Jedro

Gradbena pogodba je kot pogoj za sprostitev zadržanih sredstev določila dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno: 1. izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku in 2. potrjena končna situacija. Že odsotnost enega izmed obeh pogojev pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati, saj niso nastopili pogodbeno določeni pogoji za izplačilo zadržanih sredstev (prim. VS RS III Ips 74/2016 z dne 23. 1. 2018). Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izročitev garancije postranska akcesorna obveznost. Prav nasprotno - izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi je bistven pogoj za sprostitev zadržanih sredstev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 128.863,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 5.489,13 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je bila podizvajalec pri izgradnji predora ... Glavni izvajalec je bila družba A., naročnik je bila tožena stranka. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 25.589,49 EUR iz naslova neplačanih začasnih situacij in 98.373,26 EUR iz naslova zadržanih sredstev, skupaj z obrestmi. Plačilo je utemeljevala na več pravnih podlagah, tudi na temelju 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožeča stranka nominirani podizvajalec; da se je razmerje med pravdnima strankama vzpostavilo 1. 7. 2013, ko je tožena stranka prejela zahtevek tožeče stranke za plačilo po 631. členu OZ; da so bile vse začasne situacije tožeče stranke, kot tudi vse začasne situacije glavnega izvajalca priznane; da je podana koneksiteta del; da je tožeča stranka opravila vsa dela v dogovorjenem obsegu, kvalitetno in da so bila dela prevzeta. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija.

7. Glede zapadlosti terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca in terjatev glavnega izvajalca do naročnika je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da so le-te zapadle v plačilo, ko sta glavni izvajalec oziroma naročnik potrdila začasne situacije tožeče stranke oziroma glavnega izvajalca in je potekel rok za njihovo plačilo. Navedbe tožene stranke, da tožeča stranka glavnemu izvajalcu ni predložila bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi (v obrazložitvi sodbe je sodišče pomotoma zapisalo bančne garancije za dobro izvedbo del) in da glavni izvajalec toženi stranki te garancije ni predložil, je sodišče prve stopnje ocenilo za nerelevantne. Po prepričanju sodišča prve stopnje je izročitev garancije postranska akcesorna obveznost, s katero tožena stranka ne more pogojevati svoje nasprotne izpolnitve, da plača opravljeno delo. Kot nerelevantno za presojo zapadlosti terjatev je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi sklicevanje tožene stranke na splošne pogoje FIDIC. Opisano stališče sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno napada s pritožbo.

8. V petem odstavku 5. člena Pogodbe med tožečo stranko in glavnim izvajalcem je določeno, da bo 5 % zadržane pogodbene vrednosti naročnik poravnal po potrditvi končne situacije in po predaji bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku. Citirana pogodba je torej kot pogoj za sprostitev zadržanih sredstev določila dva pogoja, ki morata biti izpolnjena kumulativno: 1. izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijskem roku in 2. potrjena končna situacija. Že odsotnost enega izmed obeh pogojev pomeni, da tožena stranka zadržanih sredstev (še) ni dolžna plačati, saj niso nastopili pogodbeno določeni pogoji za izplačilo zadržanih sredstev (prim. VS RS III Ips 74/2016 z dne 23. 1. 2018). Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izročitev garancije postranska akcesorna obveznost. Prav nasprotno – izročitev bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi je bistven pogoj za sprostitev zadržanih sredstev (na katera se tožbeni zahtevek v pretežni meri nanaša). Ker sodišče prve stopnje okoliščin v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom ni presojalo, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.

9. Preuranjena je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je zapadla terjatev glavnega izvajalca do tožene stranke. V pogodbi, ki sta jo sklenila omenjena subjekta, je namreč določeno: „Pred izdajo Potrdila o odpravi pomanjkljivosti, bo Izvajalec dostavil Garancijo za odpravo napak v garancijskem roku v višini 5 % vrednosti del po pogodbi in jo nato po potrjeni končni situaciji uskladil in po potrebi dopolnil. Vse dotlej, dokler taka Garancija ne ob izdana in ne bo izdano Potrdilo o odpravi pomanjkljivosti, bo Naročnik zadržal veljavno Garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. V primeru izteka roka veljavnosti Garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, bo Naročnik do prejema Garancije za odpravo napak v garancijski dobi, iz vrednosti že opravljenih del, zadržal varščino 5 % vrednosti izvršenih del (prvi odstavek 7. člena). V kolikor Izvajalec do izdaje Potrdila o odpravi pomanjkljivosti ne bo dostavil Garancije za odpravo napak v garancijskem roku, lahko Naročnik unovči, iz Garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, varščino v višini, ki je določena za Garancijo za odpravo napak v garancijski dobi (drugi odstavek 7. člena).

10. Glede na navedeno, je za presojo, ali je terjatev glavnega izvajalca do tožene stranke iz naslova zadržanih sredstev zapadla, pravno odločilno, ali je glavni izvajalec toženi stranki izročil garancijo za odpravo napak v garancijski dobi in če je ni, na kakšen način jo je tožena stranka nadomestila – ali z unovčenjem garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti za ta namen ali tako, da so na mesto garancije za odpravo napak v garancijski dobi stopila zadržana sredstva. Če velja to zadnje, potem terjatev glavnega izvajalca do tožene stranke iz naslova zadržanih sredstev (še) ni zapadla, vse dokler ne bo potekel dogovorjeni garancijski rok in v kolikor v tem času sredstva niso bila porabljena za odpravo eventualnih napak, ki bi jo sicer krila garancija za odpravo napak v garancijski dobi. Dokler terjatev glavnega izvajalca do tožene stranke ni zapadla, pa tožena stranka tožeči stranki tudi ni dolžna izplačati zadržanih sredstev na temelju 631. člena OZ (enako velja, če še ni zapadla terjatev tožeče stranke do glavnega izvajalca). Ker so ta pravno odločilna dejstva v obrazložitvi izpodbijane sodbe umanjkala, višje sodišče sodbe v tem delu ni moglo preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Določba 15.4(b) Splošnih pogojev FIDIC določa pogodbeno dogovorjene materialnopravne posledice uveljavitve odstopnega upravičenja tožene stranke. Te posledice se kažejo kot odlog zapadlosti vseh obveznosti tožene stranke iz naslova opravljenih del (torej tako iz naslova zadržanih, kot nezadržanih sredstev) do trenutka, ko se lahko izreče o nastalih terjatvah do glavnega izvajalca zaradi neizpolnitve pogodbe in kot oblikovalno upravičenje tožene stranke do pobotavanja medsebojnih obveznosti pogodbenih strank (prim. VS RS III Ips 7/2017 z dne 19. 9. 2017). Pritožnica utemeljeno opozarja, da je navedbe o tem, da pogoji za sprostitev sredstev po določbi 15.4(b) FIDIC še niso nastopili in zakaj ne, podala na več mestih (gl. npr. odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017). Sodišče prve stopnje se do teh navedb, zaradi zmotne ocene, da za presojo zapadlosti vtoževanih terjatev po 631. členu OZ niso relevantne, ni opredelilo (podan je pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

12. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo vrnilo slednjemu v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP oz. prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti in kršitev, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, saj bi moralo prvič izčrpati celotno trditveno podlago v zvezi s pogojem zapadlosti, ki jo je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za nerelevantno (oziroma, v kolikor pogoj po 631. členu OZ ne bi bil izpolnjen, bi moralo tudi v celoti prvič preizkusiti ali je zahtevek utemeljen na kakšni drugi zatrjevani pravni podlagi). S tem obenem bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, kot tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).

13. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje tudi odloči o predlogu družbe F., d. o. o., z dne 20. 8. 2018, za vstop v pravdo namesto tožeče stranke.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.