Jedro

Plačani predujem odškodnine je potrebno valorizirati. Metodo, po kateri se opravi valorizacija, izbere sodišče samo, če je ta med strankama sporna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža za 29,54 EUR (na 570,46 EUR).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 102,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo v plačilo 600 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 09. 2010 dalje (I. tč.), višji zahtevek pa zavrnilo (II.), hkrati pa jo zavezalo še k povračilu stroškov v znesku 631,49 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude prav tako z ustreznimi obrestmi (III. tč.).

2. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava se zoper to sodbo v I. tč. pritožuje tožena stranka in predlaga sodišču, da prisojeno odškodnino zmanjša zaradi valorizacije že plačanega dela odškodnine na znesek 570,46 EUR s stroškovno posledico. Navaja, da je odločitev sodišča, ki valorizacije že plačanega dela odškodnine ni upoštevalo, v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v enakih primerih ter pravilu, da se o višini odškodnine za nematerialno škodo odloča po kriterijih, ki veljajo v času izdaje sodbe prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Utemeljen je očitek glede neupoštevanja valorizacije že plačanega predujma odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč od skupnega zneska pravično določene odškodnine, odštelo le nominalni znesek že plačane odškodnine. Takšno ravnanje je materialnopravno napačno. Ob upoštevanju določbe 168. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) sodišče odloča o višini denarne odškodnine po cenah na dan izdaje sodne odločbe, saj se na ta način zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Zato je treba valorizirati tudi delno plačilo, saj se le tako medsebojne pravice in obveznosti izenačijo (1). Če bi namreč sodišče upoštevalo le nominalno vrednost plačane odškodnine, o višini obveznosti pa bi bilo odločeno po cenah na dan izdaje sodne odločbe, bi bila tožena stranka prikrajšana, saj bi realno plačala več kot bi bila zavezana.

5. Ker zakon ne določa izključne metode oziroma vrednostnih meril, po katerih bi bilo treba to matematično operacijo valorizacije izvesti, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da ustrezno metodo, po kateri se opravi valorizacija, če je ta med pravdnima strankama sporna, izbere sodišče sâmo (2). Sodišče ugotavlja, da tožeča stranka izračunu valorizacije tožene stranke ni nasprotovala (tožena stranka je upoštevala količnik 1.0211, list. št. 56), zato je tako ugotovljen sporni znesek štelo za neprerekanega in dokazanega. Z upoštevanjem valorizacije je tožena stranka delno poravnala svojo obveznost v znesku 1.429,54 EUR in ne le v znesku 1.400,00 EUR kot je pri odločitvi upoštevalo prvostopno sodišče. 6. Tožena stranka je torej dolžna plačati le še razliko med odškodnino, ki jo je kot določilo prvostopno sodišče (2.000,00 EUR) in že plačanim valoriziranim zneskom 1.429,54 EUR, kar predstavlja znesek 570,46 EUR. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obveznost toženke znižalo za 29,54 EUR.

7. Na uspeh v pravdi ta razlika ni bistveno vplivala, zato v odločitev o pravdnih stroških za postopek pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba posegati. Na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP pa je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka, saj je ta s pritožbo uspela. Stroški se nanašajo na plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 51,00 EUR in nagrado za postopek v višini 51,00 EUR, torej skupaj 102,00 EUR, kar je dolžna tožeča stranka toženki povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva zamude dalje do plačila.

(1) Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 79/2007 in Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah III Cp 997/2009, II Cp 530/2009. (2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 435/2007.