Jedro

1. Invalid II. kategorije je lahko upravičen do dveh nadomestil, in sicer do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 134. členu ZPIZ ter do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom. Pri tem ni pomembno, če kumulacija teh dveh nadomestil znaša celo več, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu polni delovni čas. Plača delavca na prejšnjem delovnem mestu in višina vseh nadomestil skupaj nista več primerljivi kategoriji, ker se pri obračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (134. čl. ZPIZ) ne upošteva delavčeva plača na prejšnjem delovnem mestu, temveč pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo.

2. Ni pravne podlage za to, da bi sodišče k izplačilu nadomestila plače tožnice zaradi dela s skrajšanim delovnim časom direktno zavezalo zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Primarni zavezanec za takšno izplačilo je namreč delodajalec, šele sekundarni pa zavod, odvisno od zahtevka delodajalca zavodu.

3. Tožnica je tekom postopka najprej skrčila tožbeni zahtevek, kasneje pa razširila tožbeni zahtevek. Zaradi delnega umika tožbe je skladno z določbama 372. in 389. člena ZOR nastopilo zastaranje terjatev obresti, vendar ne v celoti. Zastarale so samo obresti za obdobje treh let pred razširitvijo zahtevka, vendar ne v celoti, temveč le za zneske, ki presegajo zneske, kot jih je tožnica uveljavljala v vlogi, s katero je skrčila tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka T., d.o.o., Ljubljana, je dolžna tožnici M. F. obračunati nadomestilo plače za obdobje od 25.1.1997 do 25.4.2000 v skupnem bruto znesku 3.187.662,29 SIT ter ji po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto nadomestilo plače v znesku 1.941.286,00 SIT in zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zneskov: - 6.150,60 SIT od 15.02.1997 dalje do plačila, - 4.254,15 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.292,74 SIT od 15.03.1997 dalje do plačila, - 19.569,12 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.292,74 SIT od 15.04.1997 dalje do plačila, - 19.569,12 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.292,74 SIT od 15.05.1997 dalje do plačila, - 19.569,12 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.292,74 SIT od 15.06.1997 dalje do plačila, - 19.569,12 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.07.1997 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.08.1997 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.09.1997 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.10.1997 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.11.1997 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 48.073,64 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.01.1998 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 28.417,92 SIT od 15.02.1998 dalje do plačila, - 19.655,72 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 29.214,92 SIT od 15.03.1998 dalje do plačila, - 20.206,95 SIT od 4.04.1998 dalje do plačila, - 49.421,87 SIT od 15.04.1998 dalje do plačila, - 49.421,87 SIT od 15.05.1998 dalje do plačila, - 49.421,87 SIT od 15.06.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.07.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.08.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.09.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.10.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.11.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.12.1998 dalje do plačila, - 49.639,59 SIT od 15.01.1999 dalje do plačila, - 50.542,12 SIT od 15.02.1999 dalje do plačila, - 50.542,12 SIT od 15.03.1999 dalje do plačila, - 50.542,12 SIT od 15.04.1999 dalje do plačila, - 50.542,12 SIT od 15.05.1999 dalje do plačila, - 50.542,12 SIT od 15.06.1999 dalje do plačila, - 50.763,80 SIT od 15.07.1999 dalje do plačila, - 50.763,80 SIT od 15.08.1999 dalje do plačila, - 50.763,80 SIT od 15.09.1999 dalje do plačila, - 50.763,80 SIT od 15.10.1999 dalje do plačila, - 50.763,80 SIT od 15.11.1999 dalje do plačila, - 51.909,61 SIT od 15.12.1999 dalje do plačila, - 51.909,61 SIT od 15.01.2000 dalje do plačila, - 53.155,13 SIT od 15.02.2000 dalje do plačila, - 53.155,13 SIT od 15.03.2000 dalje do plačila, - 53.155,13 SIT od 15.04.2000 dalje do plačila in - 39.866,04 SIT od 15.05.2000 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnica več iz naslova obresti, se zavrne", - delno pa se spremeni tudi v 4. točki izreka tako, da se znesek 339.864,00 SIT nadomesti z zneskom 165.022,00 SIT.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna nadomestilo plače od 15.1.1997 do 25.4.2000 v skupnem bruto znesku 3.187.662,29 SIT ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto nadomestilo skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe. Nadalje je naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna regres za leta 1997, 1998 in 1999 v skupnem bruto znesku 306.000,00 SIT ter ji po obračunu in plačilu davka izplača neto znesek 254.095,20 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe. Višji zahtevek tožnice na račun premalo izplačanih nadomestil plače ter izplačilo 1.227.630,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2001 dalje do plačila, je zavrnilo. Toženi stranki pa je naložilo, da tožnici povrne tudi stroške postopka v znesku 339.864,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku 8 dni. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe oz. njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da je tožena stranka v prikazu izračuna tožničinega prikrajšanja ugotovila tožničin dohodek (ob istih osnovah in istem točkovanju) za primer polnega delovnega časa. Do takšnih zneskov pa bi lahko prišlo le v primeru, če bi bilo to edino plačilo in brez upoštevanja pravic delavke, priznanih v postopkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIzav). Tožnica pa je že od ZPIzav prejela določene mesečne zneske, ki niso sporni. Pri tem je, ko je prvič konkretno postavila denarni zahtevek, tudi sama ugotovila, da je od hipotetičnega izračuna tožene stranke potrebno odšteti zneske, ki jih je pridobila z odločbo ZPIzav. Šele naknadno je tožbeni zahtevek razširila in začela trditi drugače. Tožena stranka se ne strinja s tem, da tožnici pripada celotno nadomestilo plače, kot ga je ugotovilo sodišče. Z odločbo z dne 14.12.2000 je dobila priznane mesečne zneske in sicer v prejšnjih letih nekaj čez 30.000,00 SIT mesečno, v letu 1999 že čez 40.000,00 SIT mesečno, od 1.7.2000 dalje pa že 46.950,00 SIT mesečno. To bi pomenilo, da bo v zadnjem obdobju prejela zaokroženo 100.000,00 SIT, takšnih zneskov pa ne dosežejo in niso dosegli niti istovrstni in primerljivi delavci ob polni zaposlitvi in polnem delovnem času. Edino pravilna je torej razlaga, da je tožnica od ZPIzav že prejela vse tisto, kar ZPIzav v resnici bremeni in je od tožene stranke upravičena uveljavljati le plačilo za polovično delo oz. polovični delovni čas, kolikor bi ga lahko opravila, če ne bi prišlo do izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Tožena stranka si ne zna predstavljati, kako bo poleg tožnici že izplačanih zneskov s strani ZPIzav, tudi tožena stranka dobila od ZPIzav že povrnjena denarna sredstva. V kolikor je temu tako, je očitno sistem obračunavanja in izplačevanja s strani ZPIzav hudo napačen, na breme tistih, ki prispevajo in na račun katerih se zbirajo sredstva. Tožena stranka tudi ni zavezanka za plačilo za del nadomestila nad polovico delovnega časa, temveč je zavezanec za to plačilo ZPIzav - po temelju in po vsebini. Čeprav delodajalec izplačuje delavcu tak znesek in ga potem refundira, tožena stranka v spornem obdobju tega ni mogla izvajati, torej bi imela tožnica eventualno le direktni zahtevek do ZPIzav. ZPIzav kot zavezanec za plačilo v tem postopku ni bil stranka. Tožena stranka je le v vlogi blagajnika, ki ga je sodišče s sodbo samostojno zavezalo k plačilu za obveznosti tretje osebe. Nasprotuje tudi stroškovnemu izreku sodbe sodišča prve stopnje, saj je bila tožnica pri denarnem zahtevku kar v precejšnjem obsegu neuspešna. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da je utemeljen le pritožbeni ugovor o nepravilni odmeri stroškov postopka s strani sodišča prve stopnje, iz razlogov po uradni dolžnosti pa, da je nižje sodišče delno nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z vprašanjem zastaranja zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo celotno razliko plače, ki ji pripada za sporno obdobje od 25.1.1997 do 25.4.2000. Brez pravne podlage je zatrjevanje tožene stranke, da bi v takšnem primeru moralo sodišče upoštevati izplačilo nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po pravnomočni odločbi ZPIzav št. I-4051074 z dne 14.12.2000, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da je zavezanec vsaj za del toženi stranki naloženih izplačil nadomestila plače lahko le ZPIzav (in ne tožena stranka). Pri tem, ko ni upoštevalo izplačil tožnici po citirani odločbi ZPIzav z dne 14.12.2000, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na izpoved L. D., ki je pojasnila način obračuna nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu tožnice, vse v skladu s pravno podlago za takšno izplačilo. Ta je podana v določbi 134. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. RS št. 12/92-54/98), ki med denarnimi nadomestili v zvezi z zaposlitvijo določa tudi nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Tožnici je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odmerjeno v skladu s to določbo in kot je izpovedala priča tudi pravilno. To nadomestilo predstavlja razliko med tožničino pokojninsko osnovo na dan 2.8.1996, ko je pričela delati na delovnem mestu receptorja (prej na delovnem mestu kadrovskega referenta) in med polno plačo (torej gre za fiktiven znesek - saj tožnica kot invalid II. kategorije ne prejema polne plače, temveč prejema le plačo za delo s skrajšanim delovnim časom, v razliki pa nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom) za delovno mesto receptorja. Plača, določena ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo za obračun nadomestila je torej polna plača v bruto znesku, konkretna razlika med to plačo in pokojninsko osnovo pa je pri tožnici znašala 32.563,71 SIT in se je kasneje valorizirala. Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu po 134. čl. ZPIZ pa ni edina pravica invalida, saj mu med denarnimi nadomestili v zvezi z zaposlitvijo pripada tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (kar je določeno v drugem pododdelku zakona kot nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu). Glede tega 131. čl. ZPIZ določa, da je nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom. Nadomestilo po 134. čl. predstavlja nadomestilo v neposredno breme ZPIzav, medtem ko nadomestilo zaradi dela s skrajšanim delovnim časom predstavlja nadomestilo, ki ga delavcu izplačuje delodajalec, nato pa refundira od ZPIzav. Invalid II. kategorije je torej po ureditvi, ki velja za sporno zadevo, upravičen do dveh nadomestil. Pri tem ni pomembno, če kumulacija teh dveh nadomestil znaša celo več, kot če bi delal na prejšnjem delovnem mestu polni delovni čas, saj plača delavca na prejšnjem delovnem mestu in višina vseh nadomestil skupaj nista več primerljivi kategoriji - to pa iz razloga, ker se pri obračunu nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (134. čl. ZPIZ) ne upošteva delavčeva plača na prejšnjem delovnem mestu, temveč pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo. Znano je, da je ta pokojninska osnova lahko višja ali nižja od plače delavca na delovnem mestu pred razporeditvijo. Neutemeljena je tudi pritožba v zvezi s tem, da bi moral biti direktni nosilec vsaj polovice obveznosti do tožnice ZPIzav. ZPIZ v 94. čl. zagotavlja zavarovancem s preostalo delovno zmožnostjo denarna nadomestila, med temi tudi nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, torej pravico do nadomestila, ki je konkretno opredeljena v 131. čl. ZPIZ. Takšno nadomestilo plače je določeno v 4. alinei 94. čl., na to alinejo pa se sklicuje 2. odst. 139. čl. ZPIZ, ki določa, da so organizacije in delodajalci dolžni delovnim invalidom II. in III. kategorije izplačevati nadomestilo plače. Po 142. čl. ZPIZ se nadomestilo plač iz 4. alinee 94. čl. organizacijam in delodajalcem povrne iz sredstev, ki se združujejo v zavodu; ta sredstva povrne zavod na podlagi zahtevka organizacij in delodajalcev po preteku vsakega trimesečja. ZPIZ govori o nadomestilih plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom tudi v 190. in 2. odst. 191. čl. in sicer, da se to nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s skrajšanim delovnim časom, oz. na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, oz. drugo ustrezno delo, da se izplačuje za dneve dela ter druge dneve, za katere imajo delavci po posebnih predpisih pravico do nadomestila plače, ta nadomestila pa se izplačujejo v mesečnem znesku skupaj s plačo. Izplačevanje nadomestila po 4. alinei 94. čl. oz. 131. čl. ZPIZ-a je torej prvenstveno v breme delodajalca (ob vsakokratnem izplačevanju plač delavcem), delodajalcu pa se ta sredstva naknadno povrnejo po njegovem zahtevku zavodu. Glede na takšno ureditev ni pravne podlage za to, da bi sodišče k izplačilu nadomestila plače tožnice zaradi dela s skrajšanim delovnim časom direktno zavezalo ZPIzav. Primarni zavezanec za takšno izplačilo je namreč delodajalec, šele sekundarni pa zavod, odvisno od zahtevka delodajalca zavodu. Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. Sodišče je celotne stroške postopka prisodilo le tožnici, ne da bi upoštevalo, da s celotnim tožbenim zahtevkom ni uspela. Sodišče je zavrnilo njen zahtevek za izplačilo 1.227.630,00 SIT, prav tako pa je tudi zakonite zamudne obresti obračunalo od nižjih neto zneskov, kot je to terjala tožnica. Glede na tožbeni zahtevek lahko ugotovimo, da je uspela z 74% denarnega zahtevka, torej je tožena stranka uspela z 26%. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se ta procent neposredno nanaša le na denarni del zahtevka, saj se je prvotni spor vodil glede presoje zakonitosti disciplinskih odločb delodajalca. Tudi v tistem postopku pa tožnica ni uspela v celoti, saj ji je bil izrečen le milejši disciplinski ukrep - namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ukrep javnega opomina. Glede na to je pritožbeno sodišče procent tožničinega uspeha z denarnim zahtevkom upoštevalo tudi pri disciplinski zadevi; štelo je, da je v celoti uspela z 74% zahtevka. Ker procent uspeha ene in druge stranke ni zanemarljiv, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni pravilno upoštevalo določbe 154. čl. ZPP. Zato je te stroške odmerilo na novo in pri tem najprej odmerilo tudi stroške tožene stranke. Ti so bili priglašeni v pravilni višini, razen stroškov v pripravljalni vlogi z dne 23.2.2001, saj glede na takratno vrednost spora toženi stranki pripada namesto 400 točk za pripravljalno vlogo le 375 točk in za obravnavo 200 točk (v obsegu kot je zahtevala, sicer pa bi ji pripadalo 250 točk), sodišče pa toženi stranki ne priznava tudi 50 točk iz naslova poročila stranki. Pripadajo pa ji vsi zaznamovani stroški v pripravljalni vlogi, ki je bila vložena sodišču na obravnavi dne 26.10.2002. V celoti priznani stroški znašajo 2.795 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 7/95-78/2001), kar z upoštevanjem vrednosti točke in DDV znaša 332.605,00 SIT. Če upoštevamo še uspeh tožene stranke v sporu, ji gredo stroški v višini 86.477,30 SIT. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 339.864,00 SIT, kar z upoštevanjem njenega 74% uspeha v sporu znaša 251.499,00 SIT, po medsebojnem pobotanju stroškov ene in druge stranke pa je tožnica upravičena še do povračila 165.022,00 SIT. Pritožbeno sodišče je glede na to spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v 4. tč. izreka in znesek priznanih stroškov v višini 339.864,00 SIT znižalo na 165.022,00 SIT. Iz razlogov po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja tudi nepravilno uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje, v zvezi z zastaranjem zakonitih zamudnih obresti. Tožena stranka tega v pritožbi sicer ne izpostavlja več, je pa ugovor zastaranja izrecno podala v svoji pripravljalni vlogi, ki jo je vložila na obravnavi dne 24.4.2001 (l.št. 130-133). V tej pripravljalni vlogi je izrecno uveljavljala zastaranje glavnice in zakonitih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da do zastaranja glavnice ni prišlo, nepravilno pa je odločilo glede zastaranja zamudnih obresti. Tožnica je denarni zahtevek najprej oblikovala v pripravljalni vlogi z dne 16.11.1998, ki jo je sodišče prejelo 19.11.1998. Kasneje je v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2001 svoj denarni zahtevek skrčila, ta vloga pa je bila vročena tudi pooblaščencu nasprotne stranke 6.3.2001. To skrčenje predstavlja delni umik prejšnje tožbe za plačilo nad zneski, ki jih je tožnica do tedaj uveljavljala. Po tem, ko je bila ta pripravljalna vloga s skrčenim tožbenim zahtevkom posredovana pooblaščencu nasprotne stranke (oz. približno en mesec za tem), je tožnica z nadaljnjo pripravljalno vlogo z dne 3.4.2001 ponovno razširila svoj tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače. Tožena stranka se takšni razširitvi, ki predstavlja spremembo tožbe, ni upirala, zaradi postopanja tožnice pa je uveljavljala zastaranje. Do zastaranja glavnic sicer ni prišlo, saj v konkretnem primeru sporno obdobje obsega čas od 24.1.1997 do 25.4.2000. Ker za terjatve iz delovnega razmerja velja splošni 5-letni zastaralni rok po 371. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), skrčitev tožbenega zahtevka tožnice z pripravljalno vlogo z dne 26.2.2001 in kasnejša razširitev oz. sprememba s pripravljalno vlogo z dne 3.4.2001 ni mogla vplivati na zastaranje katerekoli od terjatev tožnice za izplačilo nadomestila plače. Od 24.1.1997 do pripravljalne vloge z dne 3.4.2001 namreč še ni poteklo 5 let. Pač pa je utemeljen ugovor zastaranja obresti kot občasnih terjatev, za katere po 372. čl. ZOR velja, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. V konkretnem primeru gre za zamudne obresti, ki dospevajo v plačilo dnevno (kar je tudi enotno stališče sodne prakse). Po 389. čl. ZOR se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takšnega dejanja. To v konkretnem primeru pomeni, da je zaradi delnega umika tožbe za plačilo višjih zneskov, kot jih je tožnica zahtevala pred tem, nastopilo zastaranje terjatev obresti, vendar ne v celoti. Zastarale so samo obresti za obdobje treh let pred zadnjo pripravljalno vlogo tožnice, s katero je ta spremenila zahtevek (3.4.2001), torej obresti pred 3.4.1998, vendar ne v celoti, temveč le za zneske, ki presegajo zneske, kot jih je tožnica uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 26.2.2001. Zastarale so obresti le od zneskov, ki presegajo netto zneske, kot so navedeni v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2001 (ki so bili tudi manjši od zneskov, ki jih je tožnica uveljavila v prvem pripravljalnem spisu, v katerem je konkretizirala denarni zahtevek), to zastaranje pa se nanaša le na obdobje treh let pred pripravljalno vlogo z dne 3.4.2001, torej zajema le obresti od v sodbi sodišča prve stopnje navedenih zneskov, ki so zapadli pred 3.4.1998. Gre za prvih 14 alinej sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, pri čemer pa pritožbeno sodišče posebej opozarja na to, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2001 očitno pozabila vložiti zahtevek tudi za plačilo zamudnih obresti od zneska nadomestila plače, ki je zapadel v plačilo decembra 1997. To je bilo potrebno upoštevati in zamudnih obresti od razlike, ki je zapadla v plačilo 15.12.1997, ni bilo mogoče priznati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, tako da je sicer ob identičnem bruto znesku plače, ki pripada tožnici, tej priznalo tudi neto zneske glavnice, ki odgovarjajo seštevku do sedaj priznanih zneskov v alinejah 1. točke izreka sodbe, medtem ko zakonite zamudne obresti tožnici ne pripadajo od istih neto zneskov glavnice. Od prvih 14 alinej izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje tečejo obresti od zneskov, ki so navedeni v pripravljalni vlogi tožnice z dne 26.2.2001, saj le v tem obsegu zahtevek tožnice za plačilo obresti še ni zastaral. Te obresti tečejo od vsakokratne zapadlosti do plačila. Od že prisojenih neto zneskov neto glavnic, kot jih je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo, izhajajoč iz njenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 3.4.2001, pa tečejo zakonite zamudne obresti za obdobje treh let nazaj od 3.4.2001, torej od 4.4.1998 dalje. Zaradi jasnosti je pritožbeno sodišče izrek sodbe oblikovalo tako, da je navedlo vsakega od zneskov od katerega tečejo zamudne obresti; in sicer najprej neto znesek glavnice po tožničinem zahtevku s pripravljalne vloge z dne 26.2.2001, od katerega tečejo zakonite zamudne obresti od vsakokratne zapadlosti (15.2.1997, 15.3.1997, itd.) do plačila in nato še razliko med tako prisojenim zneskom in s sodbo sodišča prve stopnje dosojenim zneskom glavnice, od katere pa tožnici pripadajo zakonite zamudne obresti šele od 4.4.1998 dalje (10.404,75 SIT - 6.150,60 SIT, kar znaša 4.254,15 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1998 dalje, 47.861,86 SIT - 28.292,74 SIT, kar znaša 19.569,12 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.4.1998 dalje, itd.). Ponovno je na tem mestu potrebno izpostaviti tudi znesek 48.073,64 SIT, ki se nanaša na zahtevek tožnice z zapadlostjo od 15.12.1997 (v pripravljalni vlogi z dne 3.4.2001) in od katerega tožnici pripadajo zamudne obresti le od 4.4.1998, vendar od celotnega zneska, glede na to, da tožnica v pripravljalni vlogi z dne 26.2.2001 zahtevke za plačilo obresti od glavnice z zapadlostjo od 15.12.1997 sploh ni postavila. Tožena stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je procent tega uspeha v primerjavi z vrednostjo pritožbe praktično zanemarljiv. Zaradi tega je pritožbeno sodišče sklenilo tudi, da sama krije svoje pritožbene stroške.