Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je za izvajalca brezplačne pravne pomoči, ki jo je dodelila tožniku, določila drugega odvetnika, kot ga je predlagal tožnik, ravnala v nasprotju z določbo 30. člena ZBPP, torej zmotno uporabila materialno pravo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kopru, št. Bpp 689/2022 z dne 28. 10. 2022, se v izpodbijanih II. in III. točki izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri toženi stranki dne 11. 10. 2022 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v postopku XI Ips 51085/2022. V tej zadevi je tožnik že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, sodišče pa ga je pozvalo, da poda odgovor na odgovor tožilstva v zvezi s to zahtevo. Predlagal je, da se za izvajalca brezplačne pravne pomoči določi odvetnika A. A. iz Maribora.

2. Tožena stranka je tožnikovi prošnji z izpodbijano odločbo delno ugodila in mu dodelila redno brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podalo Vrhovno državno tožilstvo v zadevi Vrhovnega sodišča XI Ips 51085/2022, in sicer od 12. 10. 2021 dalje (I. točka izreka), tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v tej zadevi pa je zavrnila (II. točka izreka). Odločila je, da se za izvajanje dodeljene brezplačne pravne pomoči določi odvetnik B. B. iz Ljubljane (III. točka izreka), ter opredelila njegove obveznosti glede vrnitve napotnice (IV. točka izreka).

3. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločitve citira določbi 11. in 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter ugotavlja, da tožnik izpolnjuje tako materialni kot objektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ocenjuje, da je zadeva, za katero tožnik zaproša za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pomembna za njegov osebni in socialno ekonomski položaj. Z dodeljeno brezplačno pravno pomočjo je tožniku dana možnost, da se s pomočjo pravnega strokovnjaka izjavi o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti, saj sam nima ustreznega pravnega znanja ter da s tem zavaruje svoje pravice in pravne interese. Pojasnjuje, da lahko pristojni organ na podlagi 1. alineje drugega odstavka 28. člena ZBPP določi drugačen obseg posameznih oblik brezplačne pravne pomoči, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat. Ugotavlja, da dodeljena oblika brezplačne pravne pomoči zajema celoto potrebnih dejanj v trenutni fazi zadeve ter da je zato mogoče pričakovati, da bo z dodeljenim obsegom brezplačne pravne pomoči tožniku zagotovljeno varstvo njegovih pravic. Če bo treba v postopku opraviti še kakšno drugo procesno dejanje, ima tožnik možnost ponovno vložiti prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Tožena stranka pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 29. člena ZBPP in prvega odstavka 30. člena ZBPP za izvajanje brezplačne pravne pomoči določila odvetnika B. B. iz Ljubljane. Po odločbi št. Bpp 617/2022 je bil za izvajanje brezplačne pravne pomoči v postopku I K 51085/2022 določen ta odvetnik, ki je bil kot izvajalec brezplačne pravne pomoči določen tudi v zadevi Bpp 647/2022 za sestavo in vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Kopru I K 51085/2022 z dne 15. 9. 2022. Po oceni tožene stranke zato ne bi bilo smotrno, da se za vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti za to kazensko zadevo določi drug odvetnik, saj je odvetnik B. B. že v celoti seznanjen z zadevo, s pooblastilom, ki je bilo priloženo prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pa je tožnik za zastopanje pooblastil tudi tega odvetnika. Odločitev, da se kot izvajalec brezplačne pravne pomoči določi odvetnik B. B., zato utemeljuje tudi načelo ekonomičnosti, ki ga morajo zasledovati organi, ki odločajo po ZBPP.

5. Tožnik je zoper II. in III. točko izpodbijane odločbe po pooblaščenem odvetniku A. A. iz Maribora vložil tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da kot izvajalca brezplačne pravne pomoči določi tega odvetnika ter da mu brezplačno pravno pomoč odobri tako za pravno svetovanje in za posvete v ZPKZ Koper, kot tudi za sestavo izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Podrejeno predlaga, da se odločba tožene stranke v izpodbijanem delu odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi kot izvajalca brezplačne pravne pomoči določila odvetnika B. B., četudi je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči za izvajalca predlagal odvetnika A. A. Pri tem odvetniku je kot odvetniški kandidat zaposlen C. C., ki je doslej delal na tožnikovi zadevi. Odvetnik A. A. je sestavil izjavo o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, odvetniški kandidat pa je tožnika glede tega dvakrat obiskal v zaporu v Kopru in se z njim posvetoval glede pravnega sredstva. Tožnik je z izpodbijano odločbo zato diskriminiran glede na druge upravičence do brezplačne pravne pomoči, saj mu je sodišče določilo drugega odvetnika, kot pa ga je predlagal sam. Tožena stranka je torej napačno določila izvajalca brezplačne pravne pomoči, hkrati pa tožniku ni dala možnosti brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje, kar pa je ključno za pripravo uspešne obrambe v kazenskem postopku. Izpodbijana odločba ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, saj je tožena stranka zgolj pavšalno navedla, da lahko navede drugega izvajalca brezplačne pravne pomoči namesto predlaganega.

7. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 11. 10. 2022 po svojih pooblaščencih, odvetnikih B. B. in A. A., pri toženi stranki vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v zadevi XI Ips 51085/2022. V tej zadevi je tožnik že vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče pa ga je nato še pozvalo, da poda odgovor na odgovor tožilstva v zvezi s to zahtevo. Tožnik je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo, predlagal dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo tega odgovora. Predlagal je, naj se kot izvajalec te brezplačne pravne pomoči določi odvetnik A. A. iz Maribora. Po pozivu tožene stranke je dne 26. 10. 2022 prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči dopolnil s tem, da je toženi stranki predložil pripravljen osnutek odgovora na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva. Tožena stranka je tožnikovi prošnji z izpodbijano odločbo delno ugodila tako, da mu je dodelila redno brezplačno pravno pomoči za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, kot izvajalca te brezplačne pravne pomoči pa določila odvetnika B. B., kar utemeljuje s tem, da je v kazenski zadevi tožnika doslej zastopal ta odvetnik ter da zato ne bi bilo smotrno in ekonomično, da odgovor na odgovor tožilstva vlaga drug odvetnik. Tožnikovo prošnjo za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem je tožena stranka zavrnila, v obrazložitvi pa pojasnila, da dodeljena oblika brezplačne pravne pomoči zajema celoto potrebnih pravnih dejanj v trenutni fazi kazenskega postopka ter da bo z dodeljeno obliko brezplačne pravne pomoči tožniku zagotovljeno varstvo njegovih pravic. Tožnik taki odločitvi tožene stranke v tožbi nasprotuje, saj meni, da bi morala tožena stranka slediti njegovemu predlogu za določitev odvetnika A. A. kot izvajalca brezplačne pravne pomoči, prav tako pa bi morala upoštevati, da se je odvetniški kandidat, zaposlen pri tem odvetniku, dvakrat zglasil v zaporu pri tožniku ter se z njim posvetoval glede pravnega sredstva.

10. Sodišče je pri presoji, ali je tožena stranka ravnala v skladu z ZBPP, ko za izvajalca brezplačne pravne pomoči ni določila odvetnika, ki ga je predlagal tožnik, izhajalo iz določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP. Po tej določbi lahko prosilec za brezplačno pravno pomoč sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Le v primeru, če prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije (drugi odstavek 30. člena ZBPP).

11. Sodišče ugotavlja, da se je do vprašanja pravilne uporabe določbe prvega odstavka 30. člena ZBPP v postopkih dodeljevanja brezplačne pravne pomoči že opredelilo Vrhovno sodišče. V sodbi št. X Ips 62/2017 z dne 21. 6. 2017 je pojasnilo, da z načelom ekonomičnosti postopka, ki se nanaša na vodenje postopka odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ni mogoče utemeljiti odločitve o izbiri izvajalca pravne pomoči. Poudarilo je, da iz določb prvega in drugega odstavka 30. člena ZBPP izhaja, da ima prosilec možnost izbrati osebo, ki mu bo v primeru ugodene prošnje nudila pravno pomoč, in le v primeru, če tega svojega upravičenja ne izkoristi, določi tako osebo organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti. Pristojni organ tako nima pooblastila za določitev odvetnika v primeru, če se ne strinja s prosilčevo izbiro, oziroma nima pooblastila za zavrnitev izbranega odvetnika, saj zakon niti ne določa kriterijev, ki omejujejo prosilčevo upravičenje. ZBPP torej pri izbiri in določanju izvajalcev pravne pomoči omejuje organ, ne pa tudi prosilca.

12. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da prosta izbira odvetnika pomeni uresničitev načela enakopravnosti kot enega od ciljev, ki ga je zasledoval Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008). Predlagatelj te novele je pri pojasnjevanju njenih ciljev v zvezi z omenjenim načelom izpostavil (Poročevalec DZ, št. 131/2007), da bo prosilec lahko po noveli zakona sam izbral izvajalca brezplačne pravne pomoči, s čimer bo postavljen v enakopraven položaj s tistimi, ki imajo zadosti sredstev in si nudenje pravne pomoči lahko zagotovijo brez pomoči države. Cilj je omogočiti upravičencem brezplačno pravno pomoč zaradi uveljavljanja pravice do sodnega varstva. Drago zastopanje v civilnih, kazenskih in upravnih postopkih včasih bistveno otežujejo socialno najšibkejšemu sloju državljanov in vsem prebivalcem dostop do sodišča, zaradi česar naj brezplačna pravna pomoč posredno uveljavi tudi načelo enakosti iz 14. člena Ustave RS in zlasti načelo socialne države iz 2. člena Ustave RS. Glede možnosti prosilca, da si sam izbere izvajalca brezplačne pravne pomoči, je bilo v 3. točki predloga (Poglavitne rešitve zakona) pojasnjeno, da je za učinkovito in uspešno zastopanje po odvetniku nujen odnos zaupanja med odvetnikom in klientom, zato mora imeti prosilec najprej možnost, da si odvetnika, s katerim bo takšen odnos izgradil, izbere sam. Le v primeru, da si ga prosilec sam ne izbere, mu bo ta dodeljen s strani pristojnega organa.

13. Vrhovno sodišče je še pojasnilo, da omejitev izbire odvetnika ne izhaja niti iz določbe prvega odstavka 37. člena ZBPP, ki določa, da mora pristojni organ pri odločanju o prošnji upoštevati načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka. Že iz same umestitve te določbe v poglavje VI.A "Postopek za dodelitev brezplačne pravne pomoči" je razvidno, da je treba omenjeno načelo spoštovati pri vodenju postopka v zvezi z vloženo prošnjo. Gre za načelo, ki opredeljuje način izvedbe postopka, ki naj bo hiter, brez zavlačevanja in ob čim manjših stroških tako za organ kot za stranko. Ker je zakonsko predpisani postopek formaliziran niz pravil, ki omogoča sprejem materialnopravno pravilne odločitve, postopkovnega načela ni mogoče uporabiti še kot načela, ki bi se raztezal na vsebinsko odločitev glede imenovanja izvajalca pravne pomoči. Načela ekonomičnosti vodenja postopka zato ni mogoče razumeti in uporabiti v smislu ekonomičnosti (ekonomsko upravičene) odločitve, konkretno na način omejevanja prosilčeve izbire z določitvijo odvetnika, za katerega se predvideva, da bodo njegovi stroški za izvajanje pravne pomoči manjše breme za proračun kot pri izbranem odvetniku (v konkretnem primeru zato, ker je dodeljeni odvetnik, ki je doslej zastopal tožnika v kazenskem postopku, že seznanjen s to zadevo).

14. Ob upoštevanju opisanih stališč Vrhovnega sodišča tukajšnje sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko je za izvajalca brezplačne pravne pomoči, ki jo je dodelila tožniku, določila drugega odvetnika, kot ga je predlagal tožnik, ravnala v nasprotju z določbo 30. člena ZBPP, torej zmotno uporabila materialno pravo.

15. Sodišče nadalje ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v II. točki izreka v neskladju z odločitvijo v I. točki izreka, oziroma da zaradi tega neskladja izrek ni povsem jasen (določen). V I. točki izreka je tožena stranka odločila, da se prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči "delno ugodi" in se mu dodeli redna brezplačna pravna pomoči za sestavo in vložitev izjave o odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, nato pa v II. točki izreka odločila, da se "zavrne" prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje. Glede na tako oblikovan izrek, je torej isti prošnji tožnika tožena stranka "delno ugodila" in jo obenem "zavrnila", kar je samo s seboj v nasprotju. Iz vsebine obeh točk izreka bi sicer bilo mogoče sklepati, da je bila prošnja tožnika zavrnjena le v delu, ki se nanaša na ostalo oziroma nadaljnje pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje, vendar pa tožena stranka II. točke izreka ni oblikovala na tak način in zato njena odločitev ni povsem jasna ter dopušča različne interpretacije. Po določbi šestega odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora biti izrek kratek in določen. Izreka namreč ni mogoče dopolnjevati ali pojasnjevati z obrazložitvijo, saj le izrek pridobi pravne učinke in je predmet pravnih sredstev oziroma sodne kontrole.1

16. Poleg tega sodišče še meni, da tožena stranka odločitve, da zavrne tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem III. stopnje v postopku Vrhovnega sodišča RS št. XI Ips 51085/2022 (II. točka izreka izpodbijane odločbe) tudi sicer ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Po prvem odstavku 28. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč praviloma dodeli v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena, vendar pa ima tožena stranka prav, ko pojasnjuje, da lahko pristojni organ določi tudi drugačen obseg od uveljavljenega, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat (1. alineja drugega odstavka 28. člena ZNPP). Od temeljnega pravila, da se pomoč dodeli v obsegu, kot ga uveljavlja prosilec, je torej dopustno odstopiti, vendar pa mora organ za brezplačno pravno pomoč tako odločitev ustrezno obrazložiti, torej navesti razloge zanjo, upoštevajoč zlasti okoliščine (pravne in dejanske) konkretnega primera. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (npr. v sodbah I U 1498/2017 z dne 17. 8. 2017 in I U 82/2021 z dne 16. 2. 2021). Tožena stranka je svojo odločitev, da tožniku ne dodeli brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje obrazložila zgolj z navedbo, da dodeljena oblika brezplačne pravne pomoči zajema celoto potrebnih pravnih dejanj v trenutni fazi predmetne zadeve in da bo s tem obsegom brezplačne pravne pomoči tožniku zagotovljeno varstvo njegovih pravic ter dana možnost, da se izreče o odgovoru Vrhovnega državnega tožilstva. Sodišče ugotavlja, da s tem ni pojasnila, zakaj meni, da je pravno svetovanje in zastopanje del odobrene pravne pomoči, oziroma kaj v konkretnem primeru obsegajo zavrnjene storitve, in zato njene take odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. Na podlagi vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je tožnikova tožba utemeljena in ji je zato ugodilo ter je II. in III. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo (II. točko na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena, III. točko pa na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena, vse Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

18. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa sta zastopal odvetnik.

1 Glej: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP); urednika: Polonca Kovač, Erik Kerševan; Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani; Ljubljana, 2020, str. 436 do 442.