Jedro

Tožničin odpor do vseh procesnih subjektov v postopku je odraz njenega subjektivnega strahu pred pristranskostjo stvarno in krajevno pristojnega sodišča in nima realne podlage, zato je bilo treba predlog zavrniti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri Okrožnem sodišču v Krškem je v teku pravdni postopek zaradi ugotovitve skupnega premoženja pravdnih strank in deležev na tem premoženju ter izstavitve zemljiškoknjižne listine.

2. Tožnica z vlogo z dne 6. 3. 2015 že tretjič predlaga prenos pristojnosti za odločanje na drugo stvarno pristojno sodišče, ki jo utemeljuje z zahtevo po neodvisnosti in nepristranskosti sodnikov. Navaja, da je bivši mož A. A. sodnik na sodišču v ...; da so toženec, njegov odvetnik in predsednik sodišča osebni prijatelji; da je odvetnik B. B. osebno vpleten v kazenske tožbe zoper tožnico, ki jo je tudi sam zasebno tožil; da je po devetih letih sojenja psihično uničena; da ji je odvetnik znane odvetniške družbe dejal, naj poskrbi, da o zadevi ne bo odločalo Okrožno sodišče v ...; da se je odvetnik B. B. že pred prvo razpravo v sporni zadevi sestal s sodnico v njeni pisarni; da je 8. 10. 2014 odvetnik B. B. v bifeju nasproti sodišča gostil šest sodnic, med njimi tudi C. C.; da sodišče v sporni zadevi ni ugodilo nobenemu tožničinemu predlogu za zaslišanje prič; da je sodnica v sporni zadevi določila trikrat previsoko sodno takso; da je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo trikrat razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje; da sodnica ni izdelala sodbe v zakonskem roku in je to storila šele po vloženi nadzorstveni pritožbi čez pol leta; da so odvetniki zgroženi nad sojenjem v konkretnem primeru in se v odvetniških krogih ve, da je odvetnik B. B. prekoračil svoje pristojnosti.

3. Okrožna sodnica, kateri je zadeva dodeljena v reševanje, navaja, da je tožničin predlog za delegacijo v bistvu „razširitev“ njenega istovrstnega predloga z dne 1. 9. 2014, in se sklicuje na svoje poročilo z dne 3. 9. 2014 (list. št. 493). Meni, da tožnica s predlogi za preklic narokov, delegacijo pristojnosti in izločitev zakonitih sodnikov ovira nadaljevanje postopka. Čeprav njeni predlogi niso umestni, pa njen odpor odraža njen strah pred pristranskostjo stvarno in krajevno pristojnega sodišča, zato bi ugoditev delegaciji pristojnosti v predmetni zadevi, v kateri je bila tožba vložena 11. 12. 2006, lahko pozitivno vplivala na zaključek spora.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerim gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča o konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristransko sojenje v konkretni zadevi.

6. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Glavni namen prenosa pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. 7. Po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevanih okoliščin ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP. Institut prenosa krajevne pristojnosti ni namenjen zagotavljanju rednega izvajanja sodne oblasti ali sojenju brez nepotrebnega odlašanja. Vsaka trditev o postopkovni kršitvi ali zmotni uporabi materialnega prava ne more imeti avtomatsko za posledico prenosa krajevne pristojnosti. V primeru kršitve postopkovnih določb in zmotne uporabe materialnega prava imajo stranke na razpolago pravna sredstva po ZPP, za uresničitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa zakonske mehanizme v skladu z Zakonom o sodiščih in Zakonom o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki segajo na področje sodne uprave. Če obstaja dvom o nepristranskosti posameznega sodnika, je to lahko le razlog za njegovo izločitev v skladu s 70. členom ZPP, ne pa za delegacijo pristojnosti.

8. Dejstvo, da je toženec sodnik na Okrajnem sodišču v ..., ni razlog za prenos krajevne pristojnosti, saj med stvarno in krajevno pristojnim sodiščem ter Okrajnim sodiščem v .... ni organizacijske povezave. Domnevno dejstvo, da so toženec, njegov odvetnik in predsednik Okrožnega sodišča v ... osebni prijatelji, samo po sebi ne ustvarja videza pristranskosti. Na podlagi procesnih dejanj, ki jih je opravilo sodišče, in podatkov v spisu ni mogoče sklepati, da bi sodišče v zadevi odločalo na podlagi kakršnihkoli drugih, ne pa pravnih kriterijev, oziroma da bi na to vplivali osebni interesi. Trditev o sestanku toženčevega odvetnika s sodnico v njeni pisarni v zvezi s sporno pravdno zadevo pa ni le neizkazana, ampak tudi tendenciozna.

9. Vrhovno sodišče povzema, da v predmetni zadevi ni nobenih indicev, ki bi kazali na pristransko sojenje. Tožničin odpor do vseh procesnih subjektov v postopku je odraz njenega subjektivnega strahu pred pristranskostjo stvarno in krajevno pristojnega sodišča in nima realne podlage. Ker tako ne obstajajo okoliščine, ki bi lahko vzbudile objektivno upravičen strah pred pristranskostjo sodišča, je bilo treba predlog zavrniti.