Jedro

Kategorija invalidnosti je pravno dejstvo, glede katerega socialno sodišče ni pristojno odločati, saj ne pomeni spora o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 15. 1. 2008 in 3. 4. 2008 ter, da se tožnik razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in sicer fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez prisilne drže ledvene hrbtenice, brez pogostega pripogibanja in da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi zahtevku tožnika pod 1. in 3. točko zahtevka, o drugi točki zahtevka pa odloči tako, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in sicer fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez prisilne drže ledvene hrbtenice, brez pogostega pripogibanja. Priglaša stroške pritožbe. Pritožba meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožnika, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnikova delazmožnost zmanjšana, ni pa popolnoma izgubljena. Pri tožniku gre za III. kategorijo invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je vodenje in izvajanje strojnih ometov in fasad, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Sodišče bi tako moralo tožnika uvrstiti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav mu pravice ni priznalo. Tožnik ne vidi glede razvrstitve v kategorijo invalidnosti nobene pravne ovire, niti v 3. odstavku 66. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1). Navedeno določilo zakona se nanaša na uveljavljanje pravic iz naslova invalidnosti, ne pa na razvrstitev zavarovancev z zmanjšano delovno sposobnostjo v razvrstitev v kategorijo invalidnosti. To velja tudi za zavarovanca kot je tožnik, ki je zavarovan po 15. členu ZPIZ-1. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 - ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 3. 4. 2008 in v zvezi s tem prvostopenjske odločbe toženke z dne 15. 1. 2008, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ker pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti I. oz. II. kategorijo invalidnosti in ne zdravstvenega razloga za skrajšanje delovnega časa.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Po 341. členu ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali če jih ni uporabilo pravilno.

Sodišče prve stopnje je tudi s pomočjo sodnega izvedenca specialista nevrokirurga ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnik je samostojni podjetnik, ki opravlja delo vodenje in izvajanje strojnih ometov in fasad in je zavarovan na podlagi 15. člena ZPIZ-1. Ima kronične občasno izrazitejše in stalne težave s križem in vratom. Gre za degenerativno bolezen ledveno križnične in vratne hrbtenice ter spremembe v desnem ramenskem sklepu in desni petnici. Klinične diagnoze pri njem so: kronična lumboischialgija in cervikobrahialgija, sindrom rotatorne manšete desnega ramenskega sklepa in trnast izrastek desne petnice. Klinične težave so bolečinski sindrom v spodnjih udih in križu ter vratu in zgornjih udih. Jasnih izpadov motorike na zgornjih in spodnjih udih nima, v ospredju so bolečine, nezmožnost dvigovanja zgornjih udov nad rameni, oslabelost rok in nog zaradi bolečin, nezmožnost težjih fizičnih opravil, nezmožnost daljših statičnih obremenitev in prisilnih drž, vključno z dvigovanjem, prenašanjem ali izpostavljanje bremenom, težjim od 5 kg. Navedeno pomeni, da tožnik za svoje delo vodenje in izvajanje strojnih ometov in fasad ni zmožen, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti zmožen opravljati drugo delo, ki je fizično lažje, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez prisilne drže ledvene hrbtenice in brez pogostega pripogibanja v polnem delovnem času.

Glede na definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1 gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti brez časovne razbremenitve. Upoštevajoč 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 tožnik tako nima pravice na podlagi invalidnosti in je bila odločitev sodišča prve stopnje, ko je zavrnila tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo odločb toženke z dne 15. 1. 2008 in z dne 3. 4. 2008, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in sicer fizično lažje delo, brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen, brez prisilne drže ledvene hrbtenice, brez pogostega pripogibanja in povrnitev stroškov postopka, pravilna.

Pritožbeno sodišče prav tako ne more slediti pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika le razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti, tudi če mu ni priznalo nobene pravice. V postopku pred toženo stranko zavarovanci uveljavljajo pravice iz obveznega zavarovanja (259. člen ZPIZ-1) in v zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da se z obveznim zavarovanjem zagotavljajo pravice, ki so navedene v 4. členu ZPIZ-1, med katerimi ni kategorije. Kategorija je le pravno dejstvo za katerega sodišče sploh ni pristojno odločati. V skladu s 7. členom ZDSS-1 je socialno sodišče pristojno za odločanje na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja o pravicah, ki jih ZPIZ-1 določa, med pristojnostmi, ki jih ima socialno sodišče ni kategorija invalidnosti. Kategorija invalidnosti ne pomeni spora o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, kakor je podana definicija socialnega spora v 58. členu ZDSS-1. Na podlagi navedenega je sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ob tem, upoštevajoč 1. odstavek 154. člena v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam.