Jedro

Prav zato, ker je arbitražno reševanje sporov izjema od sicer ustavno določenega načina razreševanja sporov, mora biti tudi po mnenju pritožbenega sodišča morebitni dogovor o takem načinu reševanja sporov jasen in nedvoumen tako, da je iz njega brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi z njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je v predmetni zadevi podana sodna pristojnost. Zoper tako odločitev se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se tožba tožeče stranke zavrže oz. podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Za obe pravdni stranki je nesporno, da predmetni spor poteka v zvezi z izpolnitvijo obveznosti, ki izhajajo iz gradbene pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili 13.5.2002. V 15. čl. navedene pogodbe pa sta tudi dogovorili, da morebitne spore rešuje arbitražna komisija. V primeru, da ta ne uspe, pa spore rešuje pristojno sodišče v Ljubljani. Tako pogodbeno določilo nedvomno pomeni, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je za reševanje sporov pristojna arbitraža. Zato bi se moralo sodišče izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljana dejanja in zavreči tožbo. Po mnenju tožene stranke je določilo 15. čl. povsem jasno zlasti, ker zakon ne predvideva, da bi morali stranki v arbitražni dogovor vnašati tudi besedilo 475. čl. ZPP. Določilo 2. odst. 15. čl. pogodbe z dne 13.5.2002 pa je bilo mišljeno za primer, da arbitražne komisije ne bi bilo mogoče formirati, za primer „da ta ne uspe“. Gre za situacijo, ki je predvidena v določbah 467. čl. ZPP. Pogodbenika z zapisom določila 2. odst. 15. čl. pogodbe nista imela v mislih opcije, po kateri bi sodišče bilo predvideno kot instančni organ arbitraže. Prvostopno sodišče se primarno pri odločanju o tem, ali zadeva sodi v sodno pristojnost ali ne, ne more sklicevati na druga stališča tožene stranke podane v tem postopku. Napačna je tudi argumentacija sodišča, ko navaja, da naj bi iz 15. čl. pogodbe izhajalo, da sta stranki s tem določilom predvideli komisijo, ki naj bi kot nek pomožni organ pomagal strankam doseči sporazumno rešitev spora pred nameravanim sodnim postopkom. Za pravilno ugoditev dejanskega stanja bi sodišče moralo zaslišati zastopnike pravdnih strank, ki so pogodbo podpisali.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Arbitraža je nedržavno sodišče, ki odloča v sporu, ki se nanaša na dispozitivne pravice in dispozitivna pravna razmerja, kadar sta ju stranki za reševanje spora s posebno pogodbo za odločanje pooblastili. Arbitražno reševanje sporov dejansko predstavlja izjemo od ustavno predvidenega in določenega sodnega razreševanja sporov. Pogodba o arbitraži je veljavna le tedaj, če je sklenjena pisno, to pa je tudi tedaj, kadar je sklenjena v obliki arbitražne klavzule.

Prav zato, ker je arbitražno reševanje sporov izjema od sicer ustavno določenega načina razreševanja sporov mora biti tudi po mnenju pritožbenega sodišča morebitni dogovor o takem načinu reševanja sporov jasen in nedvoumen tako, da je iz njega brez najmanjšega dvoma razvidno, da sta stranki prav v zvezi z njunim konkretnim primerom dogovorili tak način reševanja spora in da sta s tem izključili sodno pristojnost. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče sicer strinja s stališčem pritožnika, da sicer ni potrebno, da bi stranki v arbitražni dogovor vnašali besedilo iz 475.čl. ZPP, ne glede na to, pa mora iz sklenjenega dogovora jasno in nedvomno izhajati, da sta stranki sodno pristojnost izključili. S stališčem sodišča prve stopnje, da pa z zapisom v 15. čl. med strankama sklenjene pogodbe stranki nista jasno dogovorili arbitražno pristojnost reševanja sporov pa tudi pritožbeno sodišče soglaša. Da je temu tako, nenazadnje potrjuje že dejstvo, da je ta zapis med strankama sporen in si ga vsaka razlaga po svoje, pri čemer pa jima prav nejasnost tega zapisa omogoča utemeljevanje stališč. Določbe, da morebitne spore rešuje arbitražna komisija, v primeru, da ta ne uspe pa spore rešuje pristojno sodišče v Ljubljani, pač ni mogoče tako enoznačno razlagati, kot to skuša prikazati pritožnica. Tak zapis je gotovo mogoče razlagati tudi na način, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ob takem stanju pa sledi logična ugotovitev, da zapis gotovo ni tak, da bi jasno in nedvoumno izključeval sodno pristojnost. Ker tudi v tem, da je sodišče prve stopnje na dvoumnost tega zapisa opozorilo tudi s sklicevanjem na navedbe samega pritožnika, pritožbeno sodišče ne vidi nobene kršitve, je ob zgoraj navedenih razlogih tudi ocena pritožbenega sodišča taka, da konkreten pogodbeni zapis nima značaja arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Trditev, da bi moralo sodišče zaslišati zastopnike pravdnih strank pa predstavlja najmanj nedopustno pritožbeno novoto po 1. odst.337, saj je to trditev tožena stranka v pritožbi prvič izpostavila, pri čemer pa niti ni pojasnila, zakaj tega ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.