Jedro

Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da je imel toženec izključno posest nepremičnin do izročitve ključev. Ne glede na to, da je dejansko uporabljal le del prostorov v hiši, je ugotovitev pravilna. Dokler je s ključi razpolagal le toženec, tožnica ni imela dostopa v hišo. Presoja o tem, ali naj naloži stranki, da poda povzetek bistvenih navedb in podatkov iz predloženih listin, kadar so te obsežne, je pri sodišču, da bi presoja sodišča toženca prikrajšala v izvrševanju procesnih pravic, pa ni izkazano.

Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi. Po 198. členu OZ lahko imetnik v primeru, če je nekdo njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi, mora biti uporaba tuje stvari brez pravnega temelja, korist pa v vzročni zvezi s tem ravnanjem. Ker sta pravdni stranki solastnika, je v presojo, ali je bil toženec obogaten brez pravnega temelja, sodišče pravilno vključilo določbo prvega odstavka 66. člena SPZ, po kateri ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Sočasno izvrševanje lastninskih upravičenj terja namreč dogovarjanje in usklajevanje. Zaključek, da eden od solastnikov uporablja stvar brez pravnega temelja, mora zato temeljiti na ovrednotenju ravnanj solastnika, ki uporablja stvar, in prizadevanj drugega solastnika, da bi dosegel izvrševanje lastninskih upravičenj sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, v luči temeljnih načel vestnosti in poštenja, mirnega reševanja sporov in izravnalne pravičnosti.

Okoliščina, da je toženec uporabljal le določen del prostorov, je spričo dejstva, da je prekinil proces dogovarjanja in da ni izročil ključev, nepomembna. Četudi je uporabljal te prostore kot svoje stanovanje že pred nastankom solastninske skupnosti, je bil dolžan sodelovati v dogovarjanju o ureditvi na novo nastalega solastninskega položaja. Podobno velja za različne poglede solastnikov o načinu izvrševanja solastninskih upravičenj in nabor možnosti za ureditev razmerja, pogojen z lastnostmi stvari (možnost delitve v naravi, obseg prilagoditev, potrebnih za ustvaritev dveh ločenih bivalnih enot ipd.).

Ker za upravičenost do nadomestila ni pomembno, ali bi tožnik solastno nepremičnino oddajal v najem, tudi ni pomembno, ali je bila nepremičnina deljiva in ali bi bilo mogoče oddati polovico prostorov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ugodilo zahtevku za plačilo 16.042,25 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožencu naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Sodišče ni upoštevalo, da sta pravdni stranki solastnici spornih nepremičnin, da toženec živi v spodnjem delu hiše, da je tožnica že vložila predlog za razdružitev solastnine, v katerem je po ugotovitvi, da fizična delitev ni mogoča, predlagala delitev s prodajo, da zaradi nedeljivosti ni mogoče določiti uporabnine za polovico nepremičnin, da se je bil toženec pripravljen pogovarjati s tožnico, a je z namenom pridobitve finančne koristi vse dogovore odklanjala in s tem zlorabila institut uporabnine, in da ji je toženec ponudil nepremičnino v souporabo.

Po ustaljenem stališču sodne prakse (VSL II Cp 952/2015, I Cp 2356/2015) je tožnik upravičen do uporabnine, če je toženec uporabljal nepremičnino v večjem obsegu, kot znaša njegov solastninski delež, in če tožnik ni mogel uporabljati nepremičnine, ker mu je toženec to preprečil. Sam je ugovarjal, da tožnica teh predpostavk ni zatrjevala, a se sodišče o tem ni izreklo. Zato je kršilo 22. člen Ustave.

Ne drži, da je imel celotno nepremičnino v izključni posesti. Tako sam kot priče A. A., B. B., C. C. in D. D. so povedali, da uporablja samo polovico nepremičnine. Ker je podano nasprotje o vsebini listin in zapisnikov v spisu in v sodbi, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica bi morala dokazati, da pritožnik uporablja več kot polovico nepremičnine. Njene navedbe so bile nekonsistentne. Na eni strani je navajala, da je želela sama živeti v nepremičnini, na drugi strani pa jo je prodajala. Odgovoru na konkretno vprašanje se je izmikala. Na koncu je vendarle priznala, da sta se s tožencem že 17. 5. 2017 pri odvetnici E. E. pogovarjala o uporabi nepremičnine in souporabi nekaterih prostorov. Toženec je v zaslišanju povedal, da ni nikoli nasprotoval tožničini vselitvi. Priče so povedale, da se je bil pripravljen dogovarjati s tožnico. Tožnica prostovoljno in zavestno ni uporabljala svojega solastninskega deleža. Sodišče ni upoštevalo, da fizična delitev ni mogoča in da je nepremičnina toženčev edini dom.

