Jedro

Kljub dejstvu, da obdolženi še ni bil kaznovan in da je redno zaposlen, je glede na konkretne okoliščine razumen sklep, da je odreditev pripora neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženca odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Zahteva opozarja na določbo drugega odstavka 192. člena ZKP, v skladu s katerim mora sodišče izbrati milejši ukrep, če se da z njim doseči isti namen. Navaja, da je obdolženi doslej nekaznovan, doslej ni bil v nobenem kazenskem postopku, že petnajst let je redno zaposlen in prejema plačo v višini 750 EUR mesečno. Pri svojem delu je marljiv in priden delavec, zaradi česar mu je zaupano izvajanje posebno zahtevnih opravil. Preživlja se z zakonitim delom in ne z izvrševanjem kaznivih dejanj, zato pri njem upoštevaje dejstvo, da je nekaznovan in da ima družino ter dva mladoletna otroka, ki ju preživlja, niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj realne nevarnosti, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj. Izpodbijani sklep navedenih osebnih lastnosti obdolženca in njegovega prejšnjega življenja ni upošteval. Pripor tudi ni sorazmeren ukrep, saj bi bilo mogoče ponovitev kaznivih dejanj preprečiti tudi z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom, tako pa bi bilo obdolžencu omogočeno, da bi še naprej hodil v službo in vzdrževal svoja dva mladoletna otroka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da mu določi hišni pripor.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da navedbam zahteve ni mogoče pritrditi. Sklep o odreditvi pripora je utemeljen z ugotovitvijo, da je bilo obdolženemu zaseženo večje število telefonov in telefonskih številk, kar kaže na dobro organizirane zveze z drugimi člani hudodelske združbe ter utečeno dejavnost razpečevanja rezervnih delov osebnih vozil. Upoštevano je bilo tudi dejstvo, da obdolženi še ni bil kaznovan in da je redno zaposlen, vendar je zunajobravnavni senat kljub temu ocenil, da je odreditev pripora neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, čemur je pritrdilo tudi višje sodišče. Nestrinjanje z argumenti sodišča, ki imajo podlago v doslej zbranih podatkih v spisu, vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopusten.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno navaja, da v konkretni zadevi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Zunajobravnavni senat je obstoj ponovitvene nevarnosti obrazložil (stran 7 izpodbijanega sklepa) in navedel, da je obdolženi (sicer brat enega izmed najpomembnejših članov hudodelske združbe G.L.) imel pomembno vlogo pri razpečevanju protipravno pridobljenih delov osebnih vozil in posledično pridobivanju protipravne premoženjske koristi, da je uporabljal veliko število telefonskih številk ter da mu je bilo zaseženo večje število telefonov. Ugotovilo je, da ima obdolženi dobre zveze z drugimi člani hudodelske združbe, ravno tako pa tudi utečeno dejavnost razpečevanja rezervnih delov preko ponudbe v Salomonovem oglasniku oziroma na podlagi osebnih poznanstev. Ugotovilo je še kontinuiranost in rutiniranost njegovega ravnanja ter vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, pri čemer ima v ta namen tudi najeto garažo na ... cesti v Ljubljani. Iz navedenih dejanskih ugotovitev je zunajobravnavni senat sklepal, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženi, kolikor ostane na prostosti, nadaljeval s takimi in podobnimi kaznivimi dejanji. Tudi sodišče druge stopnje je ob odločanju o pritožbi obdolženčevega zagovornika presojalo sklepanje zunajobravnavnega senata o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in ocenilo njegovo ugotovitev kot pravilno. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, ki iz zgoraj navedene dejanske podlage sklepajo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, kot razumne. Ne drži niti očitek zahteve, da v izpodbijanem sklepu navedene osebne okoliščine (nekaznovanost, zaposlenost, dejstvo, da ima obdolženi družino in še nekatere njegove osebne lastnosti) niso bile upoštevane, saj sta obe sodišči obstoj ponovitvene nevarnosti presojali tudi v luči dejstva, da je obdolženi nekaznovan in zaposlen, vendar sta kljub temu zaključili, da je priporni razlog podan.

6. Neutemeljen je tudi očitek v zahtevi, da pripor ni sorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo tako nujnost kot tudi sorazmernost ukrepa v ožjem smislu. Glede na vse že navedene okoliščine, relevantne pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki so v konkretni zadevi relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega premoženja, je sodišče razumno ocenilo, da je podan tudi ta, tretji pogoj za pripor. Višje sodišče v Ljubljani je ocenilo, da glede na vse navedeno hišni pripor, ki ga predlaga zagovornik obdolženca v pritožbi, ni zadostna garancija, da bi se obdolžencu preprečilo ponavljanje kaznivih dejanj zoper premoženje. Sodišče je tudi ocenilo, da je poseg v obdolženčevo osebno svobodo, ki ga predstavlja pripor glede na težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obdolžencu in višino zagrožene zaporne kazni, sorazmeren, kar sprejema tudi Vrhovno sodišče. 7. Glede na gornje razloge je Vrhovno sodišče zahtevo obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.