Jedro

Iz upravnih spisov tudi nesporno izhaja, da je bila navedena odškodnina tožeči stranki poslana, kako je le-ta razpolagala z dano odškodnino, ali jo je sploh prevzela oziroma porabila pa je za ta primer irelevantno saj, kot rečeno, sprejem odškodnine praviloma ni bistven.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 30.4.2003, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vrnitev podržavljenih nepremičnin, označenih s parcelno št.172/2, pašnik v izmeri 1737m2 in parcelno št.182/1, v izmeri 845m2, obe vpisani v vložku št. 113 k.o. B.. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala vračilo solastniškega deleža do ˝ na navedenih nepremičninah, ki ji je bil podržavljen z arondacijsko odločbo Skupščine občine A., oddelek za finance z dne 5.2.1973, izdano na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Z odločbo istega organa z dne 16.3.1973 pa je bila tožeči stranki, sorazmerno njenemu lastniškemu deležu na navedenih podržavljenih nepremičninah, določena odškodnina v višini 1.591,45 din. Navedeni znesek dane odškodnine je bil revaloriziran v skladu z Odredbo o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96, v nadaljevanju odredba). Tako je bilo ugotovljeno, da je odškodnina znašala 262,12 US dolarjev ali v tolarski protivrednosti 55.590,40 sit. Vrednost tožeči stranki podržavljenega premoženja, izračunan na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št.16/92 in 21/92) pa znaša 297,60 DEM oziroma preračunano preko vrednosti EUR na tolarsko protivrednost 35.396,98 sit. To pa pomeni, da je odškodnina, dana ob podržavljanju predstavljala 157,05% vrednosti podržavljenega premoženja in bi se pri vračanju podržavljenega premoženja v naravi ali v solastniškem deležu na kompleksu morala upoštevati v celoti. Glede na navedeno je bila tožeča stranka seznanjena, da se ji lahko vrne solastniški delež na kompleksu ob pogoju, da vrne določeno odškodnino ob podržavljenju, česar pa ni hotela storiti, ker je ni nikoli prevzela. Ker tožeča stranka ni bila pripravljena vrniti odškodnine za podržavljena zemljišča, ki znaša 157,05% vrednosti podržavljenega zemljišča, sploh ni pogojev za denacionalizacijo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je že ob arondaciji zemljišč izrecno izjavila, da ne pristane na denarno odškodnino. Kljub temu je bila odmerjena v višini, kot je bilo ugotovljeno v postopku denacionalizacije, ki pa jo je zavrnila in je tako nikoli ni prejela. Gre torej za specifičen primer, ko je bila odškodnina sicer z odločbo odmerjena, vendar zavrnjena in je ostala državi, zato njenega primera ni mogoče obravnavati enako kot tiste primere, ko so denacionalizacijski upravičenci odškodnino prejeli, z njo razpolagali in jo morajo sedaj vračati, če presega 30% vrednosti podržavljene nepremičnine. Glede na vse navedeno predlaga da sodišče izda sodbo s katero njenemu zahtevku za vrnitev podržavljenih nepremičnin v last in posest ugodi, podrejeno pa, da odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje v skladu z 2. odstavkom 67.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS), v zvezi z tožbenimi ugovori pa še dodaja: Med strankama višina revalorizirane odškodnine za podržavljene nepremičnine in njihova vrednost nista sporni, sporno pa je ali je možno pri odločanju o vračanju podržavljenih nepremičnin upoštevati določeno odškodnino, ki je denacionalizacijski upravičenec ni prevzel. V določbi 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št.27/91-I, 56/92-odl.US, 13/93-odl.US, 31/93, 24/95-odl.US, 20/97-odl.US, 23/97-odl.US, 65/98, 76/98-odl.US, 83/98-odl.US, 60/99-odl.US, 66/00, 11/01-odl:US in 54/02-odl.US-ZDen) je urejena obveznost upoštevanja odškodnin, danih ob podržavljanju premoženja, katerega vrnitev se zahteva v denacionalizacijskem postopku, pod pogojem, da so presegle 30% vrednosti podržavljenega premoženja. Merilo 30% je ločnica za odplačno oziroma neodplačno podržavljenje. Pri presoji, ali je bila odškodnina dana, pa sprejem praviloma ni bistven, presojati je treba zgolj možnost realizacije določene odločbe. Iz upravnih spisov, predvsem odločbe Skupščine občine A., oddelka za finance z dne 16.3.1973 izhaja, da je bila z navedeno odločbo tožeči stranki določena odškodnina za podržavljanje nepremičnine v višini 1591,45 din z obvezo Kmetijskemu kombinatu C., da navedeno odškodnino plača v roku 15.dni od pravnomočnosti navedene odločbe. Iz upravnih spisov tudi nesporno izhaja, da je bila navedena odškodnina tožeči stranki poslana, kako je le-ta razpolagala z dano odškodnino, ali jo je sploh prevzela oziroma porabila pa je za ta primer irelevantno saj, kot rečeno, sprejem odškodnine praviloma ni bistven. Odklonitev sprejema z upravnim aktom priznane odškodnine bi morda bila pravno pomembna v primeru, ko bi bila odškodnina glede na vrednost podržavljene premičnine nesorazmerno nizka v obravnavani zadevi pa je, glede na današnje predpise, vrednost nepremičnine celo presegala. Razlog odklonitve sprejema odškodnine je zato za odločitev v tem upravnem sporu po mnenju sodišča pravno nepomemben.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1.odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu.