Jedro

Navedbe toženca, da se vabilu na obravnavo ni bil sposoben odzvati, še manj pa razumeti, kaj pomeni pisno opravičilo za njegovo odsotnost na sodišču oz. morebitna prošnja za preložitev obravnave iz razloga, da bi lahko do tožbe zavzel stališče so povsem pavšalne in dokazno nepodprte, saj niti ne trdi, da se je njegovo psihično stanje v času od 23. 7. 2019, ko ga je pregledal izvedenec psihiater in zaključil, da je toženec poslovno sposoben, sposoben aktivno sodelovati v tem družinskem postopku, slediti dogajanju na glavni obravnavi, odgovarjati na vprašanja in jih po potrebi tudi zastavljati, do naroka za glavno obravnavo kakorkoli poslabšalo, takšnega poslabšanja pa tudi z ničemer ne izkaže. Ob odsotnosti trditev, da je bil na dan glavne obravnave na psihiatričnem zdravljenju v bolnišnici in ob odsotnosti dokazov, ki bi dokazovali bolnišnično psihiatrično zdravljenje tega dne, pa je povsem nekonkretiziran in s tem posledično neutemeljen tudi očitek toženca, da sodišče prve stopnje kljub temu, da se na razpisane obravnave ni odzval, ni preverjalo njegove morebitne zadržanosti zaradi psihiatričnega zdravljenja.

Ker tožencu sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve v njegovi odsotnosti ni kršilo pravice do sodelovanja v postopku in pravice do izjave, tudi z opustitvijo dokaza z njegovim zaslišanjem, ki je bila posledica njegove odsotnosti z narokov za glavno obravnavo, ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z njegovo preživninsko sposobnostjo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani točki 4. izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki 1. izreka razsodilo, da se zakonska zveza, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 22. 6. 2002 v Laškem, razveže, v točki 2. izreka je razsodilo, da se mladoletni Š. in K. B. zaupata v varstvo in vzgojo materi B. B., v točki 3. izreka je razsodilo, da se stiki med mld. K. B. in očetom D. B. izvajajo na način, da vsak drugi vikend v mesecu oče prevzame mld. K. B. v petek po koncu pouka v šoli, in jo pripelje na dom matere v nedeljo do 18.00 ure, stiki med mld. Š. B. in očetom D. B. pa se izvajajo po dogovoru med materjo in očetom ter ob upoštevanju želja mld. Š.. V točki 4. izreka je razsodilo, da je oče D. B. dolžan plačevati za preživljanje mld. K. B. mesečno preživnino v višini 90,00 EUR ter za mld. Š. B. mesečno preživnino v višini 90,00 EUR, in sicer od 7. 11. 2018 dalje, pri čemer je še neplačane preživninske zneske, zapadle od dneva vložitve tožbe, dolžan plačati v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, bodoče preživninske obveznosti pa do vsakega 15. dneva v mesecu za tekoči mesec na transakcijski račun matere B. B., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odločilo je še, da je s to sodbo določene preživninske zneske tožena stranka dolžna plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, nato pa v višini določeni v vsakokratnemu obvestilu pristojnega Centra za socialno delo o uskladitvi preživnin. V točki 5. izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo mesečne preživnine za mld. K. v višini 120,00 EUR in za mld. Š. v višini 150,00 EUR od vložitve tožbe dalje, v točki 6. izreka pa je še razsodilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženec). Sodbo izpodbija v točki 4. izreka (v delu, ki se nanaša na preživninsko obveznost) iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi toženec najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje. Toženec navaja, da je zelo slabega zdravstvenega stanja, kot je to že razvidno iz zdravstvene dokumentacije v sodnem spisu in psihiatričnega izvedeniškega menja mag. M. V., da ima psihične težave, se redno zdravi in je medikamentno obravnavan. Trenutno je pridobitno nesposoben in preživnine v višini, kot jo je določilo sodišče, brez škode za lastno preživljanje ne bo zmogel. Priznava, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je brez sredstev za življenje, razen denarne socialne pomoči, očita pa mu, da je spregledalo, da ima preživninsko obveznost do že polnoletnega sina Ž., ki živi pri njemu oz. v skupnem gospodinjstvu z njegovimi starši. Toženec meni, da bi, če bi sodišče prve stopnje opravilo obravnavo tudi v njegovi prisotnosti, z njegovim zaslišanjem pridobilo določene relevantne podatke za razsojo. Ker pa tega ni storilo, je po njegovem mnenju zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, določila DZ. V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil pravilno vabljen in da svojega izostanka ni opravičil, toženec izpostavlja, da je bilo sodišču prve stopnje poznano njegovo zelo slabo psihično stanje oz. bolezen, potrjena tudi z izvedeniškim mnenjem in je zato evidentno je, da se vabilu na obravnavo ni bil sposoben odzvati, še manj pa razumeti, kaj pomeni pisno opravičilo za njegovo odsotnost na sodišču oz. morebitna prošnja za preložitev obravnave iz razloga, da bi lahko do tožbe zavzel stališče. Sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je opravilo obravnavo v njegovi odsotnosti, bistveno kršilo določila ZPP, saj mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ob tem še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tekom postopka izvedlo poseben dokazni postopek s postavitvijo izvedenca psihiatričen stroke, skladno z 80. členom ZPP, v smislu njegove procesne sposobnosti. Čeprav iz izvedeniškega mnenja mag. M. V. izhaja, da je pritožnik sposoben aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi, sposoben odgovarjati na vprašanja in jih po potrebi tudi zastavljati, pa toženec sodišču prve stopnje vseeno očita, da kljub temu, da se na razpisane obravnave ni odzval, ni preverilo njegove morebitne zadržanosti zaradi psihiatričnega zdravljenja. Sodišču prve stopnje še očita, da je s tem, ko mu je odvzelo možnost sodelovanja na obravnavi, absolutno kršilo določila ZPP, saj ima stranka možnost, da se o vseh procesnih dejanjih izjavi, v tem konkretnem primeru pa je izostalo njegovo zaslišanje, ki pa je pomembno zlasti v delu, ko je potrebno ugotavljati preživninsko sposobnost obeh staršev, zlasti pa toženca, kakšni so njegovi prihodki, odhodki in morebitna preživninska obveznost do drugih že polnoletnih otrok. Ob zaključku pritožbe toženec še poudarja, da se zaveda, da je potrebno prispevati k preživljanju otrok, vendar trenutno žal tega v takšni višini, brez škode za svoje lastno preživetje, ne zmore, saj ima tudi sam določene stroške, zlasti z bivanjem pri svojih starših, katerim mora prispevati, kot že rečeno, pa prispeva tudi k preživljanju že polnoletnega sina Ž., zlasti k prehrani in nakupu oblačil ter k bivalnim stroškom. Pretežni del denarne socialne pomoči pa toženec porabi za stroške svojega zdravljenja.

3. Tožnica na pritožbo toženca ni odgovorila.

4. Pritožba toženca ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožnica zahtevala, da se razveže zakonska zveza pravdnih strank, sklenjena dne 22. 6. 2002 v Laškem, da se mladoletni hčerki pravdnih strank K. in Š. dodelita njej v varstvo in vzgojo, da se določijo stiki med očetom, t.j. tožencem in mladoletnima hčerkama, pa tudi da se določi še preživnina, ki jo je oče, t.j. toženec, dolžan plačevati za obe mladoletni hčerki.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 v točki 2. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je toženec v celoti poslovno sposobna oseba, kar vključuje tudi njegovo sposobnost zaščititi svoje temeljenje pravice, koristi in svoboščine, in da je zato tudi v tem konkretnem družinskem postopku sposoben aktivno sodelovati, slediti dogajanju na glavni obravnavi, odgovarjati na vprašanja in jih po potrebi tudi zastavljati. V zvezi z določitvijo preživnine za obe mladoletni hčerki pravdnih strank je sodišče prve stopnje v točki 9. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zaključilo, da so stroški za vsako mld. hčerko mesečno cca 250,00 EUR in so za vsako od njiju približno enaki, v točki 10. obrazložitve izpodbijane sodbe, da so toženčevi trenutni dohodki minimalni, saj je brezposeln in prejema le denarno socialno pomoč, ki je v mesecu septembru 2019 znašala 489,47 EUR, dohodki matere, t.j. tožnice, pa znašajo med 900,00 in 1.000,00 EUR mesečno, približno 1.000,00 EUR mesečno pa znaša dohodek partnerja, s katerim živi, v točki 11. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je nadalje še zaključilo, da je toženec dolžan plačevati za preživljanje mld. K. B. mesečno preživnino v višini 90,00 EUR ter za mld. Š. B. mesečno preživnino v višini 90,00 EUR, da z navedenim zneskom ne bo ogroženo njegovo lastno preživljanje, pa tudi, da so tako določeni zneski preživnine primerni, saj so trenutne materialne in pridobitne zmožnosti matere višje od očetovih in bo tožnica glede na trenutne okoliščine za preživljanje mladoletnih hčerk prispevala pri pokritju stroškov več kot oče, v pomoč pa ji bo tudi otroški dodatek, katerega je do sedaj prejemala v višini 160,00 EUR mesečno. Iz točke 11. obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja še pojasnilo sodišča prve stopnje, da je pri določanju preživnine upoštevalo, da je oče brezposeln in da so njegovi dohodki minimalni, da pa je kot starš dolžan priskrbeti takšna sredstva, da bo lahko prispeval za preživljanje mladoletnih otrok, pa tudi, da čeprav je ugotovilo, da ima toženec določene zdravstvene težave, ni ugotovilo nobenega takšnega dejstva, ki bi kazalo na to, da je toženi tako bolan, da bi bil popolnoma nesposoben za delo.

