Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da redna odpoved iz poslovnega razloga ni konkretizirana, oziroma to, kar je navajala tožena stranka, ni bilo izkazano niti glede na izpoved same tožene stranke. Tako tožena stranka skladno z določili 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca - poslovni razlog. Pri tem tožena stranka tudi ni dokazala pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, da delodajalec sme odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. 1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2015 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje - pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 9. 2015, temveč je trajalo tudi od 14. 9. 2015 do 13. 7. 2016. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od 14. 9. 2015 do vključno 13. 7. 2016 in ji za ta čas prizna delovno dobo; zanjo obračunati nadomestila plače - mesečno v višini minimalne plače tj. 790,73 EUR bruto; zanjo plačati davke in prispevke (zmanjšane za že plačane s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za čas od 14. 9. 2015 do 13. 12. 2015 iz naslova denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tj. mesečno po 642,07 EUR bruto) ter ji nato izplačati ustrezna neto nadomestila plač (zmanjšana za že plačane s strani Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za čas od 14. 9. 2015 do 13. 12. 2015 iz naslova denarnega nadomestila za čas brezposelnosti tj. mesečno po 502,74 EUR neto), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati: - razliko regresa za redni letni dopust 2015 v višini 263,94 EUR bruto, zanjo odvesti davek ter ji nato izplačati ustrezno neto razliko skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila; - sorazmerni del regresa za redni letni dopust za leto 2016 v višini 395,36 EUR bruto, zanjo odvesti davek ter ji nato izplačati ustrezen sorazmerni del regresa v neto znesku in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila ter - denarno povračilo v višini 790,73 EUR bruto, zanjo plačati davke in prispevke ter ji nato izplačati ustrezno neto denarno povračilo, v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila.

5. Kar zahteva tožeča stranka več in drugače (obračun razlike regresa za redni letni dopust 2015 v višini 395,00 EUR bruto ter plačilo davka, nato pa izplačilo neto razlike regresa za letni dopust 2015 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje; plačilo zakonskih zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust 2016 za čas od 1. 1. 2016 do vključno 1. 7. 2016 dalje; denarno povračilo v znesku 790,73 EUR bruto, od tega plačilo davkov in prispevkov ter nato plačilo ustreznega neto denarnega povračila, v roku 15 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, dalje do plačila), se zavrne.

6. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 490,73 EUR ter v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I/1., 2., 3., 4. in 6. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Sodišče se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da tožena stranka kljub zavezi ni predložila pogodbe sklenjene z A., niti ni bolj določno navedla, kdaj naj bi bila takšna pogodba sklenjena ter za kakšen čas in pod kakšnimi pogoji. Sodišče sicer navede, da je bila pogodba sklenjena 30. 11. 2013, vendar tožena stranka sodišča ni prepričala, da bi bilo na podlagi te pogodbe zagotovljeno plačilo zgolj za devet delavcev. Tožnica je namreč po razlagi sodišča imela v pogodbi naveden kraj opravljanja dela ne le B., pač pa glede na potrebe dela tudi drugod zunaj navedenih lokacij. Zakonita zastopnica na vprašanje števila prevzetih delavcev ni odgovorila direktno, pač pa je izpovedala, da je prevzela vse delavce, ki so bili pri prejšnji najemnici. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka v primerjavi s 1. 3. 2015, ko je imela v najemu 2 BS ter 10 zaposlenih, z najemom 2 BS na C. imela potrebo celo po več zaposlenih. Sodišče zavzame stališče tudi do prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno z zamudno sodbo, in sicer, da zakonita zastopnica tožene stranke ni določno izpovedala, katero lokacijo naj bi s 1. 3. 2015 prevzela, BS B. pa po stališču sodišča zagotovo ni, saj ga je že 30. 11. 2013. Sodišče se je nezakonito in neutemeljeno spuščalo v že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Tožena stranka pri tem pojasnjuje, da na zapisnik sicer ni ugovarjala, očitno pa ima zapisnik in prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 6. 2016 napako, in sicer je na prepisu zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 6. 2016 navedeno na strani 3, da naj bi odgovor na vprašanje, kje je bila zaposlena tožnica v marcu 2015, podala odvetnica tožene stranke in ne tožnica. Na D. je tožena stranka prevzela od prejšnjega najemnika vse zaposlene. Delodajalec prevzemnik mora zagotavljati delavcem vse pravice najmanj eno leto. Glede na to, da je tožnica prvotno postavljeni zahtevek v 2. in 3. točki spremenila in umaknila prvotno točko 2 in 3 tožbenega zahtevka za razliko. Tožena stranka izpostavlja, da je zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga z dne 16. 5. 