Jedro

Po presoji sodišča je Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Župana Občine A št. ... z dne 1. 7. 2002 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine A, Oddelka za gospodarstvo in gospodarske javne službe št. ... z dne 12. 6. 2002, s katero je prvostopni organ tožniku odmeril komunalni prispevek za priključitev na kanalizacijski kolektor v višini 114.400,00 SIT za obstoječi objekt - stanovanjsko enoto na lokaciji ... ulica št. ..., A. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da je komunalni prispevek po 42. členu Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in se določi glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo in možne priključke na javno infrastrukturo. Glede že plačanega komunalnega prispevka ob nakupu garsonjere tožena stranka navaja, da je investitor pred izdajo gradbenega dovoljenja plačal komunalni prispevek, ki je v strukturi izračuna upošteval delež posameznih komunalnih vodov, na katere se je investitor lahko priključil. Novi kanalizacijski sistem se gradi sedaj in ga v času gradnje objekta, v katerem se nahaja tožnikova garsonjera, ni bilo, zato tudi ni bil upoštevan sorazmerni delež v izračunu komunalnega prispevka. Komunalni vodi in naprave so poleg javne kanalizacije še javno vodovodno omrežje, javna cesta, javno elektroenergetsko omrežje, javna razsvetljava, javna parkirišča, cestni podhodi in križišča - pločniki, avtobusna postajališča itd. Tožena stranka še navaja, da je komunalni prispevek tako imenovana priključnina, namenjena za izgradnjo javne kanalizacije in čistilne naprave. Obveznost plačila tega prispevka izhaja iz 2. odstavka 43. člena ZSZ, ki določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik že zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja. Tožena stranka meni, da gre v primeru izgradnje novega kanalizacijskega sistema od B do C z izgradnjo čistilne naprave prav za primer komunalnega opremljanja stavbnih zemljišč iz zgoraj citiranega člena zakona. Iz zgoraj citiranega določila ZSZ pa izhaja, kdo je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil tožnik v času izdaje prvostopne odločbe lastnik predmetne nepremičnine in s tem tudi zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, zato s pritožbo ne more uspeti.

Tožnik tožbo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je kanalizacijski kolektor del omrežja oskrbovalnih sistemov, torej del primarnega omrežja. Primarni sistemi omrežja pa niso del komunalne opreme, pač pa del oskrbovalnega sistema, ki ga je ob obstoječem financiranju občin ter ureditvi lokalne samouprave dolžna zagotoviti občina. Občina lahko zaračuna komunalne prispevke na podlagi sprejetega programa opremljanja, ki ga sprejme občinski organ (39. člen ZSZ). Ustreznega programa opremljanja stavbnih zemljišč, v katerem bi bila urejena priključnina na kanalizacijski kolektor, občina ni sprejela. Kot določa Navodilo za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju Navodilo za izračun komunalnega prispevka), se v programu opremljanja opredelijo podatki, ki se kasneje lahko uporabijo za izračun prispevka posamezne komunalne opreme. Tudi če bi sodišče ocenilo, da je priključnina na kanalizacijski kolektor del komunalne opreme, tožena stranka ni imela podlage za izračun višine dajatve, saj bi glede na določilo 4. člena Navodila za izračun komunalnega zemljišča plačilo komunalnega prispevka moralo temeljiti na sprejetem programu opremljanja in ne na odloku, ki ureja področje gospodarskih javnih služb. Po tožnikovem mnenju je uporaba pavšalov in predpostavk, da imajo vsi lastniki parcele v velikosti 400 m2 oziroma 600 m2 ter da vsi porabijo 25 m3 vode, neustrezna, in ni predvidena z zakonom ali podzakonskim predpisom. Navodilo za izračun komunalnega prispevka namreč jasno določa, da se stroški izgradnje obračunajo na kvadratni meter stavbne parcele, torej po dejanski površini gradbene parcele. To pomeni, da bi moral biti komunalni prispevek obračunan na podlagi površine gradbene parcele, vsem lastnikom stanovanj v večstanovanjskem objektu pa zaračunan le za sorazmerni lastniški delež na gradbeni parceli. Izračun višine komunalnega prispevka v tožnikovem primeru temelji na Odloku o komunalnem prispevku v Občini Kranjska Gora (Uradni vestnik Gorenjske, št. 21/00 in 15/02, v nadaljevanju Odlok), v katerem so opredeljena merila, ki niso usklajena z Navodilom za izračun komunalnega prispevka in odstopajo od predpisanih meril, zato nezakonitih določb Odloka sodišče ne sme uporabiti. Poleg navedenega je tožnik prepričan, da ni zavezanec za plačilo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni bila konkretna na ta del pritožbe in je očitno (namerno) razumela, da se ugovor nanaša na določbe ZSZ in obdobje plačila komunalnega prispevka ob gradnji objekta pred dvajsetimi leti. Kot je razvidno iz pritožbe, je imel tožnik v mislih podjetje, od katerega je kupil predmetno garsonjero, in je bil lastnik nepremičnine tako v času, ko je Odlok začel veljati, kot tudi v času, ko so se zavezancem začele pošiljati odločbe o odmeri. V smislu zajemanja podatkov se po tožnikovem prepričanju baza zavezancev vedno definira na določen datum in s tem prepreči morebitno neobdavčitev oziroma dvakratno obdavčitev istega objeta. Kot je tožniku znano, je tako ravnala tudi občina A, ki je ob koncu leta 2000 in v začetku 2001 začela izdajati odločbe o komunalnem prispevku lastnikom na ... ulici, zato predvideva, da je ta prispevek plačal že tedanji lastnik. Po navedenem tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o plačilu spornega prispevka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka najprej navaja, da je tožba nepopolna, ker tožeča stranka ni pravilno postavila tožbenega zahtevka, zato sodišču predlaga, da od tožnika zahteva odpravo pomanjkljivosti in v primeru, da te ne bodo odpravljene, tožbo kot nepopolno zavrže. V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja, da javno kanalizacijsko omrežje predstavlja celotno omrežje, vključno s primarnim omrežjem, zato so stroški, zajeti v izračunu komunalnega prispevka, lahko stroški izgradnje celotnega omrežja. V konkretnem primeru gre za komunalni prispevek, ki je posledica gradnje nove komunalne čistilne naprave. Materialno podlago za izračun prispevka predstavlja 9. člen Odloka. V kolikor je tožnik mnenja, da je to določilo Odloka nezakonito, je ustrezna pravna pot pobuda za presojo zakonitosti sporne določbe ali celotnega Odloka v postopku pred Ustavnim sodiščem. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v odgovoru na odgovor na tožbo dopolni tožbeni zahtevek s predlogom, da sodišče tožbi ugodi, tako da tožnik ni dolžan plačati komunalnega prispevka ter naloži toženi stranki povrnitev plačane priključnine v višini 114.000,00 SIT ter povrnitev stroškov postopka. Ponovno opozarja na Navodilo za izračun komunalnega prispevka, s katerim je določen način izračuna višine komunalnega prispevka, ki je lahko enak največ dejanskim stroškom, in iz katerega je razvidno, da občina ne bi smela obračunavati pavšalnih prispevkov, ter na Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99, v nadaljevanju Navodilo o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč), iz katerega izhaja, da občina ne sme zaračunavati primarne komunalne opreme oziroma omrežij oskrbovalnih sistemov, pač pa le t.i. sekundarno komunalno opremo.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je utemeljena.

Opremljanje stavbnih zemljišč, ki jih zagotavlja občina, se izvaja na podlagi programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki ga za eno ali več let sprejme pristojni občinski organ, pri čemer se za opremljeno stavbno zemljišče šteje zemljišče, za katerega so zagotovljeni v zakonu določeni priključki na javno infrastrukturo, med katere spada tudi priključek na javno kanalizacijsko omrežje, občina pa lahko predpiše še druge komunalne priključke, ki morajo biti zagotovljeni, da se stavbno zemljišče šteje za opremljeno (3. in 4. odstavek 39. člena in 40. člen ZSZ). Vsebina programa opremljanja stavbnih zemljišč pa je predpisana v Navodilu o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Komunalni prispevek je plačilo sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča in pripada občini, kjer se zemljišče nahaja. Določi se glede na višino vseh stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z javno infrastrukturo, upoštevaje površino stavbnega zemljišča, mogoče priključke na javno infrastrukturo ter njene zmogljivosti. Vsebina in temeljna pravila za izračun komunalnega prispevka so določena v Navodilu za izračun komunalnega prispevka, občina pa mora v skladu s tem navodilom določiti podrobnejša merila za odmero (4. odstavek 42. člen ZSZ). V Navodilu za izračun komunalnega prispevka je izrecno določeno, da občina lahko izračuna komunalni prispevek le na podlagi sprejetega programa opremljanja, pri izračunu komunalnega prispevka pa morajo biti vsi zavezanci enakomerno obremenjeni glede na delež dejanskih stroškov, ki v sorazmerju odpadejo na njihove stavbe oziroma stavbne parcele (3. in 4. člen Navodila za izračun komunalnega prispevka). Zavezanec za plačilo komunalnega prispevka pa je tudi lastnik zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno ureja (2. odstavek 43. člena ZST).

