Jedro

Pravilen je zaključek prvostopnega sodišča, da v zakonodaji, veljavni do 31.3.1992 kot tudi v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki velja od 1.4.1992, ni pravne podlage za znižanje starostne meje, kot pogoja za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, ker se starost zniža le pri uveljavitvi pravice do starostne pokojnine. Zato je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ker ne izpolnjuje pogoja starosti, čeprav med strankama ni bilo sporno, da mu je priznan beneficiran staž.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna pravica do predčasne starostne pokojnine, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje predpisanih pogojev.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe izrek sodbe, da se tožbeni zahtevek "stroškovno" zavrne, ni v skladu z materialno pravnim določilom ZPP, razlogi sodbe pa niso jasni. Sodišče se glede vprašanja, ali se pri priznanju predčasne oz.

starostne pokojnine znižuje starostna meja, sicer poziva na določila pravne teorije in sodne prakse, vendar pri tem ne navaja določenega judikata in sprejetega stališče ne obrazloži. Zato je podana bistvena kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Nadalje tožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31.3.1992, kot tudi določbo 42. člena v zvezi s 40. členom sedaj veljavnega zakona, na podlagi katerih je upravičen do predčasne starostne pokojnine. Do 30.9.1993 je dopolnil 35 let pokojninske dobe in 50 let starosti, ki ju je treba, upoštevajoč priznano beneficirano delovno dobo, znižati za 4 leta. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne. Navaja, da tožnik, niti po predpisih veljavnih do 31.3.1992 niti po sedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ne izpolnjuje pogoja starosti za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, saj se po teh predpisih starostna meja znižuje le za pridobitev pravice do starostne ne pa predčasne pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, tudi ne določbe 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, kar uveljavlja pritožba. Zato glede na pritožbene navedbe poudarja naslednje.

Prav ima pritožba, da izrek sodbe ni v skladu z določbami ZPP, ker je sodišče odločilo tudi o stroških, čeprav jih stranki, kot to izhaja iz zapisnika o obravnavi z dne 22.9.1995, do konca glavne obravnave sploh nista priglasili. Le iz tožbe je razvidno, da je tožnik poleg glavnega zahtevka, to je priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine, uveljavljal tudi povrnitev povzročenih stroškov. Ker tožnik do konca glavne obravnave stroškov ni priglasil, sodišče v izrek sodbe ne bi smelo povzeti tega dela njegovega tožbenega zahtevka. Toda po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za bistveno kršitev po določbi 13. točke 354. člena ZPP, saj je sodišče odločitev o stroških, ki je bila nepotrebna, sicer utemeljilo z določbo 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94).

Nima prav pritožba, da prvostopno sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo oz. da razlogi sodbe niso jasni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe jasno poudarilo, da tožnikovemu zahtevku ni mogoče ugoditi iz razlogov, ki jih je konkretno in izčrpno navedel toženec v obrazložitvi dokončne odločbe. Nadalje je obrazložilo, da te razloge sprejema kot svoje in jih zato v izogib ponavljanju znova ne navaja. Res je, da sodišče, ko obrazlaga, da je tudi sodna praksa zavzela enako pravno stališče kot toženec, to je, da se pri predčasni pokojnini starostna meja ne znižuje, ne navaja konkretnega judikata, toda s tem ni podana bistvena kršitev določb ZPP, saj je odločitev ustrezno obrazložilo z drugimi pravnimi razlogi. Sodišče odloča o konkretni zadevi in je bistveno, ali je v tej zadevi materialno pravo pravilno uporabilo.

Zaključek prvostopnega sodišča, da tožnik ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za priznanje pravice do predčasne pokojnine, pa je pravilen. Pritožbeno stališče, da predpisane pogoje izpolnjuje, torej ni pravilno.

Po določbi 1. odstavka 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83 s spremembami), ki je veljal do konca marca 1992, je zavarovanec lahko predčasno uveljavil starostno pokojnino, ko je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti (moški) oz. 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti (ženska). Toda pri odločanju o tem, ali se pri predčasni pokojnini, ki je posebna oblika starostne pokojnine, predpisana starostna meja zmanjša, je treba upoštevati tudi določbe Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 23/82 s spremembami), ki je tudi veljal do konca marca 1992. Po 22. členu zveznega zakona je lahko zavarovanec, če je bila za območje posamezne skupnosti z zakonom uvedena predčasna pokojnina, pridobil pravico do starostne pokojnine tudi pred dopolnjeno starostjo, predpisano v 1. odstavku 21. člena tega zakona, ko je dopolnil najmanj 35 let pokojninske dobe in 55 let starosti oz. zavarovanka 30 let pokojninske dobe in 50 let starosti. Torej je bila že z zveznim zakonom določena najnižja starost, ob kateri je zavarovanec oz.

zavarovanka lahko pridobila pravico do predčasne pokojnine. Da se zavarovancu, ki se mu zavarovalna doba šteje s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, določena v 22. členu zveznega in povzeta v 24. členu republiškega zakona, ne zmanjša odvisno od stopnje povečanja dobe, jasno izhaja tudi iz določbe 23. člena zveznega zakona. Le-ta določa, da se starostna meja zmanjša le za pridobitev pravice do pokojnine, določene v 1. in 2. odstavku 21. člena tega zakona. V tem členu pa so določeni pogoji, ki jih mora izpolnjevati zavarovanec za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Glede na omenjeno pravno ureditev, ki je veljala do konca marca 1992, tožnik, rojen 20.12.1942, na dan 1.10.1993, ko se je želel upokojiti, ni izpolnjeval predpisanega pogoja starosti za pridobitev pravice do predčasne pokojnine, saj ni dopolnil 55 let. Med strankama pa ni sporno, da je 30.9.1993, ko mu je prenehalo zavarovanje na podlagi statusa brezposelne osebe, izpolnil predpisan pogoj pokojninske dobe, saj je dopolnil 35 let, 8 mesecev in 27 dni pokojninske dobe in da znaša njegova beneficirana zavarovalna doba 4 leta, 8 mesecev in 27 dni.

Tudi po novem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

list RS, št. 12/92 s spremembami), kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, pred njim pa že toženec, tožnik ne izpolnjuje predpisanega pogoja starosti. Z določbo 40. člena zakona je namreč za zavarovanca predpisana starost 58 let oz. v prehodnem obdobju, od 1.4.1992 do 31.12.1996, pa nižja in sicer od 55,5 do 57,5 let. V letu 1993 bi moral tožnik dopolniti 56 let, kar pa ni. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča in toženca, da se zavarovancu, ki se mu šteje zavarovalna doba s povečanjem, starostna meja za pridobitev pravice do pokojnine zniža le v primeru, ko uveljavlja pravico do starostne pokojnine, kot to določa 42. člen zakona. Za drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožba, pa v veljavni zakonodaji po oceni pritožbenega sodišča ni pravne podlage. Pritožbeno stališče bi bilo sprejemljivo le tedaj, če bