Jedro

Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je (materialno) dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, vendar pa to ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2017 nezakoniti (I. točka izreka) in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 25. 1. 2017, temveč je trajalo do vključno dne 31. 5. 2017, zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 20. 1. 2017 do vključno dne 24. 1. 2017 in za 1. 6. 2017 pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 25. 1. 2017 dalje do vključno 31. 5. 2017 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in prijavo v socialna zavarovanja za čas od 20. 1. 2017 do vključno dne 24. 1. 2017 in za 1. 6. 2017 pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 25. 1. 2017 do vključno 31. 5. 2017 obračunati nadomestilo plače, in sicer za januar 2017 v višini 866,24 EUR bruto, za februar 2017 in nadaljnje mesece do sodne razveze v znesku 3.818,11 EUR bruto na mesec, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, ter mu izplačati neto znesek nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v bruto znesku 7.636,22 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke, in mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2018 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (obračun bruto zneska 29.050,12 EUR in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2017 oziroma 26. 1. 2017, obrestni zahtevek za čas od 20. 1. 2017 oz. 26. 1. 2017 do 9. 1. 2018) pa je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 828,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri denarnega povračila upoštevati več okoliščin. Sicer pa tožena stranka ni prerekala zahtevka za denarno povračilo ne po temelju niti po višini. Zato se trditve tožnika štejejo za priznane in bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti denarno povračilo v višini zahtevanih 18 plač tožnika. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Navaja, da je v zvezi z opravljanjem konkurenčne dejavnosti družbe A. d. o. o. navedla ustrezne trditve in predložila dokaze oziroma podatke, ki jih sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo. Glede na to, da ima družba A. d. o. o. registrirano dejavnost telekomunikacij, ki jo oglašuje na spletnih straneh, tožnik pa vizitko, iz katere je razvidno, da opravlja telekomunikacijske posle, ni sprejemljivo stališče sodišča, da je navedena družba opravljala le finančno dejavnost. Če bi družba A. d. o. o. dejansko opravljala finančno dejavnost oziroma dejavnost trženja, bi moral tožnik ponuditi listino (npr. račun, pogodbo), iz katere bi bilo razvidno, da tožnik dejansko opravlja takšno dejavnost. Delavca B.B. in C.C., ki sta zaposlena pri toženi stranki, sta tehnika, ki se ukvarjata s telekomunikacijskimi posli. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedbe D.D., da sta za družbo E. izvajala finančne posle. Za opravljanje teh poslov ne bi potrebovali navedenih dveh delavcev. Tožena stranka trdi, da vse družbe (F., E. in A.) svoje telekomunikacijske storitve tržijo tako, da jih ponujajo na trgu. Meni, da bi se tožnik razbremenil očitkov iz izredne odpovedi, če bi predložil dokaze, da družba A. dejansko opravlja drugo vrsto dejavnosti kot tožena stranka. Skladno z določbo 212. člena ZPP bi moral tožnik dokazati, da družba A. dejansko opravlja le dejavnost trženja oziroma finančno dejavnost, tako da bi o tem predložil ustrezne podatke. S predložitvijo listin o tem, da družba A. in tožnik v njenem imenu opravljata telekomunikacijske storitve, je dokazno breme prešlo na tožnika. Tožnik bi moral z listinami dokazati, da družba A. opravlja finančno dejavnost. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 212. člena ZPP, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pravočasni dopolnitvi pritožbe predložila listino, iz katere naj bi po njenih trditvah izhajalo, da je družba A. v spornem obdobju opravljala posle, ki spadajo v telekomunikacijsko dejavnost. 4. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili. Prerekali sta navedbe v pritožbah in predlagali njuno zavrnitev. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 20. 1. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je v zadnjih mesecih leta 2016 in v letu 2017 nastopal kot prokurist družbe A. d. o. o., ki se ukvarja s konkurenčno dejavnostjo oziroma s posli v zvezi z optičnim omrežjem, tj. zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka opravljala posle v okviru telekomunikacijske dejavnosti, družba A. d. o. o. pa je dejansko opravljala le finančne storitve in trženje.

8. Prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, kot je opredeljena v prvem odstavku 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) se skupaj s prepovedjo škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) in obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti (38. člen ZDR-1), uvršča v splošno delavčevo obveznost lojalnosti do delodajalca, ki se lahko pričakuje od vsakega delavca. Brez pisnega soglasja delodajalca delavec ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Za presojo, ali je delavec kršil konkurenčno prepoved, je bistveno predvsem, ali ravnanje delavca dejansko pomeni konkurenco delodajalcu oziroma ali bi lahko pomenilo konkurenco.

9. Bistvo pritožbe tožene stranke je strnjeno v trditev, da je s predložitvijo podatkov in listin o tem, da tožnik nastopa kot prokurist družbe A. d. o. o. v okviru telekomunikacijske dejavnosti, ki je konkurenčna dejavnosti tožene stranke, dokazno breme prešlo na tožnika, oziroma da bi moral tožnik dokazati (z listinami), da navedena družba dejansko opravlja finančno dejavnost. V zvezi s tem pritožba tožene stranke utemeljeno uveljavlja relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbami ZPP o dokaznem bremenu (212. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz zmotnega razumevanja določbe 84. člena ZDR-1 o (materialnem) dokaznem bremenu, brez upoštevanja pravil o (procesnem) dokaznem bremenu strank v postopku. Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je (materialno) dokazno breme v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, vendar pa to ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

11. V procesni situaciji, ko je tožena stranka predložila podatke in listine o tem, da tožnik nastopa kot prokurist družbe A. d. o. o. v okviru telekomunikacijske dejavnosti, ter pisni izjavi C.C. in B.B. o tem, da sta po naročilu tožnika strankam v imenu družbe A. d. o. o. razlagala tehnične podrobnosti pogodb za kabelsko televizijo, se je procesno dokazno breme, ker so izvedeni dokazi kazali na ugotovitev v prid tožene stranke, prevalilo na tožnika, ki bi moral dokazovati nasprotno (212. člen ZPP). Dokazno breme za trditev, da družba A. d. o. o. dejansko opravlja posle v okviru finančne dejavnosti, je bilo na tožniku, kar pomeni, da bi moral tožnik predložiti listine (posle, račune, ipd.) o tem, da je podjetje A. v spornem obdobju sklepalo takšne posle. Ker sodišče prve stopnje procesne določbe iz 212. člena ZPP ni uporabilo na opisan način, je to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka izrecno uveljavlja v pritožbi. Posledica navedene kršitve je zmotna uporaba drugega odstavka 84. člena ZDR-1, ker izpodbijana sodba temelji na presoji, da družba A. d. o. o. oziroma tožnik kot njen prokurist ni opravljal konkurenčne dejavnosti in je tudi zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

12. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Pri vrnitvi zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje je upoštevalo, da bo za pravilno uporabo določb o procesnem dokaznem bremenu potrebno dopolniti dokazni postopek oziroma ugotoviti pravno odločilna dejstva v zvezi z dejanskim opravljanjem dejavnosti oziroma vrste poslov, ki jih je v spornem obdobju opravljala družba A d. o. o., česar sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku še ni storilo. Če bi navedene okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nesorazmeren oziroma hujši poseg v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb o procesnem dokaznem bremenu ugotoviti, ali je družba A. d. o. o. v spornem obdobju dejansko opravljala posle, ki spadajo v finančno dejavnost, kot to zatrjuje tožnik. Po dopolnitvi dokaznega postopka bo ponovno odločilo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ter o stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.