Jedro

Če oškodovanec zahteva vzpostavitev stanja pred nastankom škode, ta pa je nastala zaradi poglabljanja sosedovega zemljišča, mora oškodovanec vsaj opisno podati, kakšno je bilo stanje obeh parcel pred škodnim dogodkom. Oškodovanec lahko zahteva le vzpostavitev želenega stanja, ne more pa zahtevati določenega ravnanja tožene stranke, ki vodi do cilja.

Lokacijsko in gradbeno dovoljenje izključujeta protipravnost gradnje v razmerju do osebe javnega prava, ki dovoljuje gradnjo. Javnopravne odločbe o dovolitvi gradnje pa nasprotno ne posegajo v razmerje med sosedoma. Obe dovoljenji zato tudi ne dovoljujeta povzročanja škode sosedu, vsaj ne v obliki zemeljskega plazu. Ali je neko ravnanje tožene stranke v razmerju do tožeče stranke bilo pravno dopustno ali pa protipravno, urejajo zasebnopravni predpisi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, prvostopenjska sodba se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna vzpostaviti prejšnje stanje na zemljišču tožeče stranke tako, da: 1. na svoji parceli št. 5129/4, k. o. X zgradi novo ustrezno dimenzionirano podporno konstrukcijo, tako da bo omogočena vzpostavitev terase za obdelavo vrta, 2. na isti parceli že stoječi zid po potrebi popravi, okrepi in ga nadviša za vsaj 50 cm; 3. na celotni parceli št. 531/2 in na delu parc. št. 531/4, k. o. X nasuje zadostno plast zemlje, tako da bo vzpostavljena terasa za obdelavo vrta.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. V njej uveljavlja zlasti bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba graja zlasti izrek izpodbijane sodbe. Toženec naj bi bil, glede na izrek sodbe, dolžan vzpostaviti prejšnje stanje, pri čemer pa izrek tožencu nalaga zgraditev in nadvišanje povsem nove betonske konstrukcije, in predhodno naročilo in pridobitev projekta izvedenih del in raziskav. Po pritožbenem mnenju je takšen izrek v nasprotju s samim sabo. Poleg tega je pritožnik tudi mnenja, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Takšno ni bilo zato, ker je imela lokacijsko in gradbeno dovoljenja za gradnjo opornih zidov.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je v sporu trdila, da je tožena stranka v letu 1995 z gradbenimi posegi na svoji parceli sprožila zemeljski plaz. Trdila je, da je zemeljski plaz poškodoval parceli v njeni lasti. Ti dve parceli stojita na bregu nad parcelo v lasti tožene stranke. Stojita prav nad tisto parcelo, ki jo je tožena stranka odkopavala in na njej opravljala še druge gradbene posege. Ena posledic zemeljskega plazu je bila potrditvah tožeče stranke tudi, da je uničil sadni in zelenjavni vrt, ki je nekoč stal na obeh parcelah v njeni lasti.

Tožeča stranka je postavila dolg in zapleten glavni zahtevek, ki je bil v uvodnem delu odločbe pritožbenega sodišča povzet v bistveno skrajšani obliki. Zahtevek uvodoma zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja. V nadaljevanju pa postavljeni zahtevek med drugim nalaga gradnjo nove podporne konstrukcije, povišanje obstoječega zidu in po potrebi tudi njegovo popravilo in okrepitev. Pri tem pa obstoječi zid, ki naj bi bil povišan, ni tisti podporni zid (škarpa), ki je stal pred gradbenimi posegi tožene stranke v letu 1995. Zid, katerega povišanje se zahteva, je bil zgrajen že po gradbenih posegih v letu 1995. Takšnemu zahtevku je sodišče v celoti ugodilo. Tožena stranka je pravilno opozorila na to, da takšen zahtevek nasprotuje samemu sebi (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka ne more zahtevati vzpostavitve prejšnjega stanja in hkrati zahtevati vzpostavitev konkretnega novega stanja na tuji parceli. Razlogi za to so materialno- in procesnopravne narave in bodo opisani v nadaljevanju. Poleg tega je ostalo pri tako postavljenem zahtevku nejasno, kaj želi tožeča stranka zares doseči. Zahtevek je mogoče razumeti tako, da zahteva utrditev brega pod njeno parcelo (tistega dela, ki leži na parceli v lasti tožene stranke) in ponovno vzpostavitev vrta. Lahko pa se ga razume tudi drugače, in sicer tako, da zahteva tožeča stranka utrditev brega na parcelah v lasti tožene stranke le zato, da bo lahko spet vzpostavljen vrt, in seveda vzpostavitev vrta.

Ker je prišlo do gradbenih posegov in do polzenja zemlje v letu 1995, je potrebno uporabiti materialno pravo, ki je veljalo v tem času. To velja v enaki meri za stvarno (glej 268. člen SPZ; Ur. l. RS, št. 87/2002), kot tudi za obveznostno pravo (glej 1060. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004 in 40/2007). Edinole za procesno pravo se mora uporabiti kasnejši predpis, to je Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 (glej 499. člen ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 kasnejšimi spremembami; 73/2007-UPB3, 45/2008-ZArbit; v nadaljevanju: ZPP).

V letu 1995 se je še uporabljal Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju: ODZ), čeprav le kot pravno pravilo. Poleg njega je stvarnopravna razmerja urejal še Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl.; v nadaljevanju: ZTLR). § 364b ODZ je določal naslednje: "Zemljišče se ne sme poglobiti tako, da izgubi sosedovo zemljišče ali zgradba potrebno oporo, razen če posestnik zemljišča poskrbi za drugačno zadostno utrditev." Poglabljanje zemljišča ni mogoče razumeti dobesedno kot zgolj navpično poglabljanje, temveč se navedena določba ODZ nanaša tudi na odkopavanje brega (pobočja), ki prizadene višje ležeče parcele. Če je prišlo do prepovedanega poglabljanja, je lahko prizadeti sosed uveljavljal svoje varstvo v okviru zahtevka na prenehanje neutemeljenega vznemirjanja lastnika (1. odstavek 42. člena ZTLR). Vendar pa je sosed na temelju § 364b ODZ (v povezavi s 1. odstavkom ZTLR) lahko zahteval le oporo (utrditev) zemljišča, ne pa tudi vzpostavitve prejšnjega stanja.

Vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred nastankom škode, je bila mogoča na temelju 2. odstavka 42. člena ZTLR v povezavi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju: ZOR). Na to določbo je oprta tudi izpodbijana sodba. Ni pa mogoče na temelju navedenih določb obveznostnega prava zahtevati utrditve pobočja pod parcelama v lasti tožeče stranke.

Če oškodovanec zahteva vzpostavitev stanja pred nastankom škode, mora vsekakor vsaj opisno podati, kakšno je bilo stanje obeh parcel pred škodnim dogodkom. To je potrebno zaradi 1. odstavka 180. člena ZPP (tako tudi Galič v: Ude/Galič, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, kom. k 180. členu, robna številka 4).

Pri postavitvi zahtevkov je treba paziti na 1. odstavek 180. člen ZPP še v drugem oziru. Utrditev brega ali pa ponovno vzpostavitev vrta je mogoče doseči na različne načine. Tožnik lahko zahteva le vzpostavitev željenega stanja, ne more pa zahtevati določenega ravnanja tožene stranke, ki vodi do cilja (tako tudi Galič v: Ude/Galič, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, kom. k 180. členu, robna številka 4). Tožeča stranka praviloma ne more postaviti pogojnega zahtevka, razen če tega kakšna materialnopravna določba izrecno ne dovoljuje. Prej navedene določbe materialnega prava pa pogojnih zahtevkov ne dopuščajo.

Tožena stranka v pritožbi meni, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Čeprav odgovor na takšno pritožbeno mnenje zaradi razveljavitve prvostopenjske sodbe ni nujen, ga bo pritožbeno sodišče vendarle dalo. Z njim se namreč lahko skrajša ponovljeni postopek.

Po prvem odstavku 154. člena ZOR mora povrniti škodo njen povzročitelj. Protipravnost povzročiteljevega ravnanja ni izrecna predpostavka za nastanek jamčevanja za nastalo škodo. Poleg tega pa je že iz 155. člena ZOR jasno razvidno, da je škoda vsako zmanjšanje premoženja. K premoženju spadajo premoženjske pravice, med drugim tudi lastninska pravica. Prepovedano je torej poseganje v lastninsko pravico, morebitno poseganje pa povzroči nastanek odgovornosti dolžnika za nastalo škodo. Lahko se bi tudi reklo, da je poseganje v lastninsko pravico oškodovanja protipravno. Za samo uporabo določb o civilni deliktni odgovornosti pa je to nepomembno in nepotrebno. Odločilno je le, ali je bila povzročena škoda na stvari v oškodovančevi lastnini, in ali je bila škoda povzročena krivdno (1. odstavek 154. člena ZOR).

Lokacijsko in gradbeno dovoljenje sama po sebi zgolj dajeta javnopravno pravico do gradnje. S tem izključujeta protipravnost gradnje v razmerju do osebe javnega prava, ki dovoljuje gradnjo. Javnopravne odločbe o dovolitvi gradnje pa nasprotno ne posegajo v razmerje med sosedoma. Obe dovoljenji zato tudi ne dovoljujeta povzročanja škode sosedu, vsaj ne v obliki zemeljskega plazu. Ali je neko ravnanje tožene stranke v razmerju do tožeče stranke bilo pravno dopustno ali pa protipravno, urejajo zasebnopravni predpisi. Lokacijsko ali gradbeno dovoljenje torej ne izključujeta protipravnosti ravnanja tožene stranke v razmerju do tožeče stranke. Poleg tega je tudi vseeno, za kaj sta bila lokacijsko in gradbeno dovoljenje sploh izdana: za hišo na toženčevi parceli, ali za podporne zidove. Nepomembno je tudi, ali sta bila izdana pred posegom v pobočje ali po njem.

Na temelju utemeljene pritožbe je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje (1. odstavka 351. člena ZPP).

Sklep o stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.