Up-11/92

24.10.1992

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi L. Š. iz R. v I., ki ga zastopa R. K., odvetnik v R. na seji dne 24. oktobra 1996

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba L. Š. zoper sklep Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. K 220/92 z dne 20.8.1992 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija sklep, s katerim mu je sodišče postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče naj bi bilo s tem kršilo določbe 21., 29. in 35. člena Ustave. Meni, da ni bil vzpostavljen sum o obstoju duševne bolezni, duševne motnje oziroma duševne zaostalosti. Z odredbo naj bi bila grobo kršena določba 21. člena Ustave, ki prepoveduje nasilje nad osebo, ki ji je odvzeta prostost. Odreditev izvedenstva naj bi pomenila zgolj zavlačevanje postopka. Pritožnik predlaga, naj se ga do dokončne odločitve o ustavni pritožbi izpusti na prostost. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Pozvan, naj pove, ali pritožnik še ima interes za odločitev o ustavni pritožbi, je pritožnikov pooblaščenec odgovoril pritrdilno.

2.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-11/92 z dne 19.9.1995 ustavno pritožbo sprejel in zavrnil predlog za izpustitev iz pripora.

3.Okrožno sodišče v Kranju na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

Poslalo je spis, voden v kazenski zadevi, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, češ da so iz spisa razvidni vsi podatki, ki jih Ustavno sodišče potrebuje.

4.Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo spis Temeljnega sodišča v Kranju, Enote v Kranju, št. K 220/92.

B. - I.

5.Po podatkih kazenskega spisa je bil pritožnik s petimi drugimi obtoženci obsojen zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakona SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76, 34/84, 74/87, 57789, 3/90 in 38/90 - v nadaljevanju: KZJ-76) v zvezi z 22. členom KZJ-76, pri čemer je bilo ugotovljeno, da sta dva izmed njih storila dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Po ugotovitvah sodbe je pritožnik v času od januarja do junija 1992 posredoval pri nakupu in prodaji mamil. Posredoval je zahteve kupca prodajalcu, peljal kupca v L. in nazaj v T. ter bil najmanj trikrat navzoč pri prodaji hašiša. Prvostopno sodišče mu je izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora; drugostopno sodišče je pritožbi v delu o kazni ugodilo in mu izreklo eno leto zapora. Pravnomočna sodba drugostopnega sodišča je bila izdana 2.2.1993.

6.Izvedenstvo psihiatrične stroke je bilo odrejeno za vse obdolžence; za štiri na predlog obrambe, za preostala dva - od katerih je bil eden pritožnik - pa po uradni dolžnosti. Sodišče svoje odločitve na glavni obravnavi ni obrazložilo. V odredbi o postavitvi izvedenca je navedlo: "Imenovani izvedenec je bil v tej zadevi angažiran in je izdelal izvedeniški mnenji za preostala dva obtoženca, D. V. in I. G. Po dveh dneh kazenske obravnave je sodišče prišlo do novih podatkov za preostale štiri obtožence ter na predlog strank in po uradni dolžnosti odredilo to izvedeništvo še za imenovane štiri obtožence. Namreč, po oceni sodišča so bili pri ostalih štirih obtožencih podani indici in razlogi, ki narekujejo sodno izvedeništvo psihiatrične stroke. Š., P., Č. in B. na glavni obravnavi navajajo, da so redno jemali drogo - hašiš. B. še posebej navaja hude abstinenčne težave, odkar je v priporu. B. naj bi bil v preteklosti tudi poškodovan v prometnih nezgodah, Č. pa je pred devetimi leti utrpel poškodbo hrbtenice. Vsi priporniki tako nakazujejo dolgoletno odvisnost od mamil, zato se utemeljeno zastavlja vprašanje, kakšne so bile njihove sposobnosti razumevanja in obvladovanja v času izvrševanja kaznivega dejanja. Č. dodatno še navaja, da naj bi bil 17.6.1992 ob prijetju po storjenem kaznivem dejanju pod vplivom droge. Da bi sodišče tudi zaradi načela enakega in poštenega obravnavanja vseh obtožencev lahko dokončno razjasnilo tudi vprašanje kazenske odgovornosti posameznega storilca, se je odločilo za izvedeništvo psihiatrične stroke poleg opisanih konkretnih razlogov."

7.Pritožnik je, zaslišan na glavni obravnavi, v zvezi z navedbami odredbe povedal, da je hašiš doslej poskusil priložnostno na kakšni zabavi. Sicer je povedal, da je peljal P.-ja v Ljubljano, kjer je prevajal razgovor med njim in prodajalcem. Povedal je še, da ni vedel, da tako ravnanje predstavlja kaznivo dejanje. V I. naj bi bilo namreč kaznivo le dejanje prodaje in nakupa. Če bi vedel, da gre za kaznivo dejanje, tega ne bi počel. Kot motiv je navedel, da je želel P.-ju pomagati, ker mu je ta potožil, da ne vidi in da je zato izgubil delo v pristanišču. Za prevoz ni prejel nobenega plačila; P. mu je enkrat po poti plačal kosilo.

8.Pritožnikova mati je, zaslišana kot priča, povedala, da v sorodstvu ni bilo duševnih bolezni; da sin ni nikoli utrpel poškodbe glave; da ni nikoli opazila, da bi užival alkohol ali mamila; da njegovo dekle pričakuje otroka.

9.Pritožnikov zagovornik je na obravnavi, na kateri je bil pritožniku postavljen izvedenec-psihiater, predlagal odpravo pripora in položitev varščine. V utemeljitvi je med drugim navedel, da "bi se s posredovanjem zagovornika tudi udeležil razgovora s psihiatrom". V nadaljevanju zapisnika je navedeno: "Obt. k temu dodam, da sem se pripravljen vsak dan javiti ustreznemu policijskemu organu. Za te navedbe, da bo obt. dosegljiv psihiatru in sodišču, garantira tudi obt. mati, ki ima na obtoženca vpliv."

10.Izvid izvedenca-psihiatra sestoji iz (1) anamneze (podatki o družini, šolanju, zaposlitvi, bolezni in poškodbe v mladosti, dejavnosti v prostem času, motiv storitve kaznivega dejanja), (2) podatkov kazenskega spisa (povzetek ovadbe, zagovor Š. v preiskavi in na glavni obravnavi, izpovedba policista, ki je osumljence pridržal na kraju dejanja, izpovedba Š. matere) in (3) opisa psihičnega stanja.

11.Po mnenju izvedenca je pritožnik "videti urejena, vendar še ne dozorela osebnost, emotivno dokaj dobro saturirana z normalnimi motivi. Daje pa vtis, da življenje prehiteva, da funkcionira manj premišljeno in tudi površno. Mlad je še in zaletav. Sam o sebi je povedal, da rad pomaga ljudem. Najbrž je res nekaj več altruizma v njem, kar je povezano s poklicem, ki ga ima. Te njegove lastnosti se kažejo tudi na primer iz njegovega opisa, ko je ravnal kot bolničar preko svojih kompetenc, da je rešil življenje starejšemu pljučnemu bolniku. Izven tega v duševnosti L. Š. ni opaziti kaj posebnega. L. Š. ne posega po alkoholnih pijačah prekomerno, sodeč po podatkih, ki so na razpolago in tudi njegovo potrošnjo hašiša ne za zlorabo droge, če je res tako, kakor zatrjuje." Izvedenec sklene z ugotovitvijo, da "pri pregledu L. Š. ni najti simptomov duševne bolezni. Na storitev očitanega kaznivega dejanja so vplivale osebnostne lastnosti, mladost in nezrelost L. Š., zaradi česar je šteti, da so bile njegove sposobnosti razumevanja in obvladovanja zmanjšane, vendar ne bistveno.

12.Prvostopno sodišče je povzelo ugotovitve izvedenca in to okoliščino upoštevalo kot olajševalno pri odmeri kazni.

B. - II.

13.V čem naj bi bile pritožniku z odreditvijo izvedenca-psihiatra kršene pravice iz 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku), pritožnik ni navedel. Ustavno sodišče se v presojo obstoja te kršitve zato ni spuščalo.

14.Z zatrjevanjem kršitev 21. (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) pritožnik sodišču očita, da je z odreditvijo izvedenca-psihiatra poseglo v njegovo zasebnost, ne da bi za tak poseg obstajali ustavni in zakonski pogoji.

15.Po določbi 35. člena Ustave je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Prvi odstavek 21. člena Ustave zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih. Po drugem odstavku 37. člena Ustave lahko samo zakon predpiše, da se na podlagi odločbe sodišča za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države. Zakon o kazenskem postopku določa, da sodišče postavi izvedenca psihiatrične stroke, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 258. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 26/86, 57/89, 3/90 - v nadaljevanju: ZKP-77; prvi odstavek 265. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 - v nadaljevanju: ZKP).

16.Pregled po psihiatričnem izvedencu je poseg v ustavno varovano nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti. Mnenje izvedenca psihiatra temelji na ugotovitvah o fizičnem in psihičnem stanju obdolženca. Prek razgovora s posebno tehniko vprašanj in odgovorov, kombiniranih z osebnim opazovanjem vedenja in reagiranja obdolženca, izvedenec-psihiater preizkusi vse psihične funkcije posamezno (zavest, mišljenje, spomin itd.) in v medsebojni povezanosti. V obliki avtoanamneze pridobi podatke o razmerah, v katerih je obdolženec odraščal (opis družine, premoženjskih razmer, okolja, v katerem je odraščal), o šolanju (njegovem poteku, uspešnosti šolanja in poklicu, ki ga opravlja), o načinu preživljanja prostega časa, o premoženjskih razmerah, o boleznih, ki jih je prebolel, o duševnih boleznih v družini, o poškodbah (glave), o operacijah, o uživanju alkohola, mamil in o kajenju. Sodelovanje v psihiatričnem pregledu pomeni torej razkritje najintimnejših okoliščin posameznikove duševnosti. Je skoraj popolna odpoved psihični zasebnosti.

17.Položaji ob psihiatričnem pregledu so lahko v temelju različni in diametralno nasprotni. Kot pri večini zdravniških posegov pravni problemi ne nastopijo, če ni nasprotja interesov med zdravnikom na eni ter pacientom na drugi strani. Pravno gledano gre tu za tisto komplementarnost interesov med pacientom in zdravnikom, ki tako ali drugače vsebuje elemente pristanka (soglasja). To soglasje ima vedno dva elementa. Eden je kognitivne narave in vključuje zadostno obveščenost pacienta o morebitnih tveganjih in siceršnjih drugih posledicah zdravniškega posega.

Drugi element je volitivne narave in je neločljivo povezan s prvim, kajti samo tisti, ki ve, o čem se odloča, se o tem lahko prostovoljno odloči. Navedena načela veljajo za vse zdravniške posege. Na psihiatričnem področju gre tako za situacije iz civilne sfere, kjer gre pogosto za neprostovoljno hospitalizacijo osebe, ki je izgubila stik z realnostjo, kakor tudi za značilne kazensko- procesne situacije, v katerih sodišče odredi pregled po izvedencu- psihiatru.

18.Očitno je, da se v situacijah, v katerih obramba sama predlaga pregled po izvedencu-psihiatru, češ da obstaja sum na duševno bolezen, vprašanje prostovoljnega pristanka obdolženca ne postavlja. V takih situacijah obramba praviloma izhaja iz predpostavke, da bi morebitna ugotovitev duševne bolezni po izvedencu-psihiatru lahko predstavljala razlog za izključitev kazenske odgovornosti. Če obramba zadosti začetnemu bremenu zatrjevanja (onus proferendi), s katerim vzpostavi sum, da je šlo za neprištevnost, ki naj bi izhajala iz duševne bolezni, potem sodišče mora postaviti psihiatričnega izvedenca. To izhaja že iz samega 265. člena ZKP (258. člena ZKP-77) in pa seveda iz 29. člena Ustave, ki govori o tem, da je obdožencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (tako stališče je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi št. Up-13/94 z dne 8.6.1995 - OdlUS IV, 128). V takih situacijah ne govorimo o zasebnosti, ampak o ustavnih pravicah, kolikor se nanašajo na dokazno pravo in na pravico dokazovanja v kazenskem postopku, ki pritiče obdolženi osebi. Vprašanje zasebnosti se tu zastavlja toliko manj, ker je ne le dan pristanek prizadete osebe, ampak celo več: obdolžena oseba sama zahteva - ker meni, da je to v njenem interesu - pregled po psihiatričnem izvedencu, ki naj ga postavi sodišče.

19.Pritožnik pa postavlja vprašanje, ali ima sodišče v kazenski zadevi pravico odrediti pregled obdolženca po psihiatričnem izvedencu, čeprav ne obstaja nikakršen resen razlog za sum, da gre pri njem za eno izmed duševnih stanj, ki jih določa zakon.

20.Paternalističen odgovor, češ da bi tak pregled lahko imel za posledico ugotovitev duševne bolezni ter zato ugotovitev neprištevnosti v času domnevne storitve kaznivega dejanja in da je pregled potemtakem objektivno v interesu obdolženca, čeprav se ta temu upira, predpostavlja, prvič, da obstaja vsaj nekakšen sum na duševno bolezen, in drugič, da subjektivna presoja obrambe tukaj podleže presoji objektivnosti interesa s strani sodišča. Pred postavitvijo izvedenca-psihiatra mora torej sodišče: prvič, presoditi, ali so podane določene konkretne okoliščine v sferi obdolženca, ki utemeljujejo sum o obstoju duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti, in drugič, pretehtati, ali je poseg v zasebnost za potek kazenskega postopka nujno potreben. Da je sodišče opravilo to presojo in tehtanje, mora biti razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi (peti odstavek 292. člena v zvezi s petim odstavkom 322. člena ZKP-77; peti odstavek 299. člena v zvezi s petim odstavkom 329. člena ZKP). Odločba sodišča, ki jo za vsak poseg v nedotakljivost človekove zasebnosti terja Ustava (drugi odstavek 37. člena), je namreč v tem primeru sklep o postavitvi izvedenca, ki ga sodišče sprejme v okviru dokaznega postopka. Da bi bilo obdolžencu zagotovljeno učinkovito varstvo njegovih ustavnih pravic, mora biti sklep obrazložen.

V obravnavani zadevi sodišče v zapisnik ni vneslo obrazložitve sklepa o postavitvi izvedenca psihiatra. Za ostale soobdolžence je obstoj suma o obstoju duševne bolezni, duševne motnje ali duševne zaostalosti utemeljilo vsaj v odredbi o postavitvi izvedenca psihiatra. Glede pritožnika pa tudi ta odredba ne navaja nobenih razlogov. Trditev sodišča, češ da je pritožnik v zagovoru navedel, da redno jemlje hašiš, in na podlagi te trditve napravljeni sklep, da to nakazuje dolgoletno odvisnost od mamil, v zapisniku o glavni obravnavi nimata podlage. Edini podatek o pritožnikovem uživanju mamil, ki je razviden iz spisa, je namreč pritožnikova izpovedba, češ da je hašiš doslej poskusil priložnostno na kakšni zabavi (l. št. 243). Drugi razlog, ki ga je sodišče navedlo v obrazložitvi odredbe o postavitvi izvedenca, pa je bilo "načelo enakega in poštenega obravnavanja vseh obtožencev". Ta pa obstoja suma o duševni bolezni, duševni zaostalosti ali duševni motnji ne utemeljuje.

21.Vendar pa iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri je bil postavljen izvedenec-psihiater, izhaja, da je pritožnik z izvedbo izvedenstva soglašal. Pritožnikov zagovornik je v utemeljitvi predloga za odpravo pripora med drugim navedel, da "bi se obdolženec s posredovanjem zagovornika tudi udeležil razgovora s psihiatrom". Zagovornik je sicer le pomočnik obdolženca v kazenskem postopku. V postopku ne nastopa namesto obdolženca, ampak poleg njega. Zagovornik ne sme nastopati zoper njegove interese. Na drugi strani pa je zagovornik upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam (75. člen ZKP-77, 75. člen ZKP). Postavitev izvedenca-psihiatra se je v postopku izkazala kot koristna za pritožnika. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče štelo za dokazano, da pritožnik pri kaznivem dejanju ni sodeloval zaradi okoriščenja, ampak le zaradi pomoči prijatelju (stran 21 prvostopne sodbe). To je štelo tudi kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni (stran 24 prvostopne sodbe). Tudi če bi se bil pritožnik na glavni obravnavi ne izrekel o zagovornikovem strinjanju s postavijo izvedenca-psihiatra, bi navedene okoliščine zadostovale za sklep o tem, da je bil pritožnik v poseg privolil. V obravnavani zadevi pa je iz nadaljevanja zapisnika mogoče sklepati, da se je pritožnik z dejanjem svojega zagovornika ne le molče, ampak tudi bolj izrecno strinjal. V nadaljevanju zapisnika je namreč navedeno: "Obt. k temu dodam, da sem se pripravljen vsak dan javiti ustreznemu policijskemu organu. Za te navedbe, da bo obt. dosegljiv psihiatru in sodišču, garantira tudi obt. mati, ki ima na obtoženca vpliv." Iz zapisnika tudi ne izhaja, da bi pritožnik oziroma njegov zagovornik kakorkoli drugače nasprotovala postavitvi izvedenstva. Tudi po vsebini ustavne pritožbe sodeč je bil njen prvi cilj doseči izpustitev iz pripora. Tak sklep utemeljujeta tako očitek nepotrebnega zavlačevanja postopka kot predlog za izpustitev.

22.Po navedenem Ustavno sodišče sodi, da se je pritožnik z izvedbo psihiatričnega izvedenstva strinjal. Pritožnikova privolitev v izvedbo psihiatričnega izvedenstva izključuje nedopustnost posega v njegove ustavne pravice iz 21. in 35. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrnilo.

23.Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i kdr. Tone Jerovšek