Iz navedene pravne ureditve, na katero opozarja tudi tožnik, izhaja, da se komunalni prispevek kot javna dajatev zavezancem odmerja in nalaga v plačilo na podlagi sprejetega programa opremljanja ob upoštevanju meril, ki jih za izračun komunalnega prispevka določa Navodilo za izračun komunalnega prispevka, podrobneje pa še sprejeti občinski Odlok. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka, pred njo pa prvostopni organ, svojo odločitev po temelju in višini utemeljuje s določili Odloka in Odloka o gospodarski javni službi odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda in padavinskih voda v občini Kranjska Gora (Uradni vestnik Gorenjske št. 22/99, v nadaljevanju Odlok o gospodarski javni službi). Tožnik pravilno ugotavlja, očitno pa to med strankama niti ni sporno, da občina A ni sprejela posebnega programa opremljanja stavbnih zemljišč na podlagi določil 39. člena ZSZ in Navodila za opremljanje stavbnih zemljišč, to pa izhaja tudi iz prehodnih določb 7. člena Odloka, ki ureja način izračuna komunalnega prispevka v prehodnem obdobju v času do uveljavitve programa opremljanja. Zgolj nesprejetje navedenega programa pa po presoji sodišča ne pomeni, da občina nima pravice zavezancem nalagati v plačilo komunalnega prispevka na podlagi drugih občinskih predpisov, pod pogojem, da so le-ti v skladu z določili ZSZ ter zgoraj citiranega Navodila za izračun komunalnega prispevka in Navodila o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč. Kot je obrazložil že prvostopni organ, je občina začela graditi sistem za čiščenje in odvajanje odpadnih voda, za izvedbo katerega je sprejela Odlok o gospodarski javni službi, po katerem sta priključitev na kanalizacijski kolektor in plačilo komunalnega prispevka obvezna tudi za uporabnike že zgrajenega objekta, če se to opremlja z javno kanalizacijo, med katero spadajo tudi čistilne naprave z javnim kanalizacijskim omrežjem za čiščenje odpadnih voda (4. odstavek 4. člena, 16. in 18. člen Odloka o gospodarski javni službi), ter Odlok, ki podrobneje ureja plačilo komunalnega prispevka. Sodišče se tako ne strinja s tožnikom, da občina A ne more naložiti plačila komunalnega prispevka za izgradnjo čistilnega sistema oziroma kanalizacijskega kolektorja, oziroma da gre v tem primeru za obveznost, za katero zakon niti drugi podzakonski akti ne določajo obveznosti plačila komunalnega prispevka. V zvezi s tem se tožena stranka utemeljeno sklicuje na 2. odstavek 43. člena ZSZ, ki nalaga obveznost plačila komunalnega prispevka tudi lastniku že zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja. V obravnavanem primeru gre po presoji sodišča za izgradnjo novega kanalizacijskega sistema z izgradnjo čistilne naprave, kar predstavlja opremljanje stavbnih zemljišč z javno infrastrukturo v smislu določbe 1. odstavka 40. člena ZSZ in se stavbna zemljišča, za katera je predvidena priključitev na novo javno kanalizacijo, štejejo kot neopremljena oziroma delno opremljena (smiselno enako tudi v pravnomočni sodbi tega sodišča opr. št. U 167/2004-8 z dne 8. 3. 2004).