8. Ni pritrditi tožencu, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je opravilo obravnavo v njegovi odsotnosti, čeprav mu je bilo poznano njegovo zelo slabo psihično stanje oz. bolezen, potrjena tudi z izvedeniškim mnenjem, bistveno kršilo določila ZPP, saj mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta očitek toženec še dodatno utemeljuje z navedbami, da je evidentno, da se vabilu na obravnavo ni bil sposoben odzvati, še manj pa razumeti, kaj pomeni pisno opravičilo za njegovo odsotnost na sodišču oz. morebitna prošnja za preložitev obravnave iz razloga, da bi lahko do tožbe zavzel stališče, pa tudi z navedbami, da sodišče prve stopnje kljub temu, da se toženec na razpisane obravnave ni odzval, ni preverilo njegove morebitne zadržanosti zaradi psihiatričnega zdravljenja. Navedbe toženca, da se vabilu na obravnavo ni bil sposoben odzvati, še manj pa razumeti, kaj pomeni pisno opravičilo za njegovo odsotnost na sodišču oz. morebitna prošnja za preložitev obravnave iz razloga, da bi lahko do tožbe zavzel stališče, v katerih se skriva tudi očitek sodišču prve stopnje o kršitvi določila 80. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona, so povsem pavšalne in dokazno nepodprte, saj niti ne trdi, da se je njegovo psihično stanje v času od 23. 7. 2019, ko ga je pregledal izvedenec psihiater dr. M. V. in zaključil, da je toženec poslovno sposoben, sposoben aktivno sodelovati v tem družinskem postopku, slediti dogajanju na glavni obravnavi, odgovarjati na vprašanja in jih po potrebi tudi zastavljati2, do naroka za glavno obravnavo dne 16. 10. 2019 kakorkoli poslabšalo, takšnega poslabšanja pa tudi z ničemer ne izkaže. Ob odsotnosti trditev, da je bil na dan glavne obravnave dne 16. 10. 2019 na psihiatričnem zdravljenju v bolnišnici in ob odsotnosti dokazov, ki bi dokazovali bolnišnično psihiatrično zdravljenje tega dne, pa je povsem nekonkretiziran in s tem posledično neutemeljen tudi očitek toženca, da sodišče prve stopnje kljub temu, da se na razpisane obravnave ni odzval, ni preverjalo njegove morebitne zadržanosti zaradi psihiatričnega zdravljenja. Tudi sicer pa so ti očitki toženca glede na skrbno postopanje sodišče prve stopnje v tej zadevi povsem neutemeljeni, saj je ravno iz tega razloga, ker je na naroku dne 29. 3. 2019 s strani tožnice dobilo podatek, da naj bi se toženec psihiatrično zdravil, ponovno otvorilo glavno obravnavo, ki jo je sicer zaključilo že na tem naroku za glavno obravnavo. Po tem naroku je namreč tudi po uradni dolžnosti pridobilo podatek, da je bil toženec v Psihiatrični bolnišnici Vojnik hospitaliziran od 28. 2. 2019 (ne pa že dne 18. 2. 2019, ko je bil v tej zadevi izveden prvi narok za glavno obravnavo) do 17. 4. 20193. Tudi pred narokom dne 16. 10. 2019 pa se je sodišče prve stopnje dne 15. 10. 2019 s poizvedbo pri CSD Žalec prepričalo, da toženec ni več hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici4. Ob takšni skrbnosti sodišča prve stopnje v smislu zavarovanja pravic toženca v tem postopku je tako povsem jasno, da mu ni mogoče očitati, da bi tožencu kršilo pravico do sodelovanja v postopku, pravico do izjave, ki je ena izmed temeljnih človekovih pravic po 22. členu Ustave RS, posledično pa tudi ni zagrešilo s temi navedbami smiselno zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa z izvedbo naroka za glavno obravnavo v njegovi odsotnosti tudi ni kršilo določil 80. člena ter 115. člena ZPP in ni zagrešilo s temi kršitvami povezane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

