Jedro

Ko zagovornik zatrjuje, da je bil predsednik višjega sodišča, v času izdaje izpodbijanega sklepa, že seznanjen s tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo.

Izrek

Zahteva zagovornikov obt. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Na glavni obravnavi dne... je obt. M.P. zahteval izločitev predsednika senata M.J. in predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.P., zaradi česar je bila obravnava prekinjena do odločitve o tej zahtevi. Med prekinitvijo pa je obtoženčeva zagovornica zahtevala še izločitev predsednika VS v Celju. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednik VS v Celju obtoženčevo zahtevo za izločitev zavrnil kot neutemeljeno, zagovorničino zahtevo za izločitev pa je, s sklepom z dne..., zavrgel. Zoper uvodoma navedeni sklep sta zagovornika obt. M.P. vložila dne... zahtevo za varstvo zakonitosti, s predlogom, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, takoj po prejemu te zahteve pa da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do odločitve o zahtevanih izločitvah po predsedniku vrhovnega sodišča in da naloži predsedniku sodečega senata, da preneha opravljati vsa dejanja v tem kazenskem postopku.

Vrhovni držabvni tožilec F.M. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), menil, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti trdita, da je z izpodbijanim sklepom predsednik VS v Celju kršil določilo 43. člena ZKP, ker da je bil, preden je odločil o obtoženčevi zahtevi za izločitev, že seznanjen, da je zagovornica zahtevala tudi njegovo izločitev. Zato zagovornika menita, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka "iz čl. 371/2 ZKP".

Po presoji vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev zakona ni podana. Po določbi 43. člena ZKP mora sodnik, ko zve, da je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnim delom v tisti zadevi. Iz sklepa predsednika VS v Celju o zavrženju zagovorničine zahteve za izločitev pa je razvidno, da je bila ta zahteva zavržena kot brezpredmetna (z analogno uporabo določb 3. odstavka 41. člena in 5. odstavka 42. člena ZKP), ker je zahtevo za svojo izločitev prejel po tem, ko je že odločil o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednika senata in predsednika Okrožnega sodišča v Celju. Zagovornika torej s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik Višjega sodišča v Celju v času izdaje izpodbijanega sklepa že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri presoji ali je podana zatrjevana kršitev 43. člena ZKP pa vrhovno sodišče tudi ne more izhajati od predpostavke, da je v sklepu o zavrženju zagovorničine zahteve neresnično naveden čas odločitve o obtoženčevi zahtevi za izločitev.

Po povedanem je vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljena kršitev zakona ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornikov obt. M.P. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).