Vendar pa je po presoji sodišča Odlok v nasprotju z določili ZSZ in Navodilom za izračun komunalnega prispevka. Tožnik utemeljeno ugovarja, da merila za izračun komunalnega prispevka iz 9. člena Odloka, ki je podlaga za izračun komunalnega prispevka v tej zadevi, nimajo podlage v ZSZ in v Navodilu za izračun komunalnega prispevka. Deveti člen Odloka določa, da se za izračun priključnine na kanalizacijski kolektor za obstoječa stanovanja v večstanovanjskih objektih upošteva stavbna parcela v velikosti 400 m2 za vsako posamezno enoto. Izračun komunalnega prispevka na tej podlagi se torej odmerja in nalaga v plačilo na podlagi pavšalno določene osnove, brez upoštevanja vnaprej in skladno z določbami ZSZ in Navodila za izračun komunalnega prispevka določenih meril, ki jih je občina dolžna urediti v svojem predpisu. Določitev pavšalne površine stavbne parcele kot osnove za izračun višine komunalnega prispevka za vsa stanovanja enako, po presoji sodišča ne pomeni določitve meril za njegovo odmero, temveč pomeni le določitev enake osnove za izračun prispevka, in to ne glede na dejanske lastniške deleže stavbnega zemljišča posameznega zavezanca. Prav tako je 9. člen Odloka v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena Odloka, ki določa, da je lastnik dela objekta zavezanec za komunalni prispevek sorazmerno z deležem površine njegovega dela objekta glede na celotno bivalno površino objekta, in bi njegova uporaba pomenila finančno ugodnejši izračun višine komunalnega prispevka za tožnika. Določb Odloka, ki so v nasprotju z določili ZSZ in Navodila za izračun komunalnega prispevka tako prvostopni organ in tožena stranka ni mogla zakonito uporabiti pri odmeri komunalnega prispevka, zato je v tem delu materialno pravo nepravilno uporabljeno, v posledici pa tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z določitvijo višine komunalnega prispevka, kar pa tožnik v tožbi tudi utemeljeno ugovarja.

Glede določitve same obveznosti plačila v obravnavanem primeru sodišče meni, da 2. odstavek 43. člena ZSZ jasno določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka lastnik zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, ki se komunalno opremlja. Tožnik je bil v času izdaje prvostopne odločbe nesporno lastnik nepremičnine, za katero je bil naloženo plačilo tega prispevka. V tožbi opozarja, da je tožena stranka nepravilno odgovorila na pritožbeni ugovor, ki se ne nanaša na plačilo komunalnega prispevka ob gradnji objekta pred dvajsetimi leti, temveč na njegovo predvidevanje, da je obravnavani komunalni prispevek za garsonjero plačal prejšnji lastnik nepremičnine. Kolikor bi bil za predmetno nepremičnino komunalni prispevek za priključitev na kanalizacijski kolektor že plačan, ima tožnik prav, da v tem primeru ne bi bil zavezan k ponovnemu plačilu, saj je komunalni prispevek enkratni prispevek za stroške komunalne opreme stavbnega zemljišča. Vendar bi moral za svoje navedbe že v upravnem postopku predložiti dokaze, česar pa ni storil, niti ni takšnega dokaza predložil v tožbi. Pravilo je, da leži dokazno breme na tistem, ki nekaj zatrjuje. Takšna obveza izhaja iz določila 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 ter 70/00, v nadaljevanju ZUP), po katerem mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno, za svoje navedbe pa predlagati dokaze in jih, če je mogoče, tudi predložiti. Če stranka tega ne stori, zahteva to od nje organ (2. odstavek 140. člena ZUP). Glede na to, da po podatkih prvostopnega organa komunalni prispevek očitno še ni bil plačan, saj je bil naložen v plačilo tožniku, bi nasprotno lahko dokazal tožnik le ob vložitvi pritožbe. Tožena stranka tožnika zaradi nerazumevanja njegovega ugovora ni pozvala k predložitvi takšnega dokaza v okviru procesnih pooblastil, ki jih ima po 251. člena ZUP, gre pa po presoji sodišča za dejstvo, zaradi katerega bi utegnila biti odločitev o stvari drugačna. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, bo imel tožnik v ponovnem postopku možnost dokazati, da je prejšnji lastnik nepremičnine že plačal obravnavni komunalni prispevek, kar mu mora tožena stranka v dopolnitvenem postopku tudi omogočiti.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano določbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97- popravek in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala upoštevati stališča, ki jih je v tej sodbi zavzelo sodišče (3. odstavek 60. člena ZUS) Ker je sodišče v obravnavanem primeru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka.