Jedro

S pravnomočno sodbo je bilo odločeno o temelju zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plačah, ne pa tudi za celotno obdobje po višini.

V obravnavani zadevi sodišče ni ponovno odločalo o temelju zahtevkov tožnika, temveč le o njihovi višini.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na plačilo regresa (točka 2. izreka prvostopne sodbe) zavrže, v preostalem izpodbijanem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek na Ptuju opr. št. Pd 386/97 z dne 2.2.1999, je bila tožena stranka dolžna plačati tožniku tudi prikrajšanje pri plači za čas od 21.9.1990 do vrnitve na delo. Tožena stranka je tožnika pozvala nazaj na delo 29.6.2000, mu do tega dne vpisala delovno dobo v delovno knjižico in plača nadomestilo plače, ni pa mu plačala prikrajšanja pri plači za čas od 28.2.1999 do 29.6.2000. Zato je tožnik s tožbo v tej zadevi zahteval plačilo prikrajšanja pri plači za navedeno obdobje, plačilo regresa za leto 2000 in plačilo pogodbene kazni po 29. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo, ostalima dvema zahtevkoma pa ugodilo. Ugotovilo je, da je bilo s sodbo opr. št. Pd 386/97 odločeno tudi o temelju zahtevka za plačilo prikrajšanja pri plači od 1.3.1999 do vrnitve na delo, ne pa tudi o njegovi višini. Zato ne gre za že razsojeno stvar. O temelju tožbenega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno, zato je sodišče v tem postopku odločalo le o postavljenem zahtevku po višini.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka "iz drugega odstavka 339. člena ZPP". Navaja, da je bilo s sodbo opr. št. Pd 386/97, ki je postala pravnomočna 2.2.1999, toženi stranki naloženo plačilo nadomestila plače za čas od 21.9.1990 do vrnitve na delo, v obravnavani zadevi pa je sodišče ponovno naložilo toženi stranki plačilo prikrajšanja pri plači za čas od marca 1999 do junija 2000. Predmet tožbenega zahtevka v tem sporu je torej izplačilo plače in uveljavljanje pravic v obdobju, za katerega je o teh pravicah že bilo pravnomočno odločeno.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu, ki se nanaša na regres ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo so bili pravnomočno ugodeno tožbenim zahtevkom za plačilo prikrajšanja pri plači v znesku 1,012.844,00 SIT in zaradi plačila regresa v bruto znesku 122.427,00 SIT (oziroma neto 95.000,00 SIT). Zahtevki temeljijo na različnih dejanskih in pravnih podlagah, zato jih je treba obravnavati kot samostojne zahtevke. Vrednost izpodbijanih delov pravnomočne sodbe, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ne presega z zakonom določenega zneska za dovoljenost revizije (1,000.000,00 SIT, drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato za obravnavo revizije v tem delu ni izpolnjen zahtevan pogoj in jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo na podlagi določbe 377. člena ZPP.

Revizija v preostalem delu (to je v preostalem delu, s katerim je tožnik uspel) ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka sicer ne navede izrecno, za katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi šlo, vendar je očitno, da ima v mislih le kršitev iz 12. točke: da je bilo odločeno o zahtevku o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

Pravilna je ugotovitev obeh nižjih sodišč, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 386/97 odločeno o temelju zahtevka iz naslova prikrajšanja pri plačah, ne pa tudi za celotno obdobje po višini. Ali povedano drugače: za obdobje do 17.4.1999 je bilo pravnomočno odločeno tako o temelju kot o višini tožnikovih denarnih tožbenih zahtevkov iz naslova plač, za obdobje od 18.4.1999 do 18.7.2000 (to je za čas po izdaji sodbe do ponovnega nastopa dela) pa je bilo pravnomočno odločeno le o temelju teh zahtevkov. V tem delu ima pravnomočna sodba opr. št. Pd 386/97 naravo vmesne sodbe (315. člen ZPP). V obravnavani zadevi sodišče ni ponovno odločalo o temelju zahtevkov tožnika, temveč le o njihovi višini, zato zatrjevani revizijski razlog ni podan.

Ni mogoče mimo ugotovitve, da je revizija v tej zadevi povsem nepotrebna. Iz navedb tožene stranke nedvomno izhaja, da sprejema kot svojo obveznost že na podlagi pravnomočne sodbe opr. št. Pd 386/97 tudi plačilo prikrajšanj pri plači za obdobje od 18.4.1999 do 18.7.2000. Noben sodni postopek ne bi bil potreben, če bi tožena stranka to svojo obveznost izpolnila in tožniku ne bi bilo potrebno ponovno vlagati tožbe, s katero bi dosegel odločitev sodišča o zahtevku tudi po višini.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna (tožena stranka kaj drugega ne izrecno ne smiselno ne zatrjuje), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).