Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se dopusti sodni polog predlagateljice v znesku 5.740,95 EUR v korist nasprotne udeleženke, in določilo upravičenja udeležencev v zvezi s pologom. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Nasprotna udeleženka v pritožbi, vloženi 20. 4. 2017, zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter predlog zavrne, podrejeno pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče ni ugotovilo obstoja vseh pogojev za ugoditev predlogu. V razlastitveni zadevi, ki teče pred U., se je postopek začel 9. 12. 2016, kar je glede na drugi odstavek 95. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), ki določa štiriletni rok od uveljavitve prostorskega akta iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, prepozno. Prostorski akt, na katerega se opira predlagatelj, je začel veljati 21. 9. 2010. To pomeni, da postopek s sodnim depozitom ni potreben in ni utemeljen. Tolikšen potek časa kaže na to, da postopek ni nujen. Da bi bil posameznik varovan pred posegi države v lastnino, morajo posegi državnih organov temeljiti na zakonu in biti skladni s strogim načelom sorazmernosti. Tako dolgotrajno čakanje na morebiten razlastitveni postopek predstavlja prehud poseg v pravico do lastnine (33. člen Ustave in 1. člen Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - v nadaljevanju Protokola k EKČP).

Peti odstavek 473. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) se nanaša na postopek razlastitve in ne vpliva na odločanje o utemeljenosti sodnega depozita. Poleg tega šesti odstavek 473. člena EZ-1 predvideva, da se denar da v hrambo pri notarju. ZNP določa, da sodišče sprejme denar v sodni depozit, če je tako določeno s posebnim predpisom. EZ-1 za razliko od prej veljavnega EZ nima več izrecne določbe, ki bi določal sodno položitev zneska (57. člen). Zakon določa le polog pri notarju.

Odločitev o stroških postopka je napačna, ker gre za postopek, ki teče izključno v interesu predlagatelja. O njih bi zato moralo biti odločeno na podlagi tretjega odstavka 35. člena ZNP.

3. Predlagatelj je v odgovoru na pritožbo navedel, da je bil drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 razveljavljen s prvim odstavkom 103. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt).

4. Dne 13. 9. 2017 je nasprotna udeleženka sporočila, da je pristojno ministrstvo z odločbo z dne 5. 9. 2017 razveljavilo odločbo Upravne enote Trebnje o začetku razlastitvenega postopka in da je s tem odpadel pogoj za sodni depozit. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev o sprejemu denarnega zneska v višini 5.740,95 EUR v sodni depozit se opira na peti odstavek 473. člena EZ-1, po katerem so postopki za omejitev lastninske pravice in za razlastitev nujni, če je javna korist izkazana skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino in varščino v višini polovice ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v postopku za položitev sodnega depozita ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne izvaja pa dokazov o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik dejansko prost svoje obveznosti.1

7. Navedeno stališče je pravilno. Polog denarnega zneska v višini, določljivo opredeljeni z zakonom, je predpostavka za izvedbo postopka za omejitev lastninske pravice kot nujnega. Odločanje o tem, ali so podani pogoji za omejitev lastninske pravice, ni predmet tega postopka, ampak postopka, ki teče pred upravnim organom, pristojnim za odločanje o omejitvi lastninske pravice. V tistem postopku bo pritožnica imela možnost uveljavljati ugovore, ki jih je podala v pritožbi in se nanašajo na obstoj pogojev za omejitev lastninske pravice.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se po EZ-1 denarni znesek položi pri notarju. V petem odstavku 473. člena EZ-1 je izrecno določeno, da se denarni znesek položi pri sodišču. 9. Ker zakon ne določa drugače, je pravilna odločitev, da udeleženca sama trpita vsak svoje stroške postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).2

10. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

1 Opira se na stališče v sklepu VSL II Cp 1716/1993 z dne 23. 3. 1994. 2 Enako stališče je zavzeto v sklepih VSL I Cp 2827/2014, II Cp 1307/2015, I Cp 1598/2016, I Cp 1599/2016 in II Cp 2762/2016.