Jedro

Ker je dolžnost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za delodajalca predpisana že v samem zakonu, sodišču v izreku sodbe ni bilo potrebno delodajalcu dodatno nalagati te obveznosti, oziroma izrek sodbe, v katerem delodajalcu ta dolžnost ni naložena, ni obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena zakonsko določena dolžnost delodajalca pa tudi sicer zanj predstavlja le načelno obveznost. V posameznem primeru se namreč lahko zgodi, da delodajalec ne bo mogel zagotoviti delavcu z dokončno odločbo priznanih pravic na podlagi III. (ali II.) kategorije invalidnosti in bi mu zato lahko ob pogojih iz 102. in 103. člena ZPIZ-1 odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Določili 91. in 93. člena ZPIZ-1 se med seboj ne izključujeta.

Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ki je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice, je treba ločiti od upravičenja do začetka izplačevanja denarnih dajatev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z odločbo št. 7026812 z dne 9. 6. 2006 (potrjeno dne 6. 3. 2007) razvrstila tožnika v III. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto (lažje fizično delo brez dvigovanja bremen nad 10 kilogramov, brez dela na višini ali vzpenjanja po lestvah) s polnim delovnim časom od 30. 5. 2006 dalje.

2. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik sposoben opravljati svoje prejšnje delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno, je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 6. 3. 2007 in 9. 6. 2006 (I. točka izreka), tožnika z dnem 30. 5. 2006 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s pravico do dela s skrajšanim (pravilno: s krajšim) delovnim časom po štiri ure na dan in s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 5. 2006 dalje (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da o odmeri delne invalidske pokojnine izda posebno odločbo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do premestitve na lažje fizično delo, brez dvigovanja bremen nad 10 kilogramov, brez dela na višini ali vzpenjanja po lestvi (IV. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. in IV. točki izreka spremenilo tako, da je tožnika z dnem 30. 5. 2006 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvijo dela na lestvi oziroma višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico in vrtoglavico. Tožniku je priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno, s pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 5. 2006 dalje. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ter razlogom sodbe. Sodišče druge stopnje bi tožniku moralo priznati v skladu s 93. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) samo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu in z omejitvami, ki jih je ugotovil sodni izvedenec. V nasprotju s tem mu je hkrati priznalo pravico do premestitve in pravico do dela s krajšim delovnim časom, ki se med seboj izključujeta. Izrek ni v skladu z obrazložitvijo tudi zato, ker je iz razlogov izpodbijane sodbe razvidno, da je višje sodišče sledilo pritožbenim navedbam o tem, da je delodajalec dolžan zagotoviti tožniku delo s krajšim delovnim časom, vendar v tem smislu ni poseglo v prvostopenjski izrek. Odločitev o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine ni pravilna, saj te pravice tožniku ni mogoče priznati in odmeriti, dokler ne začne dejansko delati s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, s čimer tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V podkrepitev obstoja te kršitve navaja, da sodišče ne bi smelo priznati tožniku hkrati pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ker se ti pravici med seboj izključujeta. Takšen očitek po svoji vsebini predstavlja uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz citiranega člena ZPP. Zmoten je tudi revizijski očitek, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo zato, ker je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe sicer navedlo, da je delodajalec tisti, ki je dolžan ponuditi tožniku delo s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, vendar mu v izreku te dolžnosti ni naložilo. Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da je v skladu s sedmim odstavkom 93. člena ZPIZ-1 zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, dolžan zagotoviti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega delodajalec. Ta dolžnost delodajalca je konkretizirana v prvem in tretjem odstavku 101. člena ZPIZ-1. Ker je dolžnost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega za delodajalca predpisana že v samem zakonu, sodišču v izreku sodbe ni bilo potrebno delodajalcu dodatno nalagati te obveznosti, oziroma izrek sodbe, v katerem delodajalcu ta dolžnost ni naložena, ni obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena zakonsko določena dolžnost delodajalca pa tudi sicer zanj predstavlja le načelno obveznost. V posameznem primeru se namreč lahko zgodi, da delodajalec ne bo mogel zagotoviti delavcu z dokončno odločbo priznanih pravic na podlagi III. (ali II.) kategorije invalidnosti in bi mu zato lahko ob pogojih iz 102. in 103. člena ZPIZ-1 odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz dokazne ocene izpodbijane sodbe, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik od 30. 5. 2006 dalje zmožen opravljati delo s krajšim delovnim časom po štiri ure in z ugotovljenimi omejitvami pri delu (omejitev dela na lestvi oziroma višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico in vrtoglavico). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče druge stopnje tožnika z dnem 30. 5. 2006 pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, ter mu priznalo pravico do premestitve na drugo delo z omejitvijo dela na lestvi oziroma višini, brez dodatne zaščite v fazi, ko ima težave z omotico in vrtoglavico in pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Tako oblikovani izrek obenem pomeni, da je sodišče druge stopnje upoštevalo pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje „pozabilo napisati, da gre za pravico do dela na drugem delovnem mestu“, saj je „od te odločitve, ali gre za pravico do dela s krajšim delovnim časom na svojem delovnem mestu ali na drugem delovnem mestu (prejšnje delo z omejitvami), kot v konkretnem primeru, odvisna odmera delne invalidske pokojnine.“

10. Revizija zmotno očita, da sta z izpodbijano sodbo tožniku hkrati priznani pravici iz 91. in 93. člena ZPIZ-1, ki se med seboj izključujeta. Kot pravno podlago svoje odločitve je sodišče druge stopnje navedlo le 93. člen ZPIZ-1, ki ureja pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in odmero delne invalidske pokojnine. V izreku je tožniku poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom resda priznalo tudi pravico do „premestitve“ na drugo delo z omejitvami, vendar to ne pomeni, da mu je priznalo dve med seboj izključujoči si pravici. Nenazadnje je v samem določilu prve alinee tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1 določeno, da se delna invalidska pokojnina, ki je bila odmerjena po drugem odstavku tega člena, poveča za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in je zato „premeščen“ na drugo delovno mesto (za drugo delovno mesto pa se po navedbah tožene stranke v pritožbi šteje tudi prejšnje delo z omejitvami, torej tožnikov primer).

11. Določili 91. in 93. člena ZPIZ-1 se tudi sicer med seboj ne izključujeta. V 91. členu je zagotovljena pravica do premestitve, pri čemer to določilo pojma „premestitev“ ne definira, niti ni vsebina tega pojma opredeljena v katerem drugem določilu ZPIZ-1. Ob izostanku podrobnejše zakonske ureditve se zato lahko kot premestitev (v smislu zagotovitve dela pod drugačnimi pogoji, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena pred priznanjem pravice iz naslova invalidnosti) šteje vsako priznanje pravic na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti, ki terja od delodajalca postopanje po 101. členu ZPIZ-1 (1) – t. j. odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu in ponudba nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri delodajalec zagotovi delavcu z dokončno odločbo priznane pravice iz naslova invalidnosti. V okvir pravic, ki jih mora delodajalec zagotoviti delavcu po 101. členu ZPIZ-1, pa spada tudi pravica iz 93. člen ZPIZ-1 do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

12. Neutemeljena je revizijska navedba, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine in je odmeriti, dokler ne začne dejansko delati na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom od polnega. Sodišče druge stopnje je priznalo tožniku pravico do delne invalidske pokojnine od 30. 5. 2006 dalje, pri čemer je s sodbo sodišča prve stopnje pravnomočno odločeno (ni bilo predmet pritožbe in zato tudi ne revizijskega postopka) tudi o tem, da bo tožena stranka delno invalidsko pokojnino odmerila s posebno odločbo. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti (kamor se uvršča tudi delna invalidska pokojnina) z dnem nastanka invalidnosti. Tožnik je bil v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu uvrščen z dnem 30. 5. 2006, zato mu je sodišče druge stopnje glede na peti odstavek 156. člena ZPIZ-1 z navedenim dnem pravilno priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine. Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ki je vezano na izpolnitev pogojev za pridobitev pravice, pa je treba ločiti od upravičenja do začetka izplačevanja denarnih dajatev. Na podlagi 158. člen ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega (na drugem delovnem mestu) vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti (prvi in drugi odstavek 159. člena ZPIZ-1). Določili 158. in 159. člena ZPIZ-1 bo morala tožena stranka pri izdaji odločbe o odmeri delne invalidske pokojnine upoštevati tako, da bo tožniku priznala njeno izplačilo od tistega dneva dalje, za katerega bo tožnik dokazal, da je pričel opravljati delo s krajšim delovnim časom od polnega (na drugem delovnem mestu).

13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Pred novelo ZPIZ-1 (ZPIZ-1E, Ur. l. RS, št. 135/2003) je bilo določilo 101. člena tega zakona poimenovano Dolžnost delodajalca v zvezi s premestitvijo delovnega invalida.