2015 tožnica postavila po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 200. člena ZDR-1, zato je potrebno spremenjeni tožbeni zahtevek v 2. točki kot prepozen zavreči. Tožena stranka ocenjuje, da prevzem 2 BS na C. za predmetni spor ne more biti relevanten. Varstvo pravic delavcev je stvar javnega interesa, torej se niti sam delavec ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo v skladu s citirano direktivo oziroma ZDR-1. Tožena stranka je torej dokazala, da so na BS B. delale štiri zaposlene poleg zastopnice tožene stranke. Od 1. 3. 2015 do 1. 3. 2016 so delavci iz BS D. uživali posebno varstvo po 75. členu ZDR-1 in je tudi zato tožena stranka utemeljeno presojala, komu odpovedati pogodbo le v BS B.. Šlo je za poslovno odločitev tožene stranke, ki je v avtonomni sferi tožene stranke in sodišče ni pristojno presojati, ali je odločitev spremembe poslovanja smotrna ali potrebna. V primeru, če ne gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, delodajalec ni dolžan izdelati programa, niti uporabiti kriterijev za določitev delavca, katerega delo postane nepotrebno. Gre za ustaljeno sodno prakso npr. VS RS, opr. št. VIII Ips 206/2012. Tožena stranka tudi izpostavlja ureditev iz 118. člena ZDR-1, ki določa, da sodišče ugotovi trajanje najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za skrajni datum, sodišče pa pri odločitvi o prenehanju delovnega razmerja upošteva tudi druge okoliščine in interese pogodbenih strank. Tožena stranka je kot relevantno okoliščino navedla, da od 1. 11. 2015 dalje ni več najemnica BS B., pač pa je to E.E.. Tožnica je izpovedala, da so se odnosi med strankama skalili na dan dogodka, ko stranki F.F. ni poračunala goriva v višini 10,00 EUR. Glede navedene okoliščine se sodišče ni opredelilo in je sodba v tem delu ostala neobrazložena. Tožena stranka se pritožuje tudi glede dosojenega regresa za letni dopust za leto 2015 in 2016 ter glede dosojenega denarnega povračila. Višina denarnega povračila znaša eno minimalno plačo, kar pa je upoštevajoč okoliščine odpovedi pretirano tudi, če bi bila odpoved res nezakonita. Očitno je tožnica s tem, ko se po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni zaposlila drugje, zasledovala interes, da se s tožbo čimbolj obogati. Tožnica s svojim ravnanjem tudi ni poskušala znižati višino plače. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, sklepanja in navajanja tožene stranke so povsem napačna in neutemeljena. Sodišče je natančno utemeljilo, zakaj je tožbenemu zahtevku v večini ugodilo. Tožnica je bila leto in pet mesecev pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko (1. 3. 2015) v delovnem razmerju pri delodajalcu G.G., s. p., in sicer na bencinskem servisu H.. Po nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke je bila tožnica brezposelna, trenutno je brez prihodkov ter prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje. Tožnica je sicer dipl. ekonomistka, vendar je zelo veliko število brezposelnih s to izobrazbo in ustrezne zaposlitve ne more najti. Tožnica je bila k toženi stranki povabljena, z njo je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi s 1. 3. 2015 in jo že 16. 4. 2015 odpovedala, domnevno iz poslovnega razloga. Tožnica je vložila tožbo in s tožbo uspela, saj je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi I Pd 576/2015 z dne 19. 6. 2015 v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožena stranka ni sledila sodbi sodišča in tožnico ni pozvala nazaj na delo, temveč jo je obvestila, da nima možnosti zagotavljanja dela in da ima pravico ostati doma s pravico do nadomestila plače. Dne 19. 8. 2015 pa ji je tožena stranka ponovno vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz domnevno poslovnih razlogov, v odpovedi pa je navedla povsem drugačne razloge kot pri prvi odpovedi. Tožena stranka se tudi napačno sklicuje na določilo 75. člena ZDR-1. Prenos podjetja ne sme biti razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, lahko pa so to drugi poslovni razlogi. Povsem nepomembno je zatrjevanje, da je tožnica delo opravljala zgolj na lokaciji BS B., saj je pogodba o zaposlitvi, sklenjena med toženo in tožečo stranko z dne 1. 3. 2015, v členu 7 kot kraj opravljanja dela posebej določa: A. BS D., A. BS B., glede na potrebe dela pa tudi drugod. Tožnica tudi opozarja na sodno prakso, da ni sporno, da se delodajalec lahko dejansko odloči za drugačno reorganizacijo dela, vendar je pri tem prepovedana diskriminacija na podlagi katerekoli osebne okoliščine, pri čemer je dokazno breme na strani delodajalca (VS RS opr. št. VIII Ips 81/2010 in druge). Sodišče je tudi pravilno uporabilo določilo 118. člena ZDR-1, predvsem pa glede na konkretne okoliščine (socialno stanje, način prenehanja delovnega razmerja in druge okoliščine). Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2015 ter posledično ugotovilo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki do 13. 7. 2016, to je do dneva odločanja sodišča prve stopnje. Posledično je tožnici priznalo tudi reintegracijo in reparacijo do 13. 7. 2016, izplačilo regresa za letni dopust za leto 2015, sorazmerni del regresa za leto 2016 ter denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini 790,73 EUR bruto, kar je zahtevala tožnica več ali drugače je sodišče zavrnilo.

7. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in navaja, da se je sodišče prve stopnje v postopku in tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe nezakonito in neutemeljeno spuščalo v že pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Navedeni pritožbeni ugovor je neutemeljen, saj je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 3. 2015 za nedoločen čas za opravljanje dela delovnega mesta prodajalec, pri čemer ji je tožena stranka dne 15. 4. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s katero je tožnica uspela v sodnem postopku, kjer je bila izdana zamudna sodba opr. št. I Pd 576/2015 z dne 19. 6. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonita in se razveljavi, posledično tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in še vedno traja. V nadaljevanju je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 31. 7. 2015 posredovala listino "obvestilo o izvršitvi sodbe in obvestilo o nemožnosti opravljanja dela", pri čemer ji je navedla, da tožnici ne morejo zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi in ji je v nadaljevanju podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 8. 2015. Tako sodišče v ničemer ni presojalo pravnomočno razsojene zadeve (res iudicat), pač pa zgolj ugotavljalo dejansko stanje glede podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 8. 2015 in je le navedlo, da je tožnica v zadevi I Pd 576/2015 z dne 19. 6. 2015, ki je pravnomočna, uspela v sodnem postopku zaradi (predhodno izdane) razveljavitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 1. 6. 2016 zmotno na strani 3 navaja, da naj bi odgovor na vprašanje, kje je bila zaposlena tožnica v marcu 2015, podala odvetnica tožene stranke in ne tožnica. Pritožbeno sodišče navaja, da je že sama tožena stranka v pritožbi navedla, da na zapis zapisnika sicer ni ugovarjala, posledično navedenemu je torej podana pritožbena navedba neutemeljena, saj 125. člen ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi, da se zapisnik vodi s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev ali da se stenografira, pri čemer mora biti skladno z določili tretjega odstavka 125. člena ZPP v primeru, če zapisnik ni bil voden v pisni obliki, biti prepis zapisnika izdelan v treh dneh, pri čemer ima stranka v nadaljnjih treh dneh pravico do vpogleda v prepis zapisnika in ugovarjati zoper morebitno nepravilnost zapisnika, o ugovoru pa odloči predsednik senata brez naroka. Prav tako 125.a člen ZPP v četrtem odstavku določa, da ima stranka v treh dneh po izdelavi prepisa pravico do vpogleda v prepis in pravico do ugovora v roku 3 dni zoper morebitno nepravilnost, pri čemer o ugovoru odloči predsednik senata brez naroka.

9. Glede na pritožbene navedbe o opravljanju dela na različnih lokacijah, pritožbeno sodišče navaja, da so za rešitev zadeve brezpredmetne, saj iz 7. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 1. 3. 2015, kjer je določen kraj opravljanja dela, izhaja, da bo delavka opravljala delo na A. BS D. in BS B. v I., glede na potrebe dela pa tudi drugod, zunaj prej navedenih lokacij, če se delo opravlja na terenu ali pri strankah delodajalca, ali v tujini. Prav tako je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka s 1. 3. 2015 prevzela novo lokacijo, da finančnega stanja še ni poznala in ni vedela, kako bo. Zato je morala zmanjšati stroške in je že po enem mesecu in pol prišlo do prve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je ob tem ugotovilo, da tožena stranka oziroma njena zastopnica niti ni izpovedala, katero lokacijo - servis naj bi s 1. 3. 2015 prevzela, pri čemer pa bencinskega servisa B. I. zagotovo ne, saj je sklenila pogodbo že 30. 11. 2013. Sicer pa pritožbeno sodišče glede na navedbe tožene stranke navaja, da je bistvo inštituta spremembe delodajalca iz 75. člena ZDR-1 ta, da se ohranijo vse pravice, ki jih je delavec imel pri delodajalcu prenosniku, pri čemer pravice preidejo na delodajalca prevzemnika po samem zakonu in niti ni potrebna konkretna pogodba. Ob navedenem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da med strankama ni bilo sporno, da so na BS A. B. bile zaposlene štiri delavke (od dne, ko se je zaposlila tožnica), pri čemer je zastopnica tožene stranke izpovedala, da je izbor, komu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, naredila med tožnico in J.J., ne pa tudi med drugima dvema delavkama - prodajalkama, ker sta bili prevzeti že 1. 12. 2014. Vendar je sodišče ob tem ugotovilo, da navedenega tožena stranka tudi ni izkazala, pri čemer je tožena stranka navedla, da se je za tožnico odločila iz razloga, ker je tožnica visoko izobražena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da redna odpoved iz poslovnega razloga ni konkretizirana, oziroma to, kar je navajala tožena stranka, ni bilo izkazano tudi glede na izpoved same tožene stranke. Tako tožena stranka skladno z določili 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni izkazala prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca - poslovni razlog. Pri tem tožena stranka tudi ni dokazala pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1, da delodajalec sme odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer, kot že navedeno, iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da tožnica lahko opravlja delo na večih lokacijah.

10. Tožena stranka podaja pritožbeni ugovor tudi o tem, da je tožnica prepozno postavila tožbeni zahtevek v 2. in 3. točki oziroma ga je spremenila in umaknila prvotno točko 2 in 3. točke spremenila, saj četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) izrecno določa, da delavec lahko spremeni tožbo v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja glede zahtevka do konca glavne obravnave in to brez privolitve tožene stranke, tožnica pa je sicer pravočasno vložila tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 27. 9. 2015, pri čemer iz tožbe izhaja, da je tožnica prejela odpoved o zaposlitvi dne 29. 8. 2015. 11. Pritožba tudi podaja ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo o razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem odločanja na glavni obravnavi z dnem 13. julij 2016. Po oceni pritožbenega sodišča je navedeni datum pravilen, saj 118. člen ZDR-1 določa, da lahko na predlog delavca ali delodajalca sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je, da je bila tožnica brezposelna in torej ji je sodišče prve stopnje pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločanja in priznalo tudi pravično denarno nadomestilo v višini minimalne plače 790,73 EUR bruto s plačilom davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska. Ob navedenem je brezpredmetna tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke o tem, da je tožena stranka izgubila zaupanje do tožnice takrat, ko so se skalili odnosi med njo in delodajalcem ob dogodku, ko stranki F.F. ni poračunala goriva v višini 10,00 EUR. V predmetni zadevi sodišče ni presojalo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga niti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Navedeno dejstvo tako ne bi moglo v ničemer vplivati na datum sodne razveze po 118. členu ZDR-1. 12. Pritožba izpostavlja tudi odločitev glede dosojenega regresa za letni dopust za leto 2015 in 2016, pri čemer je poudariti, da regres za letni dopust delavcu pripada v času delovnega razmerja. Sodišče je pravilno priznalo le sorazmerni del regresa za leto 2015 v višini 263,94 EUR, prav tako sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 395,36 EUR bruto, s plačilom davka in izplačilom neto zneska. ZDR-1 v 131. členu določa, da ima delavec v primeru sorazmernega dela letnega dopusta tudi pravico do sorazmernega dela regresa, pri čemer je delodajalec dolžan izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. 13. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, pri čemer ne navede, v čem je sodišče napačno odločilo o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi 154. člena ZPP, delodajalec pa v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka ne glede na izid pravde. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica uspela z večino tožbenega zahtevka, tožena stranka pa le z manjšim delom. Tako je pravilna odločitev o stroških postopka in je tožena stranka dolžna tožnici plačati 490,73 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, od tedaj dalje pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi.