Jedro

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, s katero je pristojni organ odločil, da se mu odredi omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Ker pa je tožena stranka kasneje izdala odločbo, s katero mu je dovolila bivanje izven Centra za tujce ter določila kraj bivanja, to pomeni, da izpodbijani sklep o nastanitvi v Centru za tujce v tožnikov pravni položaj ne posega več, s tem pa je tudi prenehal pravni interes za vložitev tožbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je dne 18. 7. 2012 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-28/2012/12 z dne 20. 6. 2012 in predlagal, naj Vrhovno sodišče citirano odločbo razveljavi. Sodišče je tožnika pozvalo na dopolnitev tožbe in sicer, da pravilno navede toženo stranko in da navede, kateri akt s tožbo izpodbija. Tožnik je dne 31. 8. 2012 tožbo dopolnil in navedel, da je tožena stranka Republika Slovenija, ter da izpodbija odločbo tožene stranke z dne 8. 6. 2012. Predlagal je, da sodišče razveljavi odločitev Ministrstva za notranje zadeve št. 225-46/2012/2 (3J697-50) z dne 8. 6. 2012 v zvezi z odločbo št. 2253-28/2012/12 z dne 20. 6. 2012. V tožbi in dopolnitvi tožbe navaja, da je namestitev v Centru za tujce nezakonita, saj je državljan Republike Hrvaške in ima veljavne dokumente. Nastanitev v Centru za tujce mu je povzročila resne psihološke težave ter mu je nepopravljivo ogrozila ugled in zdravje kakor tudi veliko materialno škodo. Poudarja, da tožbo vlaga le iz moralnih razlogov, ne bo pa zahteval odškodnine za materialno škodo.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Meni, da je odločitev pravilna in zakonita in da temelji na pravilni uporabi 57. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter določbah 76. ter prvega odstavka 78. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Upravni spor je dopusten le, če so izpolnjene procesne predpostavke, določene v 36. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ena izmed njih je določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa. Po navedeni določbi sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi mora ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma bi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas trajanja upravnega postopka.

Po presoji sodišča navedena procesna predpostavka v tem sporu ni izpolnjena, zaradi česar v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten. Upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, po presoji sodišča očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon uprto osebno korist. Tožnik namreč s tožbo izpodbija odločbo Policijske postaje Brežice št. 225/46/2012/2 (3J697-50) z dne 8. 6. 2012, s katero je pristojni organ odločil, da se tožniku odredi omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce. Vsi tožnikovi ugovori se nanašajo na (za tožnika) nezakonito nastanitev v Centru za tujce. Tožnik bi pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o nastanitvi v Centru za tujce sicer izkazoval, v kolikor tožena stranka ne bi izdala odločbe št. 2253-114/2012/14 z dne 2. 7. 2012, s katero je dovolila tožniku bivanje izven Centra za tujce ter določila kraj bivanja tožniku na naslovu A. Ta odločba je postala pravnomočna. To pomeni, da izpodbijani sklep o nastanitvi v Centru za tujce v tožnikov pravni položaj ne posega več, s tem pa je tudi prenehal pravni interes za vložitev tožbe. Tožnik si svojega pravnega položaja, tudi ob morebitni ugoditvi tožbe, v ničemer ne bi izboljšal. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.