Jedro

Že iz besedila drugega odstavka 24. člena ZKZ v delu, kjer je opredeljeno, kaj se šteje kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu, izhaja, da zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo.

Upravni organ, ki je odločal o priznanju statusa kmeta stranke z interesom C. C., je očitno po prejetju vloge (poleg dejstev iz same vloge in priloženih dokazil k vlogi) sam ugotavljal še dejstva, za katera je menil, da so relevantna v zadevi, sledeč relevantni materialnopravni določbi, in po tem, ko je presodil, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, na tej podlagi tudi odločil. S tem po oceni sodišča ni bilo preseženo pooblastilo, ki ga organu daje prvi odstavek 139. člena ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožnice in stranke z interesom C. C. se zavrneta.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo s 1. točko izreka odločbe odobril pravni posel, sklenjen na podlagi sprejema ponudbe kmetijskega zemljišča s parc. št. 375/1 k.o. ..., do celote, za skupno ceno 4.431,74 EUR, katere ponudnici in prodajalki sta A. A. (solastnica do ¼ in 9231/160000) in B. B. (solastnica do 110796/160000), sprejemnik in kupec pa C. C., z 2. točko izreka ni odobril pravnega posla med ponudnicama in prodajalkama A. A. in B. B. ter kupovalko Č. Č., s 3. točko izreka ni odobril pravnega posla med ponudnicama in prodajalkama A. A. in B. B. in kupko tožnico, s 4. točko izreka odločil, da je bila ponujena in sprejeta nepremičnina s parc. št. 375/1 k.o. ..., do celote, za skupno ceno 4.431,74 EUR in s 5. točko izreka še, da stroškov postopka ni bilo.

2. V obrazložitvi je navedel, da je bila dana ponudba za nakup navedenega kmetijskega zemljišča. Ponudbo je sprejelo več strank. Tožnica je ob sprejemu ponudbe uveljavljala predkupno pravico po 5. točki prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), C. C. po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, Č. Č. po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. C. C. je predložil odločbo o statusu kmeta z dne 30. 9. 2020 in uveljavljal, da je lastnik zemljišča s parc. št. 379/1, ki meji na zemljišče s parc.št. 375/1, ki je predmet prodaje, kar potrjuje izpis iz zemljiške knjige. Tožnica je dostavila odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 12. 5. 2020 o priznanju statusa kmetijske organizacije. Tožnica je prerekala status kmeta C. C. in zahtevala, da organ dokazila s tem v zvezi ponovno preveri. Ker je odločba o priznanju statusa kmeta C. C. pravnomočna, jo je organ upošteval, sledeč 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Glede na povedano je organ odobril pravni posel med prodajalkama in kupcem C. C. in zavrnil odobritev pravnega posla med prodajalkama in tožnico.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnice in njen zahtevek za vračilo upravne takse ter odločil, da stroškov postopka ni. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da se prvostopenjski organ v odločbi res ni opredelil do ugovorov tožnice, zato jih je obravnaval sam. Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ pravilno upošteval višino subvencij, glede katerih je podatke pridobil neposredno od Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (ARSKTRP). Trditev, da bi se morale upoštevati le odločbe, so neutemeljene. Prihodek iz naslova ukrepov se šteje kot prihodek, ko ga stranka prejme oziroma mu je izplačan, iz odgovora ARSKTRP pa izhaja, da je C. C. prejel izplačila v letu 2019 v višini 2.180,32 EUR. S prodajo goveda je ustvaril 9.482,71 EUR (razvidno iz Realizacije odkupa Kmetijske zadruge Tolmin), poleg tega je ustvaril za skupno 5.812,14 EUR kmetijskih pridelkov, kot to izhaja iz zbirne vloge v letu 2019. Kot vrednost posamezne kmetijske rastline je organ upošteval kalkulacije, prirejene za prijavo na javne razpise v okviru PRP 2014-2020. C. C. je tako v letu 2019 ustvaril za 17.484,18 EUR prihodkov iz kmetijske dejavnosti.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnica je v tožbi navedla, da je poglavitni tožbeni očitek napačno priznan status kmeta C. C. V odločbi o priznanju statusa kmeta so bili pridelki dvojno vrednoteni. Tožnica je po prejemu pisanj v zvezi s priznanim statusom kmeta C. C. prerekala navedbe iz teh pisanj, na katere prvostopenjski organ sploh ni odgovoril, temveč se je skliceval na pravnomočno odločitev o priznanju statusa kmeta. Drugostopenjski organ pa je v pritožbenem postopku pojasnil, da naj bi bila pri izračunu dohodkov iz kmetijske dejavnosti za priznanje statusa kmeta relevantna vrednost kmetijskih pridelkov in kot pravilno štel dvojno vrednotenje pridelkov - upoštevana je bila vrednost pridelkov na kmetiji (ječmen, travna silaža, koruza) in vrednost bikov, prodanih za meso, četudi so poljščine pojedli biki. To je napačno. Po 24. členu ZKZ se kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji. C. C. na svoji kmetiji, ki obsega zgolj cca 5 ha površin, vzreja govedo (bike), ki jih nato proda za meso. Drugih pridelkov ne prodaja. Prihodek iz te dejavnosti je v letu 2019 znašal 9.482,71 EUR. Vse poljščine in trava so uporabljene za krmo goveda, ki ga vzreja C. C. in ga nato proda Kmetijski zadrugi Tolmin. Kmetijski pridelki, porabljeni za krmo, predstavljajo dejansko odhodek. Odločba o statusu kmeta je ugotovitvena, kar pomeni, da je treba v primeru dvoma preveriti pravilnost statusa. V spisu ni odločb o subvenciji za leto 2019. Vlogi za priznanje statusa kmeta se mora priložiti dokument o dohodku iz kmetijske dejavnosti. V primeru C. C. je dohodek računala upravna enota, kar ni pravilno. Glede na 139. člen ZUP izračun prihodka, kar bi moral predložiti C. C., ne spada med ugotavljanje dejanskega stanja, temveč to presega. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo v celoti odpravi, podredno, da odpravi obe odločbi, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov odločb in predlagala zavrnitev tožbe. Očitana pomanjkljivost prvostopenjskemu organu je bila odpravljena v pritožbenem postopku. Poudarila je, da se pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti ugotavlja dohodke in ne končni poslovni uspeh stranke. Če bi sledili razlogovanju tožnice, bi morali v okviru dejavnosti upoštevati vsa dodatna sredstva, ki jih kmetje vlagajo v kmetijsko proizvodnjo, pri čemer bi lahko izkazovali tudi finančna sredstva drugih družinskih članov, ki so pripomogli k nakupu strojev, surovin, idr. Prav tako bi se morala ovrednotiti delovna sila. Po mnenju toženke iz namena 24. člena ZKZ to ne izhaja. Predlagala je vpogled v sodbe, II U 311/2015, II U 135/2016, II U 431/2015, I U 156/2016, II U 151/2017. 6. Stranka z interesom C. C. je v odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnice, poudaril, da se je za nakup parcele odločil z namenom zaokroževanja kmetijskih zemljišč, ki jih ima na tem območju in ker mu bo to služilo za dejansko opravljanje kmetijske dejavnosti. Za tožnico pa je vprašljivo, ali zemljišča res pridobiva za opravljanje kmetijske dejavnosti ali za druge potrebe.

7. Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala navedbe tožnice v tožbi, se pridružila navedbam toženke in stranke z interesom C. C. Že po dikciji drugega odstavka 24. člena ZKZ je bistvena vrednost kmetijskih pridelkov in ne izkupiček (II U 431/2015). Zaradi ravnanja tožnice ji nastaja škoda. Predlagala je zavrnitev tožbe.

8. Tožnica je v pripravljalni vlogi prerekala navedbe toženke. Pojasnila je, da je očitala, da prvostopenjski organ v tem postopku ni preveril priznanja statusa kmeta, kot tudi napačen izračun dohodkov v postopku priznanja statusa kmeta, kar je bil eden izmed razlogov, zakaj bi moral prvostopenjski organ v tem postopku preveriti izpolnjevanje pogojev za status kmeta. Odločba o statusu kmeta je bila izdana dne 30. 9. 2020, podlaga odločbe so dejstva iz leta 2019. Ponudba za prodajo zemljišč je bila objavljena konec leta 2020, tako, da prvostopenjski organ ni mogel vedeti, ali C. C. še izpolnjuje pogoje za status kmeta. Sicer pa ravno navedba, da je relevanten dohodek iz kmetijske dejavnosti, potrjuje stališče tožnice, da se vrednost pridelkov - poljščin, porabljenih za krmo bikov, ki so bili nato prodani, ne more dvakratno upoštevati. Zato lahko šteje le prihodek od prodaje bikov. V zvezi z navedbami stranke z interesom C. C. pa je dodala, da zgolj sklicevanje na vsebino prilog kot del trditvene podlage ne zadošča (I Cp 3343/2016).

9. Stranka z interesom C. C. je v pripravljalni vlogi poudaril naravo odločbe o priznanju statusa kmeta, ki je bila v tem primeru izdana le šest mesecev pred izdajo izpodbijane odločbe. Gre za pravnomočno rešeno predhodno vprašanje. Ne drži, da bi bil prihodek iz kmetijske dejavnosti napačno izračunan. Ob argumentaciji tožnice v zvezi s statusom kmeta, bi moral organ v postopku odobritve pravnega posla tudi predhodno ugotoviti, ali je tožnica sploh kmetijska organizacija, saj odločba UE Murska Sobota o priznanju tega statusa tožnici še ne pomeni, da je tožnica tudi dejansko kmetijska organizacija. Stališče o dvakratnem upoštevanju pridelkov je tudi zmotno. Upoštevajo se vsi pridelki - prodani na trgu in tisti, ki se namenijo za domačo uporabo in nadaljnjo pridelavo.

10. Tožnica je v pripravljalni vlogi še dodala, da se pravilnost odločbe v upravnem sporu presoja glede na uveljavljeno načelo zakonitosti. To pomeni, da izpodbijana odločba zajema dejansko in pravno stanje na dan 30. 3. 2021, ki bi morala skladno z drugim odstavkom 24. člena ZKZ zajemati ugotovitev o pomembnem delu dohodka za leto 2020. Odločba o priznanju statusa kmeta pa zajema ugotovitve za leto 2019. To ni relevantno leto za izpodbijano odločbo. Tožnica je kmetijska organizacija v smislu ZKZ, organ je ni pozval, da to izkaže na drug način. Pojasnila je še, da če kmet poljščin ne proda na trgu, temveč jih porabi za krmo, s tem ne ustvari nobenega prihodka iz kmetijske dejavnosti, saj jih ne vnovči neposredno na trgu, temveč jih investira v živino, ki jo potem samostojno proda. Pomembna je dejanska in ne hipotetična vrednost. Ravno pridelki, porabljeni za krmo, bi lahko predstavljali hipotetično vrednost, ki ni upoštevna.

**Glavna obravnava**

11. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo 14. 2. 2023. Glavne obravnave sta se udeležila tožnica in stranka z interesom C. C. Stranka z interesom B. B. je poslala opravičilo za izostanek z glavne obravnave zaradi zdravstvenih razlogov. Toženka in stranka z interesom A. A. se obravnave nista udeležili, vabili sta bili izkazani.

12. Na glavni obravnavi sta tožnica in stranka z interesom C. C. vztrajala pri svojih navedbah. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v: prvostopenjsko odločbo, drugostopenjsko odločbo, odločbo Upravne enote Tolmin, št. 330-881/2020/3 z dne 30. 9. 2020, dopis tožnice z dne 26. 1. 2021, izračun prihodka iz kmetijske dejavnosti za leto 2019, ter vse ostale listine upravnega spisa.

**K I. točki izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. V obravnavanem primeru gre za presojo odločitve upravnega organa o odobritvi pravnega posla, sklenjenega na podlagi sprejema ponudbe kmetijskega zemljišča s parc. št. 375/1, k.o. ..., do celote, za skupno ceno 4.431,74 EUR, ponudnic in prodajalk A. A. in B. B. ter kupca C. C. (strank z interesom) in zavrnitev vloge za odobritev istega pravnega posla tožnice.

15. Kot bistveno iz odločitve izhaja, da ima C. C. kot kmet mejaš (2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ) prednostno pravico pri nakupu obravnavanega zemljišča, za razliko od tožnice, ki je uveljavljala prednostno pravico kot druga kmetijska organizacija (5. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ).

16. Tožničin poglavitni očitek je po njenem mnenju napačno priznan status kmeta stranki z interesom C. C. 17. Po 24. členu ZKZ je v smislu tega zakona kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, ki to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka (prva alineja prvega odstavka). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek).

18. Med strankama ni sporno (navedeno pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov), da je bila ponudba za prodajo obravnavanega zemljišča izobešena na oglasni deski pri organu med 4. 9. 202o do 4. 10. 2020. To glede na zgoraj citirani drugi odstavek 24. člena ZKZ pomeni, da je bilo treba pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti ugotoviti v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev za obstoj predkupne pravice, v tem primeru torej dohodek v letu 2019. Že zato tožnica nima prav, da bi moral organ ugotavljati obseg po 24. členu relevantnega dohodka iz kmetijske dejavnosti tudi za leto 2020 glede na datum izdaje prvostopenjske odločbe. Tako ne vzdrži tudi ugovor, da je posledično sporno, ali je C. C. kmet za potrebe tega postopka že iz tega razloga.

19. Sodišče pritrjuje tožnici, da bi moral že prvostopenjski organ (kljub pravnomočni odločbi o priznanju statusa kmeta C. C., št. 330-881/2020/3 z dne 30. 9. 2020) obravnavati ugovore tožnice s tem v zvezi, zaradi česar je bilo ravnanje na prvi stopnji nezakonito. Vendar pa je to pomanjkljivost na prvi stopnji ustrezno odpravil drugostopenjski organ, ki je ugovore tožnice s tem v zvezi vsebinsko obravnaval, za kar je imel tudi podlago v 248. členu ZUP. Pri tem je tudi po presoji sodišča pravilno upošteval podatke, ki jih je pridobil iz ARSKTRP, pri čemer ne more biti pravno odločujoče, da ti podatki niso razvidni iz odločb, izdanih s strani tega organa. ARSKTRP je namreč organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je pristojen za izvedbo postopkov pri dodeljevanju finančnih sredstev na področju kmetijstva, gozdarstva, idr., torej organ, ki obravnava vloge in zahtevke, podane v zvezi z neposrednimi plačili v kmetijstvu, tako tudi vloge in zahtevke stranke z interesom C. C. Posledično je zato to organ, ki razpolaga z verodostojnimi podatki o višini dodeljenih sredstev iz tega naslova (tretji odstavek 139. člena ZUP), in na tak način pridobljene podatke je drugostopenjski organ mogel upoštevati.

20. Tožnica tudi ugovarja, da je drugostopenjski organ pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti upošteval dvojno vrednotenje pridelkov (ječmen, travna silaža, koruza), saj je njihovo vrednost upošteval samostojno, četudi so te poljščine pojedli biki, ki jih je nato stranka z interesom C. C. prodal. Pridelki, porabljeni za krmo, so torej odhodek in ne prihodek. Posledično je po tožničini oceni prihodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2019 za C. C. znašal (le) 9.428,71 EUR (iz naslova prodaje bikov).

21. Že iz besedila drugega odstavka 24. člena ZKZ v delu, kjer je opredeljeno, kaj se šteje kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti po tem zakonu, izhaja, da zakon pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka na način, kot ga skuša prikazati tožnica. Vrednost pridelkov pa vključuje poleg na trgu prodanih pridelkov tudi pridelke za domačo porabo in za nadaljnjo obdelavo. Tako tudi naslovno sodišče v sodbi, II U 431/2015. Ob tem sodišče še pripominja, da je bila v revizijskem postopku zoper zadnje citirano sodbo sicer revizija zavržena s sklepom, X Ips 32/2017 z dne 28. 11. 2019, vendar iz obrazložitve tega sklepa med drugim izhaja, da tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zakon, tj. ZKZ izhaja iz vrednosti kmetijskih pridelkov in ne iz dohodka in, da je določba 24. člena ZKZ (v tem pogledu - op. sod.) jasna (9. točka obrazložitve sklepa). Podobno je bilo odločeno tudi v zadevah, II U 135/2016, in II U 151/2017, na katere se (kot tudi na prej navedeno) po oceni sodišča utemeljeno sklicuje drugostopenjski organ. Upoštevanje (tudi) vrednosti kmetijskih pridelkov pri ugotavljanju dohodka iz kmetijske dejavnosti je bilo tako pravilno. Tožnica zato z nasprotnim stališčem (da gre za odhodek oziroma, da je šteti vrednost kmetijskih pridelkov za krmo kot hipotetično vrednost) ne more uspeti. Iz enakih razlogov zato tudi ni slediti tožnici pri nadaljnjih navajanjih o odmeri davščin v zvezi z ugotavljanjem tega dohodka, saj je v ZKZ opredelitev, kaj šteje kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnost, - kot že povedano - jasna.

22. Tožnica še ugovarja, da organ v postopku priznanja statusa kmeta (tj. Upravna enota Tolmin) ne bi smel sam računati dohodka iz kmetijske dejavnosti, temveč bi moral dokument o dohodku iz kmetijske dejavnosti priložiti k vlogi za priznanje statusa kmeta stranka z interesom C. C. sam. Po mnenju tožnice organ namreč naj ne bi sam razpolagal z zadostnimi podatki, ki bi mu omogočili izračun prihodka, oziroma je organ z izračunom prihodka kršil prvi odstavek 139. člena ZUP (kot ga tožnica citira v tožbi - op. sod.). Ugovor tožnice ne vzdrži. Prvenstveno že iz razloga, ker sam postopek priznanja statusa kmeta, torej, na kakšen način je bilo dejansko stanje, relevantno za priznanje statusa kmeta, ugotovljeno, ni postopek, ki bi bil predmet presoje v tem upravnem sporu. Je pa res, da so tudi v tem postopku obravnavani ugovori, ki se na ugotovljeno dejansko stanje iz tega postopka (tj. postopka o priznanju statusa kmeta) nanašajo in jih sodišče tudi oziroma jih je vsebinsko obravnavalo v tej sodbi (tj. glede način pridobitve podatkov o višini subvencij, izplačanih stranki z interesom C. C. v letu 2019, o vrednosti kmetijskih pridelkov, itd.).

23. Ob tem pa sodišče pripominja še naslednje: Po prvem odstavku 139. člena ZUP lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena. Upravni organ, ki je odločal o priznanju statusa kmeta stranke z interesom C. C., je očitno po prejetju vloge (poleg dejstev iz same vloge in priloženih dokazil k vlogi) sam ugotavljal še dejstva, za katera je menil, da so relevantna v zadevi, sledeč relevantni materialnopravni določbi, in po tem, ko je presodil, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, na tej podlagi tudi odločil. S tem po oceni sodišča ni bilo preseženo pooblastilo, ki ga organu daje prvi odstavek 139. člena ZUP. Nestrinjanje tožnice z na tak način ugotovljenimi dejstvi in izvedenimi dokazi pa še ne pomeni, da dejansko stanje v zvezi z višino dohodka iz kmetijske dejavnosti za C. C. v letu 2019 ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, še zlasti, ker so bili tožničini ugovori, ki so se na ta dejstva in dokaze nanašali, vsebinsko obravnavani, tako v upravnem postopku, kot v upravnem sporu, ter po opravljeni presoji tudi zavrnjeni.

24. Sodišče se je z razlogi te sodbe opredelilo izrecno ali posredno do vseh relevantnih tožbenih ugovorov.

25. Glede na povedano je sodišče zavrnilo tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 26. Sodišče je odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

27. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

28. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom C. C. temelji na 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Stranka z interesom C. C. je predlagal zavrnitev tožbe, kar bi glede na prvi odstavek 154. člena ZPP pomenilo, da mu mora tožnica povrniti stroške postopka. Ker pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo, upošteva le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči sodišče (155. člen ZPP), sodišče priglašenih stroškov stranki z interesom C. C. ni prisodilo, ker je presodilo, da niso bili potrebni za rešitev upravnega spora.