Jedro

Prvostopenjski organ je imel materialnopravno podlago v ZUreP-1 za vodenje obravnavanega postopka. V konkretnem primeru gre za ureditev omrežja, namenjenega izvajanju gospodarske javne službe na področju prometa, iz česar sledi, da je prostorska ureditev, ki jo ureja Odlok o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – Glavna cesta GII-104 Kranj – Moste, skupnega pomena za državno in lokalno skupnost in torej po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Ker pa je Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev na njegovi podlagi, to tudi pomeni, da je navedeni Odlok upoštevala kot veljaven prostorski akt, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe veljal oziroma učinkoval in ga je prvostopni organ lahko upošteval, ne glede na uveljavitev ZUPUDPP.

Ni razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka, saj je državna cesta v lasti države, v razlastitvenem postopku pa lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah pridobi razlastitveni upravičenec, za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo in ki ga bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino. Republika Slovenija pa je tožniku tudi ponudila odškodnino za razlaščena zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 352-37/2011-67 z dne 17. 5. 2012, je prvostopni organ ugotovil, da je z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – Glavna cesta GII-104 Kranj – Moste (odsek ob letališču) (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/05) (v nadaljevanju Odlok) izkazana javna korist za prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj – Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču) v delu, ki poteka tudi po nepremičninah parc. št. 1639/4 (gozd v izmeri 2952 m2), 1639/7 (gozd v izmeri 4859 m2) in 1640/2 (gozd v izmeri 1743 m2), vse k.o. … (1. točka izreka), na podlagi tako ugotovljene javne koristi se za potrebe v prvi točki izreka omenjene gradnje dovoli uvedba postopka razlastitve nepremičnin parc. št. 1639/4 (gozd v izmeri 2952 m2), 1639/7 (gozd v izmeri 4859 m2) in 1640/2 (gozd v izmeri 1743 m2), ki so v zemljiškoknjižnem lastništvu A.A. - tožnice, do deleža 1/1 (2. točka izreka), v zemljiški knjigi se zaznamuje začetek razlastitvenega postopka za navedene nepremičnine (3. točka izreka), o predlogu razlastitvene upravičenke za izvedbo nujnega postopka po 104. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) bo upravni organ odločil potem, ko bo skladno s 102. členom ZUreP-1 vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev (4. točka izreka), zahtevo odvetnice B.B. za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo dne 12. 3. 2012 pa je zavrgel (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Republika Slovenija (razlastitvena upravičenka) vložila zahtevo za razlastitev v izreku odločbe navedenih parcel, ki jih potrebuje za prestavitev glavne ceste GII-104 Kranj – Moste, odsek 1136 – Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču), kakor izhaja iz LN, projekta št. 12-1171 ter parcelacijskega načrta. Predložila je tudi zahtevano dokumentacijo. Prvostopni organ je na podlagi elektronskega dostopa do zemljiške knjige uvodoma ugotovil, da so bile predmetne nepremičnine v času vložitve zahteve za razlastitev v lasti tožnika. Nadalje je ugotovil, da je razlastitvena upravičenka pred vložitvijo zahteve za razlastitev poskušala pridobiti nepremičnine sporazumno in je zato posredovala tožniku ponudbo za odkup, ki je bila vložena v hišni predalčnik tožnika 1. 6. 2011, kar je razvidno iz dokazila o vročitvi. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik sprejel ponudbo v 30-dnevnem roku, kar pomeni, da sporazum ni bil dosežen, zaradi česar so bili podani pogoji za vložitev zahteve pri upravnem organu. Organ je večkrat poskušal izvesti ustno obravnavo, hkrati je tožniku tudi posredoval zahtevo z dokumentacijo, vendar je tožnik dvakrat opravičil svoj izostanek, zaradi česar je organ ustno obravnavo preložil. Po pozivu organa tožniku, da sporoči datum možne izvedbe ustne obravnave, in obvestilu tožnika o možnem datumu, ki mu je organ sledil, ustna obravnava ponovno ni bila opravljena, ker je tožnik sporočil organu, da se je spremenilo lastništvo obravnavanih nepremičnin. V nadaljevanju postopka je bilo ugotovljeno, da se je lastninska pravica na teh nepremičninah z darilno pogodbo z dne 18. 10. 2011 prenesla na tožnico (ki v januarju 2012 še ni bila vpisana v zemljiško knjigo). Ker je tožnica na podlagi 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izkazovala pravni interes za sodelovanje v tem postopku, je organ 12. 3. 2012 izvedel ustno obravnavo in ji posredoval tudi zahtevo za razlastitev s prilogami. Na obravnavo je pristopila odvetnica B.B., ki je na obravnavi predložila nepopolno pooblastilo, zaradi česar je organ odvetnico po obravnavi pozval na predložitev pooblastila in naknadno odobritev pravnih dejanj v skladu s petim odstavkom 55. člena ZUP, ki mu odvetnica ni sledila. Organ je tako ugotovil, da tožnica v postopku sodeluje brez pooblaščenca in, da je bila pravilno vabljena na ustno obravnavo. Odvetnica je zahtevala povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo, ker pa ni stranka postopka, je organ njeno zahtevo zavrgel. Organ je še ugotovil, da gre za prestavitev obstoječe glavne ceste G2-104 Kranj-Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču). Pravna podlaga za razlastitev predmetnih nepremičnin je 1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Obravnavane nepremičnine se nahajajo v trasi deviacije obstoječe glavne ceste G2-104 na odseku ob letališču Brnik. Nepremičnina s parc. št. 1639/4 je nastala z delitvijo nepremičnine s parc. št. 1639/2, kar je razvidno iz akta in obvestila geodetskega organa z dne 8. 4. 2009. Nepremičnine se nahajajo v ureditvenem območju LN, ki se ureja s 4. členom LN. Katastrsko stanje nepremičnin, ki so predmet razlastitve, je skladno s podatki geodetskega organa (potrdila z dne 19. 7. 2011). V zvezi z izkazom javne koristi se je organ oprl na 109. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in ugotovil, da so iz prikaza parcel nepremičnine prepoznavne v zemljiškem katastru. Ocenil je tudi, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, saj so nepremičnine nujno potrebne za gradnjo gospodarske javne infrastrukture – ceste, ki je v javnem interesu in jih razlastitvena upravičenka nujno potrebuje za prestavitev ceste. Gradnja ceste celo presega zasebni interes, saj bo z novo cesto zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop na letališče, s čemer bo omogočen njegov razvoj in širitev. Razlastitvena upravičenka tudi ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino v tem območju. Organ je tako ugotovil, da je razlastitvena upravičenka izkazala vse materialnopravne predpostavke po ZUreP-1 in so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o uvedbi postopka razlastitve.

Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-25/2012-MOP-2 z dne 27. 9. 2012, delno ugodil pritožbi tožnice in odpravil 5. točko izreka prvostopne odločbe (1. točka izreka), odločil, da v preostalem ostane izpodbijana odločba v veljavi (2. točka izreka), zavrnil pritožbo tožnika (3. točka izreka) in zavrnil zahtevek obeh (pri)tožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (4. točka izreka). V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice je navedel, da je bila zahteva za razlastitev vložena 15. 7. 2011 in v njej je bil pravilno kot razlastitveni zavezanec naveden tožnik kot lastnik (podatki zemljiške knjige). O tem, da tožnik ni več lastnik, je bil organ prvič obveščen 23. 1. 2012 s tožnikovim dopisom. Iz izpiskov zemljiške knjige izhaja, da je bila od 18. 1. 2012 pod Dn. št. 13554/2012 vpisana plomba za vknjižbo lastninske pravice, omenjena plomba za vknjižbo lastninske pravice pa se nanaša na darilno pogodbo z dne 18. 10. 2011, sklenjeno med darovalcem – tožnikom in obdarjenko – tožnico, na podlagi katere je tožnica postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Drugostopni organ je tudi menil, da je bila tožnica ustrezno zastopana na ustni obravnavi, saj se je na pooblastilu z dne 6. 2. 2012, s katerim je tožnik pooblastil odvetnico za zastopanje, pooblastitelj podpisal s pristavkom ''po pooblastilu A.A.''. Posledično je prvostopni organ napačno zavrgel zahtevek odvetnice za povrnitev stroškov prihoda na ustno obravnavo, zaradi česar je drugostopni organ 5. točko izreka prvostopne odločbe odpravil, ni pa je vrnil v ponovni postopek, ker bo moral prvostopni organ odločiti o stroških postopka ob izdaji odločbe o razlastitvi. Na ustni obravnavi podan predlog za preložitev iz razloga, ki je bil znan že ob vabilu, pa ni opravičljiv, zlasti, ker se je obravnave udeležila pooblaščenka tožnice. Tožnica pa je bila glede na drugi odstavek 50. člena in 142. člen ZUP dolžna sprejeti postopek v takem stanju, kot je bil v času njenega vstopa. Ni podlage za to, da bi morala upravičenka zahtevo za razlastitev umakniti in tožnici ponovno vročiti ponudbo za odkup nepremičnin in šele nato, če pogodba ne bi bila sklenjena, vložiti zahtevo za razlastitev. Postopek se tudi ni vodil po uradni dolžnosti, temveč na podlagi zahteve razlastitvene upravičenke. Zaradi prenosa lastninske pravice se je zamenjala zavezana stranka. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika pa je še dodal, da gre za en razlastitveni postopek, ki sedaj teče zoper razlastitveno zavezanko – tožnico in je pravilna odločitev prvostopnega organa v 2. točki izreka. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, je organ zavrnil njuno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnika sta tožbo vložila zaradi zmotne in nepravilne uporabe določb ZUreP-1 in ZUPUDPP, bistvenih kršitev ZUP in ZUreP-1 ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V postopku razlastitve, ki se je začel zoper razlastitvenega zavezanca – tožnika, je organ vodil postopek samo zoper tožnika, čeprav je bila podana in ugovarjana litispendenca (ugovor litispendence z dne 12. 9. 2011, o katerem še ni bilo odločeno). Ko je organ dobil obvestilo o spremembi lastništva zemljišč, je vabil tožnico na narok in zoper njo postopek končal. Po mnenju tožnikov bi moral organ uporabiti določbe ZUPUDPP, ker gre za prostorsko ureditev državnega pomena in je bila zahteva za razlastitev vložena po uveljavitvi tega zakona. Odločba tudi ni obrazložena glede aktivne legitimacije razlastitvenega upravičenca, zato je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev pravil postopka. Organ je napačno štel, da je razlastitvena upravičenka država. V konkretni zadevi je jasno, da se razlastitev izvaja na podlagi občinskega lokacijskega načrta. Ker organ zahteve ni zavrnil, je zmotno uporabil materialno pravo. Organ pa niti ni ugotavljal, ali gre v konkretni zadevi za primer lokacijskega načrta iz 16. člena ZUreP-1, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz samega uvoda besedila Odloka o LN L5 glavna cesta GII-104 Kranj Moste (odsek ob letališču) izhaja, da akt ni bil sprejet po 16. členu ZUreP-1. Ker je ta člen prenehal veljati pred vložitvijo zahteve za razlastitev, je ugovor aktivne legitimacije države utemeljen, saj je sporno, ali odlok sploh predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1. Ostalo je odprto vprašanje, katero pravno podlago za razlastitev uporabiti, ob uporabljenih določbah ZUreP-1 pa je ostalo odprto tudi vprašanje izkazanosti javne koristi in aktivne legitimacije države. Tožnica je tudi navedla, da se postopek zoper njo ni začel glede na ZUreP-1, temveč kar po uradni dolžnosti, ko jo je organ obvestil o postopku in vabil na ustno obravnavo. Upravičenka tožnici nikoli ni vročila ponudbe za odkup nepremičnin, niti ni zoper njo vložila zahteve za razlastitev. Organ pa tudi ni posebej opozoril tožnice, da je ona sedaj razlastitvena zavezanka. To pomeni bistveno kršitev določba postopka (128. člen ZUP), saj organ ne sme nadomeščati procesnih dejanj, ki bi jih moral opraviti razlastitveni upravičenec. 142. člen ZUP ureja postopek za primer, ko neka oseba sama zahteva, da se ji prizna lastnost stranke v postopku, ne ureja pa položaja, ko se lastnost stranke priznava osebi, glede katere je organ sam dolžan skrbeti, da se udeleži postopka (44. člen ZUP). Pravna teorija zavzema stališče, da tretji in četrti odstavek 142. člena v slednjem primeru ne veljajo (komentar k ZUP, str. 418, avtorji Breznik, Štucin in Marflak). Ker ZUP tovrstnih primerov ne ureja, niti ne ZUreP-1 kot lex specialis, ni moč slediti odločitvi organa, da stranka prevzame postopek v fazi, kot je bil ob njenem vstopu, saj za to ni pravne podlage. V takem primeru bi moral organ seznaniti upravičenca o spremembi zavezanca, upravičenec pa bi moral spremeniti zahtevo. Spremenjena zahteva novega razlastitvenega zavezanca ne bi smela prikrajšati za pravico do 30-dnevnega roka za odkup zadevnih nepremičnin. Le na ta način bi se uveljavilo načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP). Ne gre tudi za situacijo iz četrtega odstavka 94. člena ZUreP-1. Prav tako iz drugega odstavka 50. člena ZUP ni razvidno, da bi se smel postopek nadaljevati brez spremembe zahteve razlastitvenega upravičenca, saj ta člen ureja situacijo, če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku. V taki situaciji jo mora organ na to opozoriti in ji omogočiti, da prevzame položaj stranke. To ne izključuje razlage, da morajo biti v takšni situaciji stranki dejansko zagotovljene vse procesne varovalke, vključno s ponudbo za odkup nepremičnin. Zahtevi pa tudi ni bil predložen izvleček iz prostorskega akta, ni ji bila predložena parcelacija. Čeprav je organ upravičenko na dopolnitev pozval, upravičenka temu ni sledila. Organ bi moral zato zahtevo zavreči po drugem odstavku 67. člena ZUP, pa tega ni storil, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Tudi razlastitveni elaborat mora imeti predpisane sestavine, med drugim bi moral vsebovati parcelacijo, identifikacijo novih parcel. Organ je pa nato sam pridobival potrebne podatke. O zahtevi tožnice za prevzem preostalih nepremičnin organ sploh ni odločil, čeprav bi moral odločiti hkrati z odločitvijo o začetku razlastitve. Organ bi tudi moral odločiti o nedovoljenem zahtevku zoper tožnika, takoj, ko je izvedel, da ne more biti stranka v postopku. Zato ima tudi tožnik pravni interes za to tožbo. V izreku pa odločba tudi ne vsebuje imena zavezanca, zoper katerega naj učinkuje, zato je nedoločna in neizvršljiva. Predlagala sta, da sodišče odločbo odpravi in naloži toženki povrnitev njunih stroškov postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni vsebinsko odgovorila.

Stranka z interesom Republika Slovenija odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

Toženka je sodišču posredovala vlogo za prioritetno obravnavo in se sklicevala na naravo spora, opozorila pa je tudi na zagotovljena proračunska sredstva.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna izdaja odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka nepremičnin parc. št. 1639/4, 1639/7 in 1640/2, vse k.o. ….

Tožnika uvodoma ugovarjata, da bi moral organ pri odločanju o razlastitvi (točno: o uvedbi postopka razlastitve) uporabiti določbe ZUPUDPP, ker gre za prostorsko ureditev državnega pomena, zahteva za razlastitev pa vložena po uveljavitvi tega zakona ter, da ker se razlastitev izvaja na podlagi občinskega načrta (pri čemer je tudi sporno, ali Odlok o LN sploh predstavlja take vrste akt, kot ga opredeljuje 16. člen ZUreP-1), država ne more biti razlastitveni upravičenec. Po prvem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev ali predlagati dokaze, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Tožnik pa lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta; nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnika ugovor, opisan na začetku te točke sodbe, navajala že v postopku izdaje upravnega akta, prav tako pa tudi nista obrazložila, zakaj ga nista uveljavljala, zaradi česar gre za nedovoljeno tožbeno novoto.

Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je prvostopni organ imel materialnopravno podlago v ZUreP-1 za vodenje obravnavanega postopka. Prvi odstavek 94. člena ZUreP-1 določa, da je država razlastitveni upravičenec, če se razlastitev izvaja za namene gradnje iz 93. člena tega zakona iz državne pristojnosti ter na podlagi državnega lokacijskega načrta ali lokacijskega načrta iz 16. člena tega zakona. Po 16. členu ZUreP-1 (ki se je prenehal uporabljati z uveljavitvijo ZPNačrt, 103. člen ZPNačrt) sta se ministrstvo za prostor in občina lahko dogovorila, da občina načrtuje in sprejme prostorski akt za določeno prostorsko ureditev skupnega pomena, če je glede na povezanost državne prostorske ureditve z lokalnim okoljem to primerneje. Občina je takšno prostorsko ureditev načrtovala v skladu s programom priprave, ki ga je sprejela občina po predhodnem soglasju ministra za prostor in pobudnika. Takšen prostorski akt je moral pred njegovim sprejemom potrditi minister za prostor. V obravnavanem primeru je prostorska ureditev, kateri je namenjena razlastitev, načrtovana z Odlokom, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Cerklje na Gorenjskem 13. 7. 2005. Občinski planski dokument, ki je bil podlaga za njegovo pripravo, in Program priprave lokacijskega načrta sta bila sprejeta pred uveljavitvijo ZUreP-1, sam Odlok pa po uveljavitvi ZUreP-1. Iz Odloka izhaja, da je namen predmetne razlastitve prestavitev glavne ceste Kranj-Moste na odseku ob letališču, ki je načrtovana kot glavna cesta drugega reda (GII) s tam načrtovano izvedbo, trasa glavne ceste pa med drugim upošteva načrtovano širitev letališkega kompleksa, obletaliških programov in poslovno ekonomsko cono, avtocestnemu koridorju pa predstavlja deloma vzporedno državno cestno omrežje, prek katerega se poleg lokalnega prometa odvija tudi del tranzitnega prometa med Štajersko in Gorenjsko (8. člen). Gre torej za ureditev omrežja, namenjenega izvajanju gospodarske javne službe na področju prometa, iz česar sledi, da je prostorska ureditev, ki jo ureja Odlok, skupnega pomena za državno in lokalno skupnost. Odlok torej po vsebini ustreza prostorskemu aktu iz 16. člena ZUreP-1. Ker pa je Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev na njegovi podlagi, to tudi pomeni, da je Odlok upoštevala kot veljaven prostorski akt. Odlok je v času izdaje izpodbijane odločbe (tudi še) veljal (ZPNačrt, ki je uvedel novosti na področju prostorskega načrtovanja, je določil, da občinski lokacijski načrti, sprejeti na podlagi ZUreP-1, ostanejo v veljavi do izvedbe posegov, ki so z njimi načrtovani - drugi odstavek 97. člena) oziroma učinkoval in ga je po mnenju sodišča organ lahko upošteval, ne glede na uveljavitev ZUPUDPP. Slednji je v 68. členu namreč določil prenehanje veljavnosti nekaterih določb ZPNačrt, vendar ne določbe drugega odstavka 97. člena, na podlagi katere Odlok (še) velja.

Sodišče tudi sicer ne vidi razlogov, da v konkretnem primeru Republika Slovenija ne bi mogla biti razlastitvena upravičenka in predlagati razlastitvenega postopka. Državna cesta je v lasti Republike Slovenije (39. člen Zakona o cestah), v razlastitvenem postopku pa lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah pridobi razlastitveni upravičenec (103. člen ZUreP-1), za katerega se tudi določijo roki, v katerih mora pričeti z gradnjo (102. člen ZUreP-1). Razlastitvenega upravičenca bremeni plačilo odškodnine za razlaščeno nepremičnino (106. člen ZUreP-1), iz predloženega upravnega spisa pa je razvidno, da je Republika Slovenija tožniku ponudila odškodnino za razlaščena zemljišča. Tožnica se tudi moti, ko navaja, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje postopka in za izdajo izpodbijane odločbe, ker ji ponudba za odkup nepremičnin ni bila vročena, pa bi ji po 97. členu ZureP-1 morala biti. Ker je tožnica s tožnikom sklenila darilno pogodbo za nepremičnine, ki so predmet razlastitve, v teku razlastitvenega postopka oziroma je organ za sklenitev darilne pogodbe za obravnavane nepremičnine izvedel med samim postopkom (kot izhaja iz podatkov spisa, sta tožnica in tožnik sklenila darilno pogodbo dne 18. 10. 2011, organ pa je zanjo izvedel, ko je prejel (ponovno) opravičilo tožnika z dne 21. 1. 2012 za izostanek z ustne obravnave za dne 25. 1. 2012), je tožnica s tem dobila položaj stranke v postopku po drugem odstavku 94. člena ZUreP-1, po katerem je razlastitveni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve. Tovrstno oziroma podobno situacijo pa obravnava tudi četrti odstavek istega člena, ki določa, da če je oseba, vpisana v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine, sklenila pravni posel, na podlagi katerega se lahko kot lastnik vpiše druga oseba, ima položaj stranke v razlastitvenem postopku tudi oseba, ki se lahko vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik, če le-ta do konca razlastitvenega postopka na prvi stopnji predloži kot dokaz listino o lastninski pravici, sposobno za vpis v zemljiško knjigo. Iz citirane določbe tudi ne izhaja, da bi moral razlastitveni upravičenec v primeru spremembe zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, umakniti svojo zahtevo zoper zavezanca, ki ni več lastnik obravnavanih nepremičnin in vložiti novo zahtevo zoper novega lastnika kot zavezanca, temveč je novi zavezanec dolžan sprejeti postopek v tistem stanju, v katerem je postopek ob njegovem vstopu (analogna uporaba četrtega odstavka 142. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa tožnica tudi nima prav, da se je postopek zoper njo vodil po uradni dolžnosti in ne na podlagi zahteve države oziroma razlastitvene upravičenke, saj je organ med postopkom pravilno upošteval spremenjeno zemljiškoknjižno stanje na nepremičninah, ki so predmet zahteve za razlastitev, in tožnici kot lastnici obravnavanih nepremičnin priznal položaj stranke, ko jo je vabil na ustno obravnavo, hkrati z zahtevo in ustreznimi listinami. Tožničin očitek, da je organ ni opozoril, da je zavezanka, tako tudi ne vzdrži sodne presoje. Zahteva za razlastitev pa je bila tudi popolna in je vsebovala vse priloge po 98. členu ZUreP-1, organ pa je tudi smel oziroma celo moral sam dopolnjevati zahtevo, saj ga k temu obvezuje 139. člen ZUP. Ne glede na to, da razlastitvena upravičenka ni sledila pozivu organa na predložitev načrta parcelacije, pa organ ne bi imel podlage za zavrženje zahteve po drugem odstavku 67. člena ZUP, saj je bila zahtevana razlastitev nepremičnin, za katere parcelacija ni bila potrebna (ker je že bila izvedena, nepremičnine pa so že bile preoštevilčene), kar pomeni, da je bil poziv organa brezpredmeten.

O zahtevku za prevzem preostalih nepremičnin (99. člen ZUreP-1) mora organ odločiti hkrati z odločitvijo o razlastitvi (102. člen ZUreP-1), v obravnavanem primeru je organ izdal (šele) odločbo o uvedbi postopka razlastitve (100. člen ZUreP-1). Organ pa je v izreku tudi navedel ime razlastitvenega zavezanca in sicer v 3. točki, ko je navedel tožnico A.A. kot zemljiškoknjižno lastnico obravnavanih nepremičnin in zato razlastitveno zavezanko.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.