Toženec je navajal, da tožnica ni za vsako nepremičnino izkazala temelja za plačilo uporabnine, da nepremičnine ni vzdrževala, niti plačevala stroškov, da je ni uporabljala po lastni volji, da ni prikrajšana, da toženec ni obogaten, da ne more vnaprej zahtevati plačila uporabnine, da tožnica ni izkazala niti koristi niti prikrajšanja in da ni podala navedb o vzročni zvezi med njima, da se je izogibala dogovorom in odklanjala vsakršno rešitev zadeve. Ker se sodišče o teh navedbah ni izreklo, je kršena toženčeva pravica do izjave.

Izvedenec ni upošteval, da ni mogoče oddajati v najem polovice nepremičnine in da hiša nima gradbenega dovoljenja. Naloga izvedencu je bila določena izven tožbenih trditev. Tožnica ni konkretizirala, zakaj zahteva plačilo od 1. 10. 2017. Zamudne obresti bi lahko zahtevala od vložitve tožbe.

Toženec je sodišču predlagal, naj tožnico pozove k specifikaciji enormne količine listinske dokumentacije. Sodišče ni upoštevalo četrtega odstavka 226. člena ZPP. Ker toženec ne ve, katere listine je v dokaznem postopku upoštevalo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta podedovali vsaka polovični solastninski delež glede nepremičnin parc. št. 1086, 1092, 1087/2 in 1087/1 vse k. o. ..., ki v naravi predstavlja stanovanjsko stavbo (712 m2), nestanovanjsko stavbo in nepozidano stavbno zemljišče v skupni izmeri 2395 m2. Sklep o dedovanju je bil izdan 3. 4. 2017. Tožnica zahteva plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe solastnih nepremičnin za obdobje od oktobra 2017 do sredine junija 2021 (44 mesecev in pol).

6. Stališče v izpodbijani sodbi, da je toženec tožnici preprečil uporabo nepremičnin v sorazmerju z njenim solastninskim deležem in da je zato tožnica upravičena do nadomestila na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temelji na ugotovitvah, - da je bil sklep o dedovanju izdan 3. 4. 2017, - da je tožnica toženca zatem večkrat pozvala, naj ji omogoči dostop in (so)uporabo nepremičnine, da mu je 21. 9. 2017 poslala ultimativen poziv k izročitvi ključev in ga 30. 9. 2017 še enkrat opomnila, - da je tedaj zahtevala izročitev ključev in sklenitev pogodbe, če tega ne želi, pa naj ji plačuje uporabnino v znesku 350 EUR, - da je toženec ohranil izključno posest nad nepremičnino do izročitve ključev na naroku 16. 6. 2021, - da ni pomembno, ali je tožnica želela v nepremičnini živeti, jo oddajati ali drugače uporabljati, ampak je odločilno, da ji je toženec onemogočil dostop do prostorov, - da bi mesečna tržna najemnina uporabnih bivalnih prostorov stanovanjskega objekta in z njim povezanih funkcionalnih površin (cca 1307 m2) znašala 721 EUR mesečno.

7. V večjem delu pritožbe je pritožnik ponovil navedbe, ki jih je podal pred sodiščem prve stopnje, mestoma pa postavil trditve o dejstvih, ki v izpodbijani sodbi niso ugotovljena. Ne glede na to, ali gre za pravna stališča ali navedbe o dejstvih, se pritožbeno sodišče o tem ne izreka. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje. Očitki morajo biti naslovljeni na ugotovitve in stališča v izpodbijani sodbi. V nadaljevanju zato pritožbeno sodišče odgovarja na pritožbene navedbe, ki so povezane z izpodbijano sodbo in so vsaj minimalno obrazložene.

8. Neutemeljen je očitek o zmotnosti ugotovitve, da je imel toženec izključno posest nepremičnin do izročitve ključev. Ne glede na to, da je dejansko uporabljal le del prostorov v hiši, je ugotovitev pravilna. Dokler je s ključi razpolagal le toženec, tožnica ni imela dostopa v hišo. Tudi očitek o nasprotju med vsebino zapisnikov in ugotovitvijo v sodbi ni podano. Iz zapisnikov izhaja le, kaj so o uporabi nepremičnine povedale priče, sporna ugotovitev pa predstavlja oceno teh izpovedb in drugih dokazov.

9. Neutemeljen je očitek o neupoštevanju četrtega odstavka 226. člena ZPP1 in posledično bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Presoja o tem, ali naj naloži stranki, da poda povzetek bistvenih navedb in podatkov iz predloženih listin, kadar so te obsežne, je pri sodišču, da bi presoja sodišča toženca prikrajšala v izvrševanju procesnih pravic, pa ni izkazano. Pritožnikova trditev, da ne ve, katere listine so bile upoštevane v dokaznem postopku, je neutemeljena. V izpodbijani sodbi je dovolj natančno navedeno, katere listine je sodišče prebralo v dokaznem postopku, tako da je pravilnost in zakonitost sodbe mogoče preizkusiti.

10. Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka, da tožnica ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka in da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, pomembnih za odločitev.

11. Odločitev o utemeljenosti zahtevka temelji na določbah OZ o neupravičeni obogatitvi. Po 198. členu OZ lahko imetnik v primeru, če je nekdo njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. V povezavi s splošnim pravilom o neupravičeni obogatitvi iz 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi, mora biti uporaba tuje stvari brez pravnega temelja, korist pa v vzročni zvezi s tem ravnanjem. Ker sta pravdni stranki solastnika, je v presojo, ali je bil toženec obogaten brez pravnega temelja, sodišče pravilno vključilo določbo prvega odstavka 66. člena SPZ, po kateri ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Sočasno izvrševanje lastninskih upravičenj terja namreč dogovarjanje in usklajevanje. Zaključek, da eden od solastnikov uporablja stvar brez pravnega temelja, mora zato temeljiti na ovrednotenju ravnanj solastnika, ki uporablja stvar, in prizadevanj drugega solastnika, da bi dosegel izvrševanje lastninskih upravičenj sorazmerno svojemu solastninskemu deležu, v luči temeljnih načel vestnosti in poštenja, mirnega reševanja sporov in izravnalne pravičnosti.2

12. Očitek o nesklepčnosti tožbe ni utemeljen. Tožnica je zatrjevala, da sta s tožencem postala solastnika obravnavanih nepremičnin, da toženec biva v hiši, ki stoji na teh nepremičninah, da se toženec na več pozivov k izročitvi ključev in sklenitvi dogovora o uporabi nepremičnin, podanih med aprilom in oktobrom 2017, ni odzval, da ga je tožnica v septembru 2017 pozvala bodisi k izročitvi ključev bodisi k plačilu uporabnine v višini 350 EUR, da do dogovora o uporabi nepremičnine niti kasneje ni prišlo, in da je toženec obogaten (sama pa prikrajšana) v višini polovice najemnine, ki bi jo moral plačevati za uporabo solastnih nepremičnin. Z navedbami, da sta s tožencem solastnika nepremičnin, da ji toženec neutemeljeno preprečuje izvrševanje solastninskih upravičenj in da je zaradi tega obogaten, je zatrjevala obstoj vseh odločilnih dejstev.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče nekaterim okoliščinam primera ni dalo ustrezne teže. Sodišče ni zanemarilo dejstev, da je toženec uporabljal nepremičnine za bivanje že pred nastankom solastninske skupnosti s tožnico, da je uporabljal le spodnji del hiše in da je bilo v postopku delitve solastnine ugotovljeno, da delitev v naravi ni mogoča in se opravi s prodajo, a je pravilno kot odločilna ovrednotilo ravnanja vsakega od solastnikov v procesu dogovarjanja o izvrševanju solastninskih upravičenj. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica poskušala doseči s tožencem dogovor, da je nanj naslovila pisne pozive, da se je poskušala dogovoriti za mediacijski postopek, da je toženec sam povedal, da je imel zadržke, ker je menil, da želi tožnica hišo prodati, sam pa tega ni želel, in da tožnici ni izročil ključev "malo zaradi te tožbe in vsega". Glede na to, da toženec tožnici ni bil pripravljen izročiti ključev, je pritožbeno stališče, da tožnica prostovoljno in zavestno ni uporabljala svojega solastninskega deleža, neutemeljeno. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da sta se solastnika v maju 2017 pri odvetnici pogovarjala o uporabi nepremičnin, kaže le na to, da je sprva določena komunikacija med pravdnima strankama tekla,3 ne pomeni pa, da ta kasneje zaradi toženčevega neodzivanja ni zamrla. Na čem pritožnik temelji nasprotno trditev, da je tožnica odklanjala vse dogovore, v pritožbi ni obrazloženo. Okoliščina, da je toženec uporabljal le določen del prostorov, je spričo dejstva, da je prekinil proces dogovarjanja in da ni izročil ključev, nepomembna. Četudi je uporabljal te prostore kot svoje stanovanje že pred nastankom solastninske skupnosti, je bil dolžan sodelovati v dogovarjanju o ureditvi na novo nastalega solastninskega položaja. Podobno velja za različne poglede solastnikov o načinu izvrševanja solastninskih upravičenj in nabor možnosti za ureditev razmerja, pogojen z lastnostmi stvari (možnost delitve v naravi, obseg prilagoditev, potrebnih za ustvaritev dveh ločenih bivalnih enot ipd.). Glede na to, da je tožnica dajala pobude, da se dogovorita o uporabi solastnih nepremičnin, da se toženec po začetni pripravljenosti za pogovor na te pobude ni odzval in da ji ni bil pripravljen izročiti ključev, je pravilen zaključek sodbe, da je tožnici preprečil uporabo solastnih nepremičnin v obsegu, do katerega je bila upravičena glede na svoj solastninski delež.

14. Neutemeljeni so tudi očitki o višini nadomestila. Odločitev temelji na ugotovitvah o višini najemnine za stanovanjski in pomožni objekt z dvoriščem in drugih funkcionalnim zemljiščem, ki jo je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca. Uporabljena metoda je v utrjeni sodni praksi ocenjena kot primerna za ugotovitev višine nadomestila. Ker za upravičenost do nadomestila ni pomembno, ali bi tožnik solastno nepremičnino oddajal v najem, tudi ni pomembno, ali je bila nepremičnina deljiva in ali bi bilo mogoče oddati polovico prostorov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na neobstoj gradbenega dovoljenja. Zgolj to dejstvo namreč ne pomeni, da so pomanjkljivosti v gradnji take, da stavbe ni mogoče uporabljati za bivanje. Trditev, da je bila izvedencu dana naloga izven tožbenih trditev, v pritožbi ni obrazložena. Sklica na pripravljalno vlogo namreč ni mogoče šteti kot sestavni del pritožbenih navedb.

15. Neutemeljen je očitek, da tožnica ni podala navedb v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila od 1. 10. 2017 dalje. Tožnica je zatrjevala, da je toženca med majem in septembrom 2017 pozivala k ureditvi razmerja, da ga je nazadnje v septembru pozvala bodisi k izročitvi ključev bodisi k plačilu nadomestila in da je v oktobru istega leta vložila predlog za delitev solastnine. S tem je dovolj utemeljila svoj jasno postavljeni zahtevek za plačilo nadomestila od vključno oktobra dalje.

16. Neutemeljen je tudi očitek o izostanku razlogov v zvezi z obdobjem, v katerem je tožnica upravičena do nadomestila. Razlogi o začetku in o zaključku obdobja, na katerega se nanaša prisojena obveznost, so podani v 27. točki obrazložitve.

17. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnica v skladu s 193. členom OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti kvečjemu od vložitve tožbe. Po navedeni določbi je pričetek teka zamudnih obresti odvisen od tega, ali je bil pridobitelj nepošten ali ne. Tudi pričetek teka zamudnih obresti od dneva pridobitve ima zato podlago v zakonu. V sodbi so podani razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo stališče, da je bil toženec nepošten. Pritožnik jim ne nasprotuje, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa zadostuje ugotovitev, da so razlogi pravilni.

18. Ker pritožbeno stališče o napačnosti odločitve ni utemeljeno, niso podani niti razlogi za spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje.

19. Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP9. 20. Ker toženec s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Določba se glasi: Če stranka sodišču kot dokaz predloži obsežno listinsko dokumentacijo, ji lahko sodišče naloži, da v določenem roku poda pisni povzetek najbolj bistvenih navedb in podatkov v priloženih listinah, vključno z navedbo strani, na katerih se te navedbe oziroma podatki v predloženi dokumentaciji nahajajo. Tako lahko sodišče ravna zlasti v primeru, če je predložena dokumentacija zaradi obsega ali vsebine nepregledna ali je glede na naravo dokumentacije utemeljeno pričakovanje, da so le navedbe in podatki v njenih posameznih delih pomembni za ugotovitev zatrjevanih dejstev. 2 Prim. sklep VS RS II Ips 86/2019 z dne 3. 7. 2020 in tam navedene zgodnejše odločbe VS RS. 3 Da bi bil sklenjen dogovor o načinu uporabe nepremičnine, iz tožničine izpovedbe na naroku 6. 5. 2021, na katero se sklicuje pritožba, ne izhaja.