Jedro

Odsotnost zakonitega zastopnika stranke na dan obravnave sam po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave. Sodišče je dolžno stranke obvestiti le, če je predlogu za preložitev obravnave ugodeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. .... z dne ... vzdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v višini 10.488,00 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki prereka terjatev tako po temelju kot po višini. Opozarja, da je svojo odsotnost na naroku dne 9.4.1999 pravočasno opravičila in prosila za preložitev glavne obravnave. Prvostopno sodišče njeni prošnji ni ugodilo, zato toženi stranki ni bila dana možnost izvedbe dokazov. Pritožba ni utemeljena. Glede na določbo 1. odstavka 498. člena ZPP je pritožbeno sodišče postopek nadaljevalo po določilih ZPP/77. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. Po 1. odstavku 116. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če so za to opravičeni razlogi. Tožena stranka je zaradi nujne odsotnosti njenega direktorja zaprosila že za preložitev naroka z dne 12.3.1999. Tej prošnji je sodišče ugodilo. Ko pa je razpisalo narok za dne 9.4.1999, je tožena stranka ponovno predlagala preložitev naroka, spet zaradi odsotnosti direktorja tožene stranke, pri čemer razloga za njegovo odsotnost niti ni izkazala. Dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke tudi ta dan (dne 9.4.1999) odsoten, samo po sebi še ni opravičljiv razlog za ponovno preložitev glavne obravnave. Tožena stranka je imela možnost, da bi poooblastila za pristop na ta narok drugo osebo ali odvetnika. Sodišče tudi ni dolžno stranke obveščati o tem, da predlogu za preložitev ni ugodeno. Le če je predlogu za preložitev ugodeno, o tem dejstvu sodišče stranko obvesti v skladu z 2. odstavkom 116. člena ZPP. Ker tožena stranka od sodišča ni prejela obvestila o tem, da je njenemu predlogu ugodeno, je tako morala vedeti, da narok ni preložen. Prvostopno sodišče je zato pravilno opravilo narok v njeni nenavzočnosti. Ne drži tudi trditev tožene stranke v pritožbi, da ji ni bila dana možnost izvedbe dokazov. Tožena stranka je že v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 10.6.1997 navedla, da je svojo obveznost v celoti poravnala, kar naj bi naknadno podrobnejše pojasnila. Ni pa za te svoje trditve niti ob ugovoru, niti kasneje predložila potrebne dokaze. Tožena stranka je imela vso možnost, da bi od dneva vložitve ugovora z dne 10.6.1997 do dneva glavne obravnave dne 9.4.1999 svojim trditvam lahko pismeno predložila ustrezen dokaz, to je, da je vtoževano obveznost dejansko poravnala. Vendar tega dokaza ni predložila niti ob vložitvi pritožbe. Prvostopno sodišče je zato pravilno, na podlagi pravil o dokaznem bremenu v skladu z 221. a členom ZPP, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ne drži tudi nadaljnja trditev tožene stranke, da tožeča stranka ustreznih dokazov ni predložila. Povsem pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka ustrezne dokaze za utemeljitev svojega zahtevka predložila. Tako iz naročilnice z dne 4.4.1995 (priloga A2), ki je s strani tožene stranke ožigosana in podpisana izhaja, da je bila storitev naročena, iz priloženih dobavnic (priloge A3 - A6) pa, da je tožena stranka blago tudi prejela. Dokazov o poravnavi vtoževanega računa (priloga A1) pa tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme, ni predložila. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka tako niso podani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ob predložitvi dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pravilno materialno pravne določbe, ni pa podana tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi v skladu s 368. členom ZPP. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka v svoji pritožbi ni posebej uveljavljala.