Jedro

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance, ki dokazuje, da razlaščenec ni izpolnjeval pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji. Omenjeno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. členu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravna enota Gornja Radgona zavrnila zahtevo za denacionalizacijo v izreku te odločbe navedenih nepremičnin, ki so bile odvzete A.A. do celote in premičnega premoženja, ki se je nahajalo na posestvu (1. točka izreka) in odločila, da stroški niso bili zaznamovani (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da so bile navedene nepremičnine podržavljene na podlagi odločbe Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni opr. št. 507, Zp271/46, september 1945, izdane na podlagi Odloka AVNOJ. Ker imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana (kar je razvidno iz pravnomočne odločbe Upravne enote Gornja Radgona št. 208-38/1995-90 z dne 26. 8. 2010) je v povezavi z 12. členom ZDen upravni organ ugotovil, da je imel bivši lastnik možnost dobiti odškodnino od tuje države in da ga po določbah drugega odstavka 10. člena ZDen ni šteti za upravičenca. Po ustaljeni upravno sodni praksi (npr. odločba Upravnega sodišča RS št. U 2964/2006, II U 159/2010) in na podlagi presoje ustavnosti 12. člena ZDen (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93), določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen.

Premoženje razlaščenca je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, ki je bil uveljavljen dne 6. 2. 1945, torej še za časa življenja prejšnjega lastnika. Glede na to da A.A. ob podržavljenju ni bil avstrijski državljan, ni bil opravičen do odškodnine na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15. 5. 1955, h kateri je Jugoslavija pristopila dne 28. 11. 1955 (ADP). Kot avstrijsko premoženje reparacijskega značaja je mogoče po ADP opredeliti le premoženje, ki je bilo podržavljeno osebi, ki je v času podržavljenja imela avstrijsko državljanstvo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje podržavljeno v Sloveniji, ne presoja le na podlagi mednarodnih sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov tujih držav. Ne glede na vrsto oz. obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, je po ZDen in po stališču sodne prakse, kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje dobila (kakršno koli) odškodnino od tuje države.

Po Pogodbi med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančni vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na podlagi zakonov, ki so bili na podlagi te pogodbe sprejeti v Avstriji, so imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena ADP niso imele te pravice. FIP med drugim predvideva izplačilo odškodnin pregnancem z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnancem nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ in ne veže odškodnine na državljanstvo v letih 1938 in 1945. FIP je v 2. členu predvidevala, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG) in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP so do pravic določenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG), ki je pričel veljati skupaj z pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel A.A. na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP z dne 27. 11. 1961 je bil avstrijski državljan in oseba, ki je izgubila prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali njenih posledic. Ne glede na to, ali je dejansko dobil odškodnino od Avstrije, zadošča ugotovitev, da je imel možnost dobiti odškodnino od tuje države, zato upravni organ ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina na bila dana. Prav tako imenovani ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije, zato na podlagi 9. člena ZDen ne izpolnjuje pogoja za upravičenost do denacionalizacije, to je jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja in priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, zato ni upravičenec do denacionalizacije.

Upravni organ je upošteval ustavno sodno prakso iz katere izhaja, da je z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen zakonodajalec izključil kot upravičence vse tiste, ki so po ZDen utegnili priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobili za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te imeli pravico (sklep Ustavnega sodišča RS Up 142/00).

Glede na to, da prejšnji lastnik A.A. na dan uveljavitve prisilnega ukrepa ni imel jugoslovanskega državljanstva, na podlagi drugega odstavka 10. člena pa je imel pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države, se zato zahteva za denacionalizacijo zavrne.

Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje s svojo odločbo št. 490-83/2012/2 z dne 11. 6. 2014. V zvezi z vprašanjem pravne narave FIP navaja odločitev Upravnega sodišča RS v sodbi II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013, v kateri je sodišče zapisalo, da se glede na pravno naravo Odloka AVNOJ (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca druge svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopila kot agresor) sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Tožena stranka tako ugotavlja, da FIP spada v dikcijo drugega odstavka 10. člena ZDen.

V zvezi s pritožbeno navedbo, v kateri so tožeče stranke navajale, da so prvostopnemu organu predlagale, da se postopek nadaljuje po upravičencih po 12. členu ZDen, tožena stranka pojasnjuje, da je po upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS, v zvezi z razlago 12. člena Zden, ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005, sodba II U 491/2012 z dne 19. 6. 2013, sodba II U 195/2013 z dne 3. 7. 2013).

V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance z dne 22. 8. 2012 tožena stranka pojasnjuje, da se potrdilo nanaša na odškodovanje po ADP, na ta pravni vir pa prvostopni organ ni oprl svojo odločitev. V zvezi s pritožbeno navedbo, ki se navezuje na dokazovanje tujega prava navaja, da organ, ki vodi postopek po uradni dolžnosti presoja tuje pravo oz. ali je imel upravičenec pravico pridobiti odškodnino od tuje države. Že Ustavno sodišče je v svoji odločitvi Up 547702 z dne 8. 10. 2003 zapisalo, da upravičenje do odškodnine od tuje države po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez postopka priznavanja tujih sodnih odločb. Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe pa je že presojalo tudi Ustavno sodišče (poleg že omenjene odločbe št. Up 547/02, tudi v odločbah št. U-I-23/93, U-I-326/98 in sklepu št. Up -142/00).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke ker meni, da materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno, upravni organ pa je v zadevi obšel vse dokazne standarde na katerih bi lahko temeljila dokazna ocena in zakonita odločba, saj se ni opredelil do predloženih dokazov strank, niti ni izvedel nobenega dokaza, ki so ga stranke predlagale. Nasprotuje stališču tožene stranke, da je FIP predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena, kot podlago za izključitev oseb iz denacionalizacije. Sklicuje se na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP786) glede uporabe tujega prava. Citira tudi splošna pravila interpretacije, ki jih vsebuje Dunajska konvencija o pogodbenem pravu.

Opozarja, da je zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti v Republiki Sloveniji v zadnjih letih vse od leta 1991 neštetokrat spremenila svojo prakso in tako v neenak pravni položaj spravila tiste upravičence, katerih zahtevki so se šele začeli reševati v primerjavi s tistimi, katerih zahtevki so se rešili že pred leti. Zatrjuje, da je bil zahtevek za denacionalizacijo neutemeljeno zavrnjen in predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se izpodbija odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki ga je potrdila tudi tožena stranka, da se zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo podržavljenega premoženja na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen zavrne iz razloga, ker je razlaščenec izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za (v bivši Jugoslaviji) podržavljeno premoženje od Republike Avstrije na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Opredelil pa se je tudi do pravne narave potrdila Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije.

Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države.

Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen).

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, upravna organa pa sta jo tudi ustrezno utemeljila. Sodišče tudi ugotavlja, da je v zvezi s pravnimi vprašanji, ki so sporna v tem upravnem sporu (ali FIP in njeni izvedbeni akti predstavljajo predpis, ki je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije in glede pravne narave potrdila tujega državnega organa), pravno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27.11.2014. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še pojasnjuje: Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oz. premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oz. madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oz. Madžarska, Potsdamski sporazum je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

Odlok AVNOJ, ki je podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku AVNOJ (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah ( KVSG), glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oz. kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 21 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 22 obrazložitve, se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). Pravilnost tega stališča potrjuje tudi Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 85/2013. V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, osebe z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oz. narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oz. na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo (smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Glede na zgoraj navedeno stališče in nesporno ugotovitev, ki izhaja iz podatkov predloženega upravnega spisa (odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 208-38/1995-90 z dne 26.8.2010) je A.A. sodil v skupino oseb iz priloge I k FIP. Na dan 6. 4. 1941 je bil domovinsko pristojen v takratni občini Gornja Radgona, ki je bila po pravnem statusu ozemlja na dan 31. december 1937 izven meja Republike Avstrije in nemškega Reicha. Premoženje mu je bilo zaplenjeno kot osebi nemške narodnosti (odločba Okrajne zaplembene komisije v Gornji Radgoni opr. št. 507 z dne 15.9.1945), ki je izgubila prebivališče vsled pregona ali izgona (pred koncem vojne je pobegnil v Avstrijo, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-1848/2010/7 z dne 27. 6. 2011). Prav tako med strankami niso sporne ugotovitve upravnega organa glede izpolnjevanja nadaljnjih pogojev po FIP (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče na dan 1.1.1960 na območju Republike Avstrije). Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je A.A. izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Zato tožeča stranka z ugovori, ki jih veže na izvedbene zakone in nemožnost pridobitve odškodnine zaradi neizpolnjevanja premoženjskega cenzusa, ne more biti uspešna. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu X Ips 85/2013, premoženjski prag (72.000 ATS letnih prihodkov), ki je na podlagi izvedbenih predpisov (UVEG in Zakon o prijavi škode), osebam, ki so ga prekoračile, odvzel pravico do odškodnine na podlagi FIP, ni odločilen za (ne)uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu oziroma ga omejila drugače kot ZDen, gre za suvereno pravno ureditev tuje države. Za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen je pravno pomembno le dejstvo, ali je bilo izplačilo odškodnine po predpisih tuje države povezano z odvzemom premoženja. In v obravnavani zadevi je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi bilo pri odločanju potrebno upoštevati potrdilo Zveznega ministrstva za finance z dne 22. 8. 2012, ki dokazuje, da A.A. ni izpolnjevala pogojev za pridobitev odškodnine od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan (tako tudi Sklep Vrhovnega sodišča X Ips85/2013). To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino odškodnine in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravno sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Izpodbijani upravni akt je torej po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen. Po presoji sodišča je upravni organ, glede na to, da so pravni predniki zatrjevali, da bi bilo potrebno v postopku ugotoviti, da vstopajo v postopek kot upravičenci po 12. členu ZDen, zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja (brez ugotavljanja ali so pravni nasledniki upravičenci po 12. členu ZDen) utemeljeno (upoštevaje v točki 20 obrazložitve citirano stališče upravnosodne prakse v zvezi z razlago 12. člena ZDen) zavrnil na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Sam razlaščenec namreč že na podlagi 9. člena ZDen ni imel statusa upravičenca (pravnomočna odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 208-38/1995-90 z dne 26.8.2010 s katero je upravni organ ugotovil, da A.A. ni bil jugoslovanski državljan in državljan LR Slovenije). Sodišče je glede na navedeno tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.