9. Ker tožencu sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve v njegovi odsotnosti ni kršilo pravice do sodelovanja v postopku in pravice do izjave, saj se toženec narokov za glavno obravnavo dne 18. 2. 2019 in dne 16. 10. 2019 kljub pravilno vročenemu vabilu ni udeležil, svojih izostankov pa ni opravičil, opravičenih razlogov pa ne navaja niti v pritožbi, tudi z opustitvijo dokaza z njegovim zaslišanjem, ki je bila posledica njegove odsotnosti z narokov za glavno obravnavo, ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z njegovo preživninsko sposobnostjo, zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

10. Tudi sicer pa so tovrstne toženčeve pritožbene navedbe povsem pavšalne in nekonkretizirane, pritožbeno sodišče pa jih iz tega razloga niti ne more preizkusiti, zato jih je tudi iz tega razloga šteti za neutemeljene. Toženec namreč v pritožbi zgolj navrže, da je trenutno pridobitno nesposoben, za to dejstvo pa ne predlaga nobenega ustreznega dokaza. Prav tako pa povsem pavšalno navaja, da ne zmore preživnine v višini, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje, ter da je sodišče prve stopnje spregledalo, da ima preživninsko obveznost do že polnoletnega sina Ž., ki živi pri njemu oz. v skupnem gospodinjstvu z njegovimi starši, in da bi lahko z njegovim zaslišanjem sodišče pridobilo določene relevantne podatke za razsojo, še zlasti podatke o njegovi preživninski sposobnosti, kakšni so njegovi prihodki, odhodki, bivanjski stroški in morebitna preživninska obveznost do drugih polnoletnih otrok, saj pri tem višine prihodkov, odhodkov, bivanjskih stroškov in zatrjevane preživninske obveznosti, za katere trdi, da lahko pomembno vplivajo na presojo njegove preživninske obveznosti oz. sposobnosti, tudi v pritožbi ne konkretizira, jih ne opredeli določno (zneskovno), zato s takšnimi pavšalnimi navedbami ne more uspešno vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje o njegovi preživninski sposobnosti.

11. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je toženec s pritožbo ni uspel izpodbiti, da kljub zdravstvenim težavam ni popolnoma nesposoben za delo in ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da znašajo stroški za vsako mld. hčerko mesečno cca 250,00 EUR, da so toženčevi trenutni dohodki minimalni, saj je brezposeln in prejema le denarno socialno pomoč, ki je v mesecu septembru 2019 znašala 489,47 EUR, dohodki matere, t.j. tožnice, pa znašajo med 900,00 in 1.000,00 EUR mesečno, približno 1.000,00 EUR mesečno pa znaša dohodek partnerja, s katerim živi, ter da je tožnica doslej5 prejemala tudi otroški dodatek v višini 160,00 EUR za obe hčerki skupaj, so ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 129 in 129.a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) povsem pravilni tudi zaključki sodišča prve stopnje, da znaša zaradi trenutno višjih pridobitnih zmožnosti matere, t.j. tožnice primerna mesečna preživnina, ki jo mora za vsako od mld. hčerk plačevati toženec, 90,00 EUR in da z navedenim zneskom tudi ne bo ogroženo njegovo lastno preživljanje.

12. Toženec sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določila Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ). V tej zadevi se je namreč postopek začel že dne 7. 11. 2018, torej pred začetkom uporabe DZ, zato se v skladu z 290. členom DZ dokonča po določbah ZZZDR.

13. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženec s pritožbo ni uspel, je tudi njegova pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

14. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

15. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, prav tako je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženca v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 4. izreka) potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

1 Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj izvedensko mnenje izvedenca dr. V. z dne 25. 7. 2019 na l. št. 93-96 spisa. 3 Glej dopisa Psihiatrične bolnišnice Vojnik z dne 2. 4. 2019 na l. št. 82 in z dne 17. 4. 2019 na l. št. 91 spisa. 4 Glej uradni zaznamek sodišča prve stopnje z dne 15. 10. 2019 na l. št. 104 spisa.) 5 Otroški dodatek se bo zaradi določene preživninske obveznosti toženca v prihodnje ustrezno znižal.