaja, da je ravnanje vseh treh obsojencev opredelilo kot sostorilstvo pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja.

Kolikor vložnica zatrjuje kršitev kazenskega zakona in jo opira na lastno videnje dejanskega stanja, po vsebini ne uveljavlja kršitve po 1. točki 372. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev kazenskega zakona je podana samo takrat, kadar sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Glede na to, da zaradi zmotne uporabe dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, vložnica s temi navedbami ne more biti uspešna.

Zagovornica tudi navaja, da je sodišče s tem, da je obsojenčevo ravnanje pod točko A/I in A/III prvostopenjske sodbe pravno opredelilo kot konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, prekršilo kazenski zakon. Tako stališče opira na navedbo, da ravnanja obsojenega D.D. pod točko A/I ni mogoče "spraviti" v okvir zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ in da ni storil nobenega od alternativno naštetih izvršitvenih dejanj. Na podlagi drugačne presoje dejanskega stanja izpodbija uporabljeno konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja tudi glede izvršitvenih dejanj, naštetih pod točko A/III prvostopenjske sodbe.

Uporabljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja glede dejanj obsojenega D.D. pod točkama A/I in A/III v pravnomočni sodbi, ki jo vložnica v zahtevi neustrezno izpodbija tako, da prereka pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je sicer napačna, saj gre za kolektivno kaznivo dejanje. Vendar pa ta okoliščina ne pomeni kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca, saj gre v obeh primerih za eno kaznivo dejanje, le pravna podlaga je nekoliko različna. Zato ta navedba, četudi bi bila procesno korektno uveljavljana, ne bi imela nobenega vpliva na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

Pravno zmotno je tudi gledanje vložnice, da sodišče sodbe ne bi smelo opreti na vsebino izpovedbe Z.P., ko je bil ta zaslišan kot obdolženec. Razloge o tem je Vrhovno sodišče navedlo že, ko je utemeljilo zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenega Ž.Ž.

Kolikor pa vložnica zatrjuje, da je Z.P., zaslišan kot obdolženec v prvi izpovedbi obremenil vse tri obsojence, ker ga je z grožnjo, da bo sicer zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 2. odstavku 249. člena KZ sedel deset let, k temu napeljal kriminalist R.K., vložnica izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Tako dokazno presojo je sodišče namreč zavrnilo in obširno obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je bila prvotna izpovedba Z.P. verodostojna. Zato zagovornica obsojenega D.D. nima prav, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče na podlagi 8. odstavka 227. člena ZKP izločiti izpovedbo priče Z.P., ki jo je podal zaslišan kot obdolženec, ter na podlagi 237. člena ZKP tudi izpovedbe, ki jih je ta v poznejšem postopku podal kot priča. Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, da je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju z odredbo z dne 18.12.1997 zoper obsojenega D.D. odredila ukrepe iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 150. člena ZKP-94, čeprav niso niso bili podani razlogi za sum, da je obsojeni D.D. z eno ali več osebami sodeloval pri izvršitvi kataloških kaznivih dejanj. Enako vložničino trditev v pritožbi je zavrnilo že Višje sodišče v Celju, na te razloge pa se sklicuje tudi Vrhovno sodišče. Po stališču obsojenčeve zagovornice so bili odrejeni ukrepi nezakoniti, ker je odredba preiskovalne sodnice vsebovala zgolj posplošene navedbe, ne pa tudi razloge za sum, kot jih je izrečno opredeljeval 1. odstavek 150. člena ZKP-94. Po 1. odstavku 152. člena ZKP-94 je odredba morala vsebovati tudi razloge za sum. Preiskovalna sodnica je tej zahtevi zadostila s tem, da je v obrazložitvi sklepa zapisala, da je bilo z dotedanjim izvajanjem ukrepov, odrejenih s strani preiskovalnega sodnika (gre za ukrepe, odrejene zoper obsojena M.A. in Ž.Ž.), ugotovljeno, da je član združbe, ki se ukvarja s preprodajo mamil, tudi D.D. in da se aktivno ukvarja s preprodajo mamila ter iskanjem novih odjemalcev. Za presojo utemeljenosti zatrjevane kršitve pa ni odločilnega pomena, ali je odredba preiskovalnega sodnika vsebovala sestavine, določene po 1. odstavku 152. člena ZKP-94 (v konkretnem primeru jih je), pač pa, ali so bili podani razlogi za sum, da obsojenec z eno ali več osebami sodeluje pri izvršitvi kataloških kaznivih dejanj. Pri tej presoji pa je treba upoštevati tudi vsebino pobude za uporabo ukrepov z dne 17.12.1997, ki jo je podala policija. Ta pa je vsebovala vsebino pogovorov med obsojenim M.A. in D.D. ter med slednjim in Ž.Ž., iz katerih da je razvidno, da gre za dogovore v zvezi s primopredajo paketov neugotovljenih količin mamila heroin. Vsebino te pobude je pri presoji zakonitosti odredbe upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče (prvi odstavek na 21. strani sodbe), taki presoji pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Zato vložnica z navedbami, da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbo 150. člena ZKP-94 in da na pridobljene izsledke ne bi smelo opreti sodbe, s katerimi po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Zagovornica obsojenega D.D. v zahtevi tudi izpostavlja, da o treh navideznih odkupih mamila, ki so jih opravili tajni policijski sodelavci, obstajajo samo tri poročila in da kriminalist R.M., ki je ta poročila sestavil ter bil tudi koordinator akcije, na glavni obravnavi ni vedel povedati niti tega, ali je navidezne odkupe pri obsojencu opravljal vedno isti navidezni kupec, ali pa so bili kupci različni. Vložnica meni, da bi bili navidezni odkupi pri obsojencu, če bi bili dejansko opravljeni, slikovno ali zvočno posneti. Teh posnetkov pa da ni. S temi navedbami vložnica po vsebini izpodbija dejansko stanje, saj ponuja presojo, da zgolj na dokazni podlagi, ki jo je imelo na razpolago sodišče, obsojencu prva tri izvršitvena dejanja pod točko A/III niso dokazana. Sicer pa je za navedene tri navidezne odkupe sodišče druge stopnje ugotovilo, da so bili izvršeni v skladu z izdanimi odredbami preiskovalne sodnice in v skladu z določbami takrat veljavnega ZKP-94. Sklepanje o tem, da je obsojeni D.D. 25.2.1998, 26.2.1998 in 2.3.1998 tajnemu policijskemu sodelavcu prodal v opisu dejanja navedene količine mamila heroin, ne izhaja zgolj iz poročil o odkupih, pač pa tudi iz izpovedbe R.M., ter dejstva, ki ga posebej izpostavlja prvostopenjsko sodišče, da ni razlike med vzorcema mamila heroin, ki ga je od obsojenca dne 2.3.1998 kupil tajni policijski sodelavec in vzorcem z dne 4.3.1998, zaseženim obsojencu pri hišni preiskavi. Na tej podlagi je sodišče tudi sprejelo sklep, da slednja okoliščina očitno kaže, da je bil zasežen le ostanek za prodajo namenjenega mamila.

Obsojenčeva zagovornica navaja, da minister za notranje zadeve tajnih policijskih sodelavcev ni odvezal molčečnosti in da zato obsojenemu D.D. v kazenskem postopku ni bil zagotovljen položaj enakopravne stranke s tožilcem ter da je bilo zaradi tega kršeno tudi načelo kontradiktornosti (16. člen ZKP) in načelo neposrednosti ter da zato teh treh poročil tajnih policijskih sodelavcev, ki jih je napisal kriminalist R.M., ni mogoče uporabiti kot dokaz proti obsojenemu D.D. Obsojenčeva zagovornica je na glavni obravnavi dne 28.3.2000 predlagala, da se opravijo poizvedbe, kdo je bil navidezni kupec in da se tega zasliši v kazenskem postopku, sodišče pa je tak dokazni predlog sprejelo. Z dopisom z dne 29.3.2000 je ministra za notranje zadeve seznanilo, da je na glavni obravnavi sprejelo dokazni sklep, da bo zaslišalo tajnega policijskega sodelavca Š., ki da je v navedenih dneh opravil vse tri navidezne nakupe mamila heroin od obsojenca. Ministra je v skladu s Pravilnikom o določanju zaupnih podatkov in o varovanju zaupnih in osebnih podatkov pozvalo, naj odloči o tem, ali bo tajnega policijskega sodelavca odvezal dolžnosti varovanja uradne tajnosti. Minister za notranje zadeve pa je z dopisom z dne 6.4.2000 sodišču sporočil, da na podlagi 65. člena Zakona o policiji (ZPol) tajnega sodelavca ne razrešuje dolžnosti varovanja uradne tajnosti in da zato tudi ne more posredovati podatkov, na podlagi katerih bi tega sodišče lahko povabilo kot pričo. Zato sodišče s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, pač pa je dejansko stanje ugotavljalo na podlagi ostalih, že naštetih dokazov, ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Zaslišanja tajnega policijskega sodelavca, ki ga minister za notranje zadeve ni razrešil dolžnosti varovanja uradne tajnosti, kot sicer močnejšega dokaza ni moglo izvesti. V tem pogledu zatrjevana kršitev pravic obrambe zato ni podana.

Sodišče prve stopnje ni sprejelo trditve obrambe (drugi odstavek na 27. strani sodbe), čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, da je šlo v primerih navideznih odkupov za izzivanje kriminalne dejavnosti. Navedlo je, da že poročili z dne 25. in 26.2.1998, iz katerih je razvidno, da je obtoženi D.D. tajnemu sodelavcu že večkrat prej ponujal mamilo naprodaj, govorita proti sklepu o izzivanju kriminalne dejavnosti. Poudarilo je tudi, da dejstvo, da je imel obsojenec pripravljeno tehtnico, na kateri je tajnemu sodelavcu dne 26.2. in 2.3.1998 odtehtal odmerek, tehtnica pa mu je bila dne 4.3.1998 zasežena (prvi odstavek na 29. strani sodbe) govori v prid sklepanju, da je bil obsojeni D.D. pripravljen na prodajo, saj sicer ne bi imel tehtnice in pa večje količine mamila.

Z nasprotnimi zatrjevanji v zahtevi, da je tajni policijski sodelavec izzval kriminalno dejavnost in da je sodišče, s tem, da je sodbo oprlo na izsledke ukrepov, prekršilo določbo 155. v zvezi s 4. odstavkom 151. člena ZKP-94, zagovornica obsojenega D.D. po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ponuja namreč ugotovitev, da je navidezni odkup kot metoda procesnopravno gledano sprejemljiv, če preprodajalec pride k navideznemu kupcu in mu ponudi drogo v odkup, po njenem stališču pa je tako ravnanje nesprejemljivo, če navidezni kupec pride na dom preprodajalca in tam kupi mamilo, sodišče pa na tako pridobljen dokaz opre svojo odločbo. Zagovornica tudi v tem delu zatrjevano bistveno kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP opira na lastno videnje procesno relevantnih dejstev, ne pa na presojo, kot jo je sprejelo sodišče v pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem obsegu izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Enako velja tudi za tiste vložničine navedbe, s katerimi zatrjuje, da obsojencu ni dokazano, da je z namenom prodaje dne 4.3.1998 na svojem domu hranil 16,12 grama heroina, dne 16.4.1998 pa 8,33 grama enakega mamila. Vložnica namreč tudi v tem obsegu zavrača dejansko stanje, kolikor se nanaša na odločilna dejstva, pomembna pri presoji teh dveh izvršitvenih dejanj. Tudi tako, da trdi, da je imel obsojenec mamilo na domu za lastne potrebe, saj je bil uživalec heroina. Kakor je bilo že poudarjeno v tej odločbi, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Kolikor pa vložnica v zahtevi uveljavlja, da je bila obsojenemu D.D. izrečena prestroga zaporna kazen in našteva okoliščine, ki tako njeno stališče utemeljujejo, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z 41. členom KZ, pač pa izpodbija odločbo o kazni z vidika njene primernosti. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena je podana samo takrat, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče je obsojenemu D.D. kazen izreklo v okviru, predpisanem za to kaznivo dejanje in tudi navedlo, katere okoliščine je pri tem upoštevalo.

Zato je treba tudi ta očitek vložnice zavrniti kot neutemeljen.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svojih zahtevah sklicujejo zagovorniki obsojenih M.A., Ž.Ž. in D.D., niso podane, pravnomočno sodbo pa izpodbijajo tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornica obsojenega D.D. pa tudi zaradi odločbe o kazni, zato je njihove zahteve na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid so obsojenci na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino, obsojenemu M.A. na 300.000,00 SIT, obsojenima Ž.Ž. in D.D. pa vsakemu na 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo zahtevnost zadeve, gledano z vidika odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ter gmotne razmere obsojencev.