Jedro

Tožbeni zahtevek se glasi na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik spornih nepremičnin. Postavljen je bil v skladu z izjavo, ki jo je tožnik dal v zapuščinskem postopku, da namreč te nepremičnine ne spadajo v zapuščino, ker mu jih je zapustnica podarila. Gre torej za zahtevek stvarnopravne, lastninske narave, na katerega se zastaralni roki ne nanašajo.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v obsegu zavrnitve pritožbe tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v njeni točki 3) in v izreku o pravdnih stroških razveljavi, zadeva pa se v navedenem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik na podlagi veljavne darilne pogodbe z dne 25. 6. 1982 izključni lastnik naštetih parcel, vpisanih v vl. št. 65 k.o. ..., ki tako ne sodijo v zapuščino po pokojni F. Ž., zaradi česar bi toženci kot njeni nasledniki tožniku bili dolžni izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na navedenih parcelah na njegovo ime. Istočasno je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pokojna F. Ž. z navedeno darilno pogodbo tožniku veljavno podarila opisane zemljiške parcele, vpisane v vl. št. 65 k.o. ...

2. Tožnik se je pritožil, vendar je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožnik vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem, da bi zaradi obligacijskopravne narave njegovega zahtevka že potekel petletni zastaralni rok iz določbe 371. člena ZOR. Darilna pogodba, s katero mu je pokojna F. Ž. prepustila v last sporne nepremičnine, je bila sestavljena v letu 1982, vendar pa jo je zapustnica podpisala šele v letu 1994. Čeprav je bila tožba vložena 3. 4. 2002, darovalka pa je umrla 21. 10. 1994, je tožnik lahko vložil tožbo šele po njeni smrti in po prejemu sklepa o napotitvi na pravdo z dne 26. 2. 1998. To pa pomeni, da je tožbo v tej zadevi dne 3. 4. 2002 vložil v okviru splošnega petletnega zastaralnega roka. Napotitev na pravdo dne 26. 2. 1998 je zastaranje pretrgala (drugi odstavek 390. člena ZPP). Od tedaj dalje je zastaranje začelo teči znova. Ob tem tožnik posebej opozarja na okoliščino, da je najprej vložil tožbo zoper dedinji A. M. in A. M. neposredno po napotitvi na pravdo dne 23. 3. 1998. Po njegovem mnenju je bil tožbeni zahtevek zoper navedeni dedinji zavrnjen iz procesnih razlogov, to pa pomeni, da dne 3. 4. 2002 vložena nova tožba z navedbo dveh dodatnih dedičev kot enotnih in nujnih sospornikov, ne bi smela biti zavrnjena zaradi zastaranja.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnik je kot dedič po dne 21. 10. 1994 umrli teti F. Ž. na zapuščinski obravnavi dne 26. 2. 1998 podal izjavo, da nepremičnine, vpisane v vl. št. 65 k.o. ..., ne spadajo v zapuščino. Skliceval se je na darilno pogodbo, s katero mu je zapustnica svojo kmetijo podarila dne 25. 6. 1982, vendar pa jo je podpisala šele v letu 1994, malo pred smrtjo.

7. Dne 23. 3. 1998 je tožnik v skladu s sklepom o napotitvi na pravdo vložil proti dedinjama, toženkama A. M. in A. M., tožbo, da zapustničina kmetija ne spada v zapuščino. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, ker bi na pasivni strani morali biti zajeti vsi dediči kot enotni in nujni sosporniki. Dne 3. 4. 2002 je nato vložil tu obravnavano tožbo z vsebinsko enakim zahtevkom. Tožil je na ugotovitev, da je izključni lastnik spornih nepremičnin in istočasno od toženih strank zahteval, da mu izročijo za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino na njegovo ime. Tudi tokrat se je skliceval na sklep zapuščinskega sodišča z dne 26. 2. 1998, s katerim je bil napoten na pravdo zaradi dokazovanja, da sporne nepremičnine ne sodijo v zapuščino. Pri tem je v okviru tožbene trditvene podlage svojo izključno lastninsko pravico zatrjeval ne samo na veljavni darilni pogodbi, temveč tudi na njeni realizaciji z izvrševanjem posestnih dejanj že od leta 1982 dalje.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo veljavnost darilne pogodbe tako glede izvrševanja tožnikovih posestnih dejanj, kot glede pristnosti zapustničinega podpisa na njej (v letu 1994), in zapisalo, da je „pač tožbeni zahtevek neutemeljen iz drugih razlogov“, pri čemer je v okvir teh razlogov uvrstilo utemeljen ugovor zastaranja. Ker naj bi šlo za obligacijsko pravni zahtevek, zanj velja splošni petletni zastaralni rok (371. člen ZOR). Pogodba je bila podpisana v letu 1994, tožba pa je bila vložena 3. 4. 2002, torej po poteku zastaranja. Čeprav je tožnik uveljavljal enak zahtevek v letu 1998, ki pa je bil zavrnjen glede na določbo drugega odstavka 389. člena ZOR, ni mogoče govoriti o pretrganju zastaranja.

9. Sodišče druge stopnje se je na pritožbo tožeče stranke ukvarjalo le s problemom zastaranja, sprejelo razloge sodbe sodišča prve stopnje v tej smeri in pritožbo zavrnilo.

10. Revizijsko sodišče opisane pravne razlage ne sprejema. Če bi tožbeni zahtevek res imel obligacijsko pravno naravo, ima revizija prav, da je s sklepom o napotitvi na pravdo dne 26. 2. 1998 zoper sodediče po pokojni F. Ž. bilo zastaranje pretrgano v skladu z določbo drugega odstavka 390. člena ZOR in je tedaj začelo teči znova. Do vložitve tožbe dne 3. 4. 2002 se torej še ni izteklo. Vendar pa se tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik spornih nepremičnin. Postavljen je bil v skladu z izjavo, ki jo je tožnik dal v zapuščinskem postopku, da namreč te nepremičnine ne spadajo v zapuščino, ker mu jih je zapustnica podarila. Gre torej za zahtevek stvarno pravne, lastninske narave, na katerega pa se zastaralni roki ne nanašajo. Čeprav je sodišče druge stopnje v razlogih izpodbijane sodbe to okoliščino najprej pravilno ugotovilo, pa je nato sporno razmerje pravno zmotno kvalificiralo kot obligacijsko razmerje.

11. Opisana zmotna pravna presoja ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se z napačno razlago, ki je potrdila zavrnitev zahtevka zaradi zastaranja, ni ukvarjalo z vsebino pritožbenih navedb, ki se – zavračajoč zastaranje – zavzemajo za presojo, ki naj bi (domnevno) glede na ostale razloge sodbe sodišča prve stopnje podpirala utemeljenost tožbenega zahtevka. V tem okviru gre tudi za preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

12. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.