Jedro

V sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU (premestitev zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa) je sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa.

Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče, ki naj bi sprejela odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 30. 5. 2013 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 24. 7. 2013 o premestitvi tožnika (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delovno mesto kriminalist - specialist I. v oddelku A. Sektorja B., Policijske uprave C., ter mu priznati vse pravice, ki izhajajo iz tega delovnega mesta (II. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožniku za čas od 14. 6. 2013 do izdaje sodbe obračuna razlike med pripadajočimi plačami za delovno mesto kriminalist - specialist I. in dejansko prejetimi bruto plačami in dodatki (dodatek za stalno pripravljenost), od posameznih mesečnih zneskov razlik poravna vse prispevke in davke ter mu za navedeno obdobje izplača neto razlike plač ter dodatke za vsak mesec skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 808,74 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil razlog premestitve, naveden v sklepu o premestitvi z dne 30. 5. 2013, zgolj navidezen ter da premestitev predstavlja obliko sankcioniranja tožnika za njegovo ravnanje. V pritožbi se obširno opredeljuje do ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da naj tožena stranka ne bi izkazala potrebe po zatrjevanih trajnejših rešitvah in s tem trajni premestitvi, o delovanju delovnih skupin oziroma mobilnih operativnih skupin, o opravljanju preventivnega dela, o delu, ki ga je tožnik opravljal pred in po premestitvi ter o usposobljenosti tožnika za delo na Policijsko postajo C. (PP C.). Trdi, da sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je bil tožnik premeščen iz Sektorja B., oddelka A. na PP C. zgolj zaradi sodelovanja v mobilni operativni skupini in se sklicuje na obrazložitev sklepa o premestitvi tožnika, iz katerega izhaja, da je bil tožnik premeščen zaradi pereče problematike premoženjskih kaznivih dejanj, sicer tudi na avtocesti in počivališčih, poleg tega pa tudi v urbanih središčih na območjih nekaterih policijskih postaj Policijske uprave C., med njimi tudi PP C., ter nadalje zaradi učinkovitejšega dela in s tem dviga stopnje varnosti predvsem preprečevanja, odkrivanja in preiskovanje kaznivih dejanj premoženjske kriminalitete na območju policijske enote ter regije in ne zgolj na avtocesti ali ob njej. Trdi, da je sodišče prve stopnje v celoti prezrlo izpoved vodje sektorja B. D.D., ki je podrobno in nazorno pojasnil pričakovano vlogo in način operativnega delovanja tožnika. Zatrjuje tožnikovo izvrstno usposobljenost za delo na PP C.. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje o nepotrebnosti premestitve zaradi tega, ker na Policijski upravi od leta 2008 število kaznivih dejanj variira, in podaja natančnejše navedbe o tem, vključno s statističnimi podatki. Nadalje nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dejanski razlog za premestitev tožnika njegovo nesoglasje z vodjo Sektorja B. in podaja natančnejše navedbe glede dogodka na obletnici konec leta 2012. Tudi v zvezi s tem očita sodišču prve stopnje, da je popolnoma prezrlo izpoved vodje sektorja. Zatrjuje še, da sodišče ni ugotavljalo okoliščine, da tožnik nikoli ni opozarjal na nepravilnosti, v zvezi s tem pa se sklicuje na vsebino zapisa dogovorov v letnem pogovoru za leto 2013 med tožnikom in vodjo oddelka ter zapis o delovnem pogovoru kriminalista E.E.. Pojasnjuje, kdo vse je sodeloval pri odločitvi o tožnikovi premestitvi, ter nasprotuje ugotovitvi, da vodja sektorja ni želel pojasniti razlogov za premestitev tožnika. Nadalje podaja pritožbene navedbe v zvezi z zasedenostjo delovnih mest na PP C. in v oddelku A. ter obremenjenostjo kriminalistov. Po mnenju tožene stranke za odločitev o tem, ali bo delo zaradi premestitve javnega uslužbenca učinkovitejše in smotrnejše, ni pristojen posamezni javni uslužbenec niti sodišče, temveč predstojnik organa. Meni, da sodišče ne more ocenjevati, kako bo oziroma je konkretna premestitev vplivala na učinkovitost dela organa in se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014. Kot napačnim nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje glede uporabe določbe 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste in v zvezi s tem med drugim opozarja na to, da je treba ločiti med zasedbo prostega delovnega mesta in premestitvijo javnega uslužbenca, na katerega se 22.d člen Kolektivne pogodbe ne nanaša. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost sklepa tožene stranke ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, s katerima je bil tožnik 14. 6. 2013 premeščen z delovnega mesta v oddelku A. Sektorja B., Policijske uprave C., na delovno mesto v Policijski upravi C., Policijski postaji C.. Po izvedenem obsežnem dokaznem postopku je zavzelo stališče, da je bil razlog premestitve zgolj navidezen, zato je zahtevku tožnika ugodilo.

