Jedro

Tožnik v pritožbi glede obeh očitkov v odpovedi, ki se nanašata na neprimerno komunikacijo, neutemeljeno poudarja vsebino sporočil, ki sta mu jih poslala B.B. in C.C.. S tem se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Sporočila, ki jih je sam poslal, so popolnoma nesprejemljiva in neprimerna, ne le za delovno okolje, ampak nasploh, kot je povsem pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Z njimi je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ne gre za milejše kršitve, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Upoštevaje predhodno pisno opozorilo gre nedvomno za kršitve, ki predstavljajo utemeljen krivdni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka istega člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da sta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 1. 2020 in sklep Sveta zavoda z dne 5. 6. 2020 nezakonita, reintegracijo in reparacijo, ter zahtevo za povrnitev stroškov predpravdnega in pravdnega postopka (točka I izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v točki I izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov. Zmotno je štelo, da za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadošča katerakoli oblika krivde. Smiselno je treba uporabiti splošna pravila civilnega prava. Za kršitev delavec odgovarja le, če je ravnal krivdno (sodba VSRS VIII Ips 217/2016), torej namenoma ali iz malomarnosti. Sodišče mora ugotavljati, v kakšnem duševnem stanju se je nahajal delavec v času storitve kršitve (sodba in sklep VSRS VIII Ips 34/2019). Tožnik je dne 4. 10. 2019 preslišal budilko in zato zamudil v službo. Glede prihajanja na delo ni bil neskrben, vsakemu delavcu se kdaj pripeti, da zamudi. Dejstva, da je tožnik večkrat zamudil, toženka ni navedla. Sodišče prve stopnje ga je ugotovilo izven trditvene podlage. Očitka predčasnega zaključka pouka toženka v odpovedi ni konkretizirala. Zoper nekonkretiziran očitek je zagovor onemogočen (sodba VDSS Pdp 544/2018). Očitek je konkretiziralo sodišče prve stopnje, da ni bila izvedena druga ura pouka računalništva. Upoštevalo je izjavo A.A., čeprav se tožnik z njo ni strinjal. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Za posodabljanje računalnikov je bil pri toženki zaposlen B.B., ki svojega dela ni opravljal. Tožnik za neizvedbo pouka ni odgovoren, bila je posledica neposodobljenih računalnikov. Dne 8. 10. 2019 tožnik ni neopravičeno izostal z dela, bil je v bolniškem staležu. Toženka ni podala nobenih trditev, kdaj bi moral tožnik sporočiti odsotnost z dela. Tega zaradi bolečin, ki so mu preprečevale, da bi vstal iz postelje, ni mogel storiti prej kot okoli 13.00 ure. Tožnik je predlagal opravo poizvedb pri osebni zdravnici, ki bi potrdila obstoj bolečin. Sodišče prve stopnje predlaganega dokaza neutemeljeno ni izvedlo. Kršilo je določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da B.B. ni nespoštljivo komuniciral s tožnikom. To ne drži. Tožniku je očital pomanjkanje empatije, ljubezni do otrok in razumevanja staršev. Grozil je z razkritjem komunikacije. Uporaba besedne fraze "mešati drek" je bila na mestu. Predstavlja živo slovenščino. Dne 10. 1. 2020 je bil tožnik popolnoma dekompenziran, ni mogel razumeti pomena svojega dejanja niti ga ni mogel imeti v oblasti. Vzrok za takšno stanje ni bilo dejstvo, da je pozabil vzeti zdravila in popil nekaj piv, ampak v vsebini sporočila, ki mu ga je poslala C.C.. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza s sodnim izvedencem psihiatrom, ki ga sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo. Neutemeljeno se je sklicevalo na sodno prakso (sklep VSRS VIII Ips 190/2017, sodba VDSS Pdp 689/2018). C.C. se je opravičil. Kršitve tožnika so milejše. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno presodilo, da je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka podaja odgovor na pritožbo, v katerem prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z dokazovanjem in pravico do izjavljanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP pravilno odločilo, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev bistvenih dejstev. Svojo odločitev je v obrazložitvi utemeljilo (točka 3 obrazložitve). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom za zavrnitev predlaganih poizvedb pri njegovi (osebni) zdravnici D.D. glede, kot je navedel tožnik v prvi pripravljalni vlogi, bolezni dne 8. 10. 2019. Breme dokazovanja, da tega dne zaradi narave bolezni o razlogih za svojo odsotnost z dela ni obvestil toženke, je bilo na tožniku, pri čemer bi lahko sam predložil zdravstveno dokumentacijo ali predlagal zaslišanje zdravnice kot priče (kot je predlagal zaslišanje psihiatrinje E.E.). Pri ugotavljanju obstoja kršitve, povezane s predčasnim zaključkom pouka, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izjavo A.A. z dne 17. 1. 2020 (B 29) in jo dokazno ocenilo. Ta izjava ni izjava priče v smislu 236.a člena ZPP, ampak listinski dokaz. Dokaznega predloga za zaslišanje A.A. tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal. Njegov predlog za dokazovanje s sodnim izvedencem psihiatrom je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Tudi če bi se ugotovilo, da je bil tožnik nerazsoden, ko je poslal sporočila C.C., je šlo za prehodno nerazsodnost, ki jo je povzročil sam. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino sporočila C.C., ki bi povzročila, da ni mogel razumeti pomena svojega dejanja niti ga ni mogel imeti v oblasti. Vsebina sporočila v nobenem primeru ne predstavlja pravno relevantnega vzroka za izključitev odgovornosti.

7. Toženka je tožniku po pisnem opozorilu, ki ga ureja prvi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tako v pisnem opozorilu kot v odpovedi mu je očitala, da je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitki držijo. Tožnikove navedbe, ki jih ponavlja iz dosedanjega postopka, da za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne zadošča katerakoli oblika krivde in da tožnik ni ravnal krivdno, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Neutemeljeno se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 217/2016, v kateri je šlo za drugačna dejanska in pravna vprašanja (krivda delavke ni bila podana).

8. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz civilnopravne opredelitve krivde (135. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) in se za vsako od očitanih kršitev opredelilo, ali jo je tožnik storil namenoma ali iz malomarnosti. Poleg tega se je opredelilo do tožnikove navedbe, da kršitve v zvezi z dopisom z dne 10. 1. 2020 ni storil krivdno zaradi nerazsodnosti. Prvi odstavek 136. člena OZ določa, da kdor zaradi motnje v duševnem razvoju, težave v duševnem zdravju ali zaradi kakšnega drugega vzroka ni zmožen razsojati, ne odgovarja za škodo (ne ravna krivdno), drugi odstavek istega člena OZ, ki ga je pri odločitvi pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje, pa, da kdor povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovarja, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni podana krivda za kršitev dne 4. 10. 2019, ko je zamudil v službo. Namesto ob 7.10 uri, ko bi moral začeti s poukom, je prišel na delo ob 8.17 uri, pri čemer je bil razlog za zamudo, kot ga je iz izpovedi tožnika pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je preslišal budilko in zato zaspal. Takšno ravnanje je storjeno malomarno, saj gre za opuščanje skrbi, ki se pričakuje od delavca (da poskrbi, da se zjutraj pravočasno zbudi in pride v službo). Dejstva, da to ni bila edina zamuda, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo izven trditev, kot mu očita pritožba. Trditve v zvezi s tem je podal sam tožnik, in sicer je še vsaj za dne 3. 12. 2019 (prva pripravljalna vloga).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno iz pisnega opozorila ugotovilo, da je toženka očitek predčasnega zaključka pouka konkretizirala za dne 18. 9. 2019. Tega dne so imeli dijaki le eno uro pouka računalništva namesto dveh, ki ju je tožnik vpisal v dnevnik. Tožnikovo sklicevanje na neposodobljene računalnike je neupoštevno, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje – tudi če bi bilo računalnike treba posodobiti in bi bil zato odgovoren drug delavec B.B., to tožnika ne razbremeni. Glede očitka za dne 8. 10. 2019 tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da toženka ni navedla, kdaj bi jo moral obvestiti o razlogih za svojo odsotnost z dela. Iz vsebine pisnega opozorila jasno izhaja, da je obvestilo po dveh šolskih urah, ko so tožnika dijaki čakali brez ustreznega nadzora, prepozno.

11. Tožnik v pritožbi glede obeh očitkov v odpovedi, ki se nanašata na neprimerno komunikacijo, neutemeljeno poudarja vsebino sporočil, ki sta mu jih poslala B.B. in C.C.. S tem se svoje odgovornosti ne more razbremeniti. Sporočila, ki jih je sam poslal ("B.B., shranjuj karkoli češ. Ne vem prihajaš v službo za to, da sestaviš mejle in mešaš drek. Lepo si si zrihtal tole."; "Šrasica, odjebiod mene. Zrad takih svinj, k si ti, ne bom vec delu urniku. Pa odjebi prasica od mene ze enkat."; "Lj F.F. dost mam, a je kdo klical B.B., da je izvajal pouk. Js nikoli. Res ne, klicu sem ga u 10 leih 6 krat, zdej pa aj se to neha. (odstavek) Sovražim tr ženska..od tvojga sina in fizke naprej (odstavek) Žleht si do amena!! (odstavek) beri in se zamisli."), so popolnoma nesprejemljiva in neprimerna, ne le za delovno okolje, ampak nasploh, kot je povsem pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Z njimi je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ne gre za milejše kršitve, kot neutemeljeno navaja v pritožbi. Upoštevaje predhodno pisno opozorilo gre nedvomno za kršitve, ki predstavljajo utemeljen krivdni razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka istega člena ZDR-1. 12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške.