Jedro

Ker je dopolnilna sodba samostojna sodba o delu zahtevka, mora sodišče v dopolnilni sodbi pojasniti svojo odločitev.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, dopolnilna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje na predlog tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje z dne 10.12.2003 dopolnilo tako, da je v izreku dodalo naslednje besedilo:"...v presežku pa se sklep o izvršbi v 1.točki razveljavi in postopek ustavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne...". V obrazložitvi pa je navedlo, da je dopolnilno sodbo izdalo na predlog tožeče stranke, ki je sodišče opozorila na izostanek odločitve glede zavrnilnega dela. Tožeča stranka je namreč vtoževala plačilo zneska 869.525,20 SIT, ugodeno pa ji je bilo le do zneska 727.574,76 SIT, medtem ko o preostanku zahtevka sodišče ni odločalo.

Zoper to dopolnilno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno razveljavitev. V pritožbi je navedla, da je glede zavrnitve dela zahtevka tožeče stranke z dopolnilno sodbo podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj dopolnilna sodba sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Po vložitvi pritožbe je sodišče prve stopnje izdalo sklep in sodbo v imenu ljudstva, ker pa je v tej odločbi ponovno izostala odločitev o zavrnilnem delu zahtevka, je sodišče prve stopnje izdalo še popravni sklep, s katerim je odpravilo navedeno pomanjkljivost. Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Dopolnilna sodba je samostojna sodba o delu zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo. Sodišče lahko dopolnilno sodbo izda tudi brez nove glavne obravnave, če jo izda isti senat, ki je izdal prvotno sodbo in če je bil zahtevek glede katerega se zahteva dopolnitev, zadosti obravnavan. Ker je dopolnilna sodba samostojna sodba o delu zahtevka pa mora sodišče v dopolnilni sodbi pojasniti svojo odločitev. To pomeni, da mora dopolnilna sodba vsebovati tudi razloge. V konkretnem primeru bi to morali bili razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek. Teh razlogov pa, kot upravičeno opozarja tožeča stranka v svoji pritožbi, dopolnilna sodba nima, to pa seveda pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar nenazadnje tudi pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zato jo je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pri ponovnem odločanju pa naj sodišče prve stopnje svojo odločitev ustrezno obrazloži tako, da se opredeli glede vseh odločilnih dejstev, zlasti tudi glede tistih, na katere v svoji pritožbi opozarja tožeča stranka, ko trdi, da je vseh šest plačil tožene stranke po 20.000,00 SIT že upoštevala ob vložitvi predloga za izvršbo. Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da je tudi sicer vprašljiva pravilnost metode, ki jo je pri obračunu vtoževanega dolga uporabilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala s predloženimi računi, pri izstavitvi katerih pa je tudi že sama upoštevala, da so bili prvi štirje računi izdani v previsokem znesku. To je bilo, po njenih navedbah poračunano s tem, da računa za mesec junij 1994 sploh ni izdala, za znesek 23.865,00 SIT pa je skrčila svoj zahtevek. Zgolj slednje pa je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo. Že zato in ker je sodišče tudi vezano na trditveno podlago strank, ter nenazadnje ker je tožeča stranka poleg tolarske protivrednosti deviznega zneska 712,50 DEM utemeljeno toženi stranki obračunavala tudi 5% davek (česar pa sodišče sploh ni upoštevalo) je metoda načina izračuna sodišča prve stopnje že v osnovi vprašljiva. Šele ob upoštevanju navedenih dejstev bo lahko sodišče prve stopnje pravilno odločilo o tem ali in v kakšni višini nad zneskom 727.574,76 SIT je zahtevek tožeče stranke neutemeljen.