7. V 3. točki prvega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU) je določeno, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Skladno z drugim odstavkom 147. člena ZJU je premestitev mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati.

Ob tem višje sodišče poudarja, da je v sporih v zvezi z zakonitostjo premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU sodišče pristojno ugotavljati le, ali je razlog za premestitev resničen in ne navidezen, glede na obstoječo sodno prakso pa ne more ocenjevati, kako je oziroma bo konkretna premestitev vplivala na učinkovitost organa (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1240/2014 z dne 11. 12. 2014).

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da razlog za premestitev tožnika ni bilo zgolj obvladovanje pereče problematike premoženjskih kaznivih dejanj na avtocestah, počivališčih ob njej in v urbanih središčih ter zaradi učinkovitejšega dela organa. Glede na to se je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu zmotno osredotočilo le na ustanovitev mobilne skupine v PP C.. Spregledalo je namreč, da je že v sklepu o premestitvi z dne 30. 5. 2013, ki je ustrezno obrazložen, kot razlog za premestitev navedeno, "da je v letu 2012 število kaznivih dejanj na Policijski postaji C. močno naraslo, zlasti število kaznivih dejanj vlomov in tatvin, da najbolj perečo problematiko predstavljajo drzne tatvine in tatvine goriv na avtocesti in v bližini avtocestnega križa, da je naraščanje kaznivih dejanj mogoče obvladovati s povečano prisotnostjo policistov na kriminalnih žariščih in z izvajanjem poostrenih nadzorov, zaradi česar je bila ustanovljena Mobilna operativna skupina za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj, tatvin in velikih tatvin na avtocesti in počivališčih, ter da ima tožnik za navedeno delovno področje vse potrebne kvalitete, kar se kaže skozi njegovo večletno uspešno opravljanje nalog na področju kriminalitete." Navedeno je še, da se bo z njegovo premestitvijo na Policijski postaji C. delo izboljšalo, predvsem v kontekstu načela strokovnosti in zakonitosti ter da je treba čimprej premestiti policista, ki je dobro usposobljen za zagotavljanje kvalitetnega nadzora na varnostno obremenjenih območjih.

Že iz samega sklepa o premestitvi tako ne izhaja, da bi bil tožnik premeščen zgolj in samo zaradi opravljanja dela v navedeni skupini, poleg tega lahko delodajalec dejanski razlog za premestitev dodatno obrazloži tudi v kasnejšem sodnem postopku, podobno kot to velja tudi npr. za obrazložitev ocene dela javnega uslužbenca. Tako je tožena stranka v predmetnem sodnem postopku zatrjevala, da je bil tožnik premeščen zaradi učinkovitejšega dela organa Policijske uprave C. ter Policijske postaje C. in s tem dviga varnosti, predvsem preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj s področja premoženjske kriminalitete na območju policijske enote ter regije. Razlog za premestitev tožnika je torej treba presojati tudi glede na te navedbe tožene stranke, ne zgolj v luči ustanovitve navedene mobilne skupine. Ob tem zgolj dejstvo, da je bila skupina formalno ustanovljena kasneje, kot je bila sprejeta odločitev o premestitvi tožnika, na resničnost obstoja razloga za premestitev ne vpliva.

9. Glede na to, da sodišče v postopku za ugotovitev zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca ne ugotavlja, ali je bila odločitev za premestitev smotrna oziroma ali je po premestitvi pričakovati bolj smotrno in bolj učinkovito delo v organu oziroma celo, ali je do bolj smotrnega oziroma bolj učinkovitega dela v nadaljevanju prišlo, je sodišče prve stopnje po nepotrebnem izvajalo dokaze v tej smeri. Tako za odločitev v zadevi ni pravno pomembno, kakšna je bila kadrovska zasedenost obeh organov, v katerih je tožnik delal pred in po premestitvi, kateri izmed organov je bil bolj kadrovsko podhranjen oziroma, v katerem je bil obseg dela večji, ter zakaj je tožena stranka štela, da bo delo tožnika pripomoglo k boljši učinkovitosti in bolj smotrnemu delu v PP C.. Za zakonitost premestitve po tretji točki drugega odstavka 149. člena ZJU je pomembno le, da je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter da razlog za premestitev ni navidezen. Ob tem višje sodišče poudarja, da navideznosti razloga za premestitev ni mogoče utemeljevati z eventualno nesmotrno odločitvijo delodajalca, saj odločitev o tem, da bo zaradi premestitve delo bolj učinkovito oziroma bolj smotrno, lahko sprejme le delodajalec, sodišče pa ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti te odločitve (podobno kot pri postopku presoje zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ne presoja smotrnosti npr. organizacijskih ukrepov delodajalca, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi).

10. Očitna navideznost razloga za premestitev lahko izhaja iz zatrjevane diskriminacije oziroma dokazanih subjektivnih razlogov za premestitev. V predmetni zadevi je tožnik take trditve podal in je sodišče prve stopnje pravilno izvajalo dokazni postopek v zvezi s tem, vendar pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi priče D.D. v zvezi z dogodkom konec leta 2012 na 20. obletnici oddelka A., prav tako pa iz sodbe ne izhaja, zakaj naj bi na podlagi tega enkratnega dogodka izhajala nesoglasja med tožnikom in navedeno pričo oziroma vzročna zveza med domnevno zaostrenim pogovorom in tožnikovo premestitvijo. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da naj tožnik pri toženi stranki ne bi opozarjal na nepravilnosti. Ob tem tudi niso pravno nepomembne trditve tožene stranke, glede katerih se tudi sklicuje na pričanje D.D., da odločitve o premestitvi ni sprejel sam oziroma brez posvetovanja.

11. Višje sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bil tožnik glede na svoje delo in usposabljanje na delovnem mestu pred premestitvijo ter pridobljena specialna znanja usposobljen za delo na delovnem mestu, na katero je bil premeščen. V okviru določbe 147. člena ZJU se ugotavlja le, ali je javni uslužbenec delo na delovnem mestu po premestitvi sposoben opravljati (glede na svojo izobrazbo in psihofizične sposobnosti), in ne, ali je bolj usposobljen za delo na delovnem mestu pred premestitvijo. Ugotavljanje vrste in obsega dela na prejšnjem delovnem mestu in primerjava z novim delovnim mestom tako za odločitev ni pravno pomembno. Ob tem višje sodišče opozarja na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik za svoje delo na delovnem mestu po premestitvi za leto 2013 ocenjen z oceno zelo dobro, kar kaže na to, da je očitno to delo sposoben (zelo dobro) opravljati. Ni odločilno, da je bil za svoje delo na prejšnjem delovnem mestu ocenjen z oceno odlično, saj sodišče ni pristojno odgovarjati na vprašanje, kaj je za delo pri delodajalcu bolj smotrno, in tudi ne, katero delo delavec bolje (ali raje) opravlja.

12. Ker se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem smotrnosti premestitve, kar ni predmet postopka zakonitosti sklepa o premestitvi javnega uslužbenca, je zaradi tega zmotnega materialnopravnega izhodišča ostalo dejansko stanje glede trditev o navideznosti razloga za premestitev nepopolno ugotovljeno. Poleg tega se sodišče prve stopnje, kot je pravilno opozorila pritožba, ni opredelilo do izpovedi priče D.D., ki naj bi sprejel odločitev o premestitvi tožnika zaradi subjektivnih razlogov, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo skladno z materialnopravnimi napotili iz tega sklepa presoditi zakonitost izpodbijanega sklepa o premestitvi tožnika, pri tem pa presoditi trditve tožnika o očitni navideznosti razloga zaradi nesoglasij z D.D., v zvezi s tem pa zlasti dokazno oceniti izpoved priče D.D. v povezavi s trditveno podlago, ki sta jo v zvezi s tem podali stranki tega individualnega delovnega spora. Opredeliti se bo moralo tudi do pritožbenih navedb v zvezi z zatrjevanim nespoštovanjem 5. člena Aneksa št. 1 h kolektivni pogodbi za policiste v povezavi z določbo 22.d člena Kolektivne pogodbe za policiste.

13. Ker je že zaradi navedenih razlogov sodbo razveljavilo, se višje sodišče do drugih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.