Jedro

Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v delu, ki določa, da se lastnih državljanov ne izroča. Določb, ki jih izpostavlja pritožnik, namreč ni mogoče razlagati na način, kot to počne pritožnik. Navedeno namreč ne pomeni, da če v skladu z že citirano Pogodbo ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, da potem tudi ni dovoljeno izročati tretjim državam katerega koli državljana Evropske Unije. Glede na navedeno pritožbeno stališče izročitev državljana EU tretjim državam sploh ne bi bila možna. Ob vsem navedenem pa zagovornik tudi sicer prezre, da L. Ć. ni le državljan Hrvaške temveč ima tudi državljanstvo BIH in torej njegova matična država ni le Republika Hrvaška, kot to navaja pritožba.

Izrek

Pritožba zagovornika zahtevane osebe L. Ć. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se na podlagi določb 528. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 25. členom Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi (BBHI) zaradi kazenskega pregona za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu Kazenskega zakona SFRJ dovoli izročitev zahtevane osebe L. Ć. Bosni in Hercegovini. Posebej je izpostavilo, da se izrečena oseba ne sme preganjati zaradi kakršnega koli drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo. Zoper izročeno osebo se tudi ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo. Prav tako se izročena oseba ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi pregona kaznivih dejanj, ki bi jih storila, preden je bila dovoljena izročitev.

L. Ć. je bila na podlagi mednarodne tiralice odvzeta prostost, v priporu pa se nahaja od 22. 8. 2021 od 7.45 ure dalje.

2. Zoper uvodoma navedeni sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe, ki v pritožbi meni, da pogoji za izročitev pridržanega L. Ć. Bosni in Hercegovini niso izpolnjeni.

Po oceni pritožnika izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se namreč po oceni pritožnika v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do okoliščin, da je podlaga za izročitev že omenjena Pogodba v skladu s katero pa se lastnih državljanov ne izroča. In če ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, potem po oceni zagovornika tudi ni dovoljeno tretjim državam izročati državljanov celotne Evropske Unije, kot bi naj to po oceni pritožnika izhajalo iz primera Petruhhin (sodba z dne 6. 9. 2016 v zadevi C-182/15), o katerem je odločalo Evropsko sodišče. V nadaljevanju pritožbe pa zagovornik izpostavlja tudi, da se izročitev ne dovoli, če se za izročitev prosi zaradi dejanja, ki je po mnenju zaprošene pogodbenice politično ali vojaško kaznivo dejanje. Po navedbah sodišča v Doboju (BIH) je pridržana oseba namreč obdolžena, da je storila kaznivo dejanje vojnega zločina zoper vojne ujetnike po 144. členu KZ bivše SFRJ, kar bi naj po oceni pritožnika pomenilo, da gre za vojaško kaznivo dejanje zaradi česar naj predaja ne bi bila dovoljena.

3. S pritožnikom pa nikakor ni mogoče soglašati.

4. Da kaznivo dejanje zaradi katerega se prosi izročitev ni vojaško kaznivo dejanje temveč kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper vojne ujetnike po 144. členu KZ SFRJ namreč izpostavlja tudi pritožnik sam, nenazadnje pa navedeno izhaja tudi iz okoliščine, da se kazenski postopek tudi v Bosni in Hercegovini vodi pred rednim sodiščem, kar vse je prvostopno sodišče obrazložilo v točki 4 izpodbijanega sklepa, kjer je z navedbami številnih prič in uradnih zaznamkov ter drugih dokazov obrazložena tudi utemeljenost suma, kar v pritožbi prav tako graja pritožnik. Glede na navedeno pa tudi ni mogoče soglašati s pritožnikom, ko prvostopnemu sodišču v tej smeri očita pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in posledično bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

5. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na določbo Pogodbe sklenjene med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino v delu, ki določa, da se lastnih državljanov ne izroča. Določb, ki jih izpostavlja pritožnik, namreč ni mogoče razlagati na način, kot to počne pritožnik. Navedeno namreč ne pomeni, da če v skladu z že citirano Pogodbo ni dovoljeno izročati slovenskih državljanov, da potem tudi ni dovoljeno izročati tretjim državam katerega koli državljana Evropske Unije. Glede na navedeno pritožbeno stališče izročitev državljana EU tretjim državam sploh ne bi bila možna. Ob vsem navedenem pa zagovornik tudi sicer prezre, da L. Ć. ni le državljan Hrvaške temveč ima tudi državljanstvo BIH in torej njegova matična država ni le Republike Hrvaška, kot to navaja pritožba.

6. Glede na navedeno in razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče in s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, in ko tudi primer Petruhhin, na katerega se sklicuje pritožnik, ne izhaja iz enakih okoliščin, kot so podane v obravnavani zadevi, in ker pritožbeno sodišče tudi ni pristojno odločati kateri od obeh držav bo, upoštevaje že pravnomočen sklep o predaji Republiki Hrvaški, dejansko predan L. Ć., saj bo o tem (točka 6 izpodbijanega sklepa) odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije*1, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

1 Tudi odločba Vrhovnega sodišča RS I Kr 15363/2020 z dne 27. 8. 2020.