Jedro

Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje iz devetega poglavja KZ-1 je objekt kazenskopravnega varstva premoženje. Vendar premoženje kot objekt varstva ni varovano le v tem poglavju. Varovano je tudi v drugih poglavjih, tam v povezavi z drugimi objekti kazenskopravnega varstva – pri kaznivem dejanju iz 196. člena KZ-1 v povezavi z varstvom delovnega razmerja in socialne varnosti.

S stališča ovire za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni pomembno, ali je bila dolžnica obsojena na predobravnavnem naroku ali po izvedeni glavni obravnavi. Važno je le dejstvo, da je bila pritožnica obsojena (spoznana za krivo) za kaznivo dejanje, ki ga je višje sodišče povzelo v 5. točki obrazložitve.

ZFPPIPP pri oviri iz 1. točke drugega odstavka 399. člena določa, da je ovira podana, če je izpolnjen zakonski dejanski stan pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Da bi morala biti dolžnica s kaznivim dejanjem hkrati okoriščena, zakon ne določa. Po ustaljeni sodni praksi je obsodba na kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu ovira za odpust obveznost. Stečajno sodišče je v postopku odpusta vezano na kazensko sodbo. Zato sodišče v postopku odpusta obveznosti ne sme upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na dolžničino krivdo, vlogo pri storitvi kaznivega dejanja, končno pa tudi na bolezen, čeprav gre za težko bolezen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžničin predlog za odpust obveznosti.

2. Zoper sklep se je pritožila dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Na pritožbo je odgovorila upraviteljica in predlagala, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku poleg podatkov, ki jih je pridobilo z vpogledom v IKE, po napotilu višjega sodišča (sklep VSL, Cst 538/2018 z dne 6. 11. 2018) vpogledalo tudi v kazenski spis in ugotovilo, da je bila dolžnica (pritožnica) s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, II K 000/2018 z dne 1. 6. 2018, ki je postala pravnomočna 5. 7. 2018, obsojena za kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Natančneje, ugotovilo je, da je bila pritožnica obsojena za kaznivo dejanje, ki ga je storila s tem, da kot direktorica družbe z omejeno odgovornostjo in skupaj s prokuristom družbe zavestno ni poskrbela za plačilo bruto plač, nadomestila plač in regresa za letni dopust šestim delavcem, s čimer sta jim omejila in jih prikrajšala za pravice do plače, regresa za letni dopust in nadomestilo plače, in od julija 2014 nista poskrbela za plačilo prispevkov za socialno varnost in bruto plač 29 delavcem, s čimer sta jim omejila pravice do plače, z neobračunom in neplačilom predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa sta jih prikrajšala za pravico, da bi se jim plača, ko prispevki niso bili obračunani, upoštevala v pokojninsko dobo. Ugotovilo je še, da glede na dolžino izrečene kazni in način izvršitve do poteka preizkusnega obdobja niso bili izpolnjeni pogoji za izbris obsodbe iz kazenske evidence na podlagi zakonske rehabilitacije.

6. Pritožnica zadnjemu (da bi bili izpolnjeni pogoji za izbris na podlagi zakonske rehabilitacije) ne nasprotuje, pač pa sklep izpodbija iz razloga, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila obsojena.

7. Odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Ustaljena sodna praksa (na primer sklep VSL, Cst 407/2017 z dne 11. 7. 2017) je, da tudi kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 predstavlja kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu iz 1. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIP. To izhaja tudi iz predhodnega sklepa višjega sodišča v tej zadevi, čeprav pritožnica meni drugače. Višje sodišče je v sklepu Cst 538/2018 z dne 6. 11. 2018 le opozorilo, da glede na zakonske znake tega kaznivega dejanja pri obsodbi za to kaznivo dejanje sodišče odločitve ne more opreti zgolj na podatke, ki jih pridobi iz IKE. Pri kaznivih dejanjih zoper premoženje iz devetega poglavja KZ-1 je objekt kazenskopravnega varstva premoženje. Vendar premoženje kot objekt varstva ni varovano le v tem poglavju. Varovano je tudi v drugih poglavjih, tam v povezavi z drugimi objekti kazenskopravnega varstva – pri kaznivem dejanju iz 196. člena KZ-1 v povezavi z varstvom delovnega razmerja in socialne varnosti. Pritožnica pa je bila obsojena zaradi zavestnega neizplačevanja plač in prispevkov (glej razloge v 5. točki obrazložitve), torej za kaznivo dejanje iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

8. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je dejanje priznala v kazenskem postopku v okviru možnosti priznanja na način, kot se to lahko procesno izvede na predobravnavnem naroku.

9. Pritožničino stališče je zmotno. S stališča ovire za odpust obveznosti iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP ni pomembno, ali je bila dolžnica obsojena na predobravnavnem naroku (XIX.a poglavje Zakona o kazenskem postopku – ZKP, zlasti glej prvi odstavek 285.c člena ZKP1 ter četrti odstavek 285.č člen ZKP) ali po izvedeni glavni obravnavi (XXI. poglavje ZKP). Važno je le dejstvo, da je bila pritožnica obsojena (spoznana za krivo) za kaznivo dejanje, ki ga je višje sodišče povzelo v 5. točki obrazložitve.

10. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje do takšnih zaključkov prišlo povsem brez dokazne osnove, ni bil izkazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma ni bilo dokazano, da je dolžnica prejela kakšno premoženje iz tega naslova. Pritožnica se tudi sklicuje na sodno prakso (VSL sklep, Cst 431/2015 z dne 15. 7. 2015), po kateri je pomembno, ali stečajni dolžnik neko kaznivo dejanje stori tako, da je storjeno iz koristoljubja in tako, da pri tem pridobi neko premoženjsko korist. 11. Pritožničino stališče je zmotno. ZFPPIPP pri oviri iz 1. točke drugega odstavka 399. člena določa, da je ovira podana, če je izpolnjen zakonski dejanski stan pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu. Da bi morala biti dolžnica s kaznivim dejanjem hkrati okoriščena, zakon ne določa. Po ustaljeni sodni praksi je obsodba na kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu ovira za odpust obveznost (prim. sklep VSL, Cst 39/2018 z dne 6. 2. 2018, ki tako oviro označi kot absolutno oviro). Stečajno sodišče je v postopku odpusta vezano na kazensko sodbo. Zato sodišče v postopku odpusta obveznosti ne sme upoštevati ugovorov, ki se nanašajo na dolžničino krivdo, vlogo pri storitvi kaznivega dejanja, končno pa tudi na bolezen, čeprav gre za težko bolezen (glej tudi razloge v 9. točki obrazložitve, zlasti v opombi).

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene argumente v okviru prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

1 Če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava, predsednik senata presodi:

1. ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja;

2. ali je bilo priznanje dano prostovoljno;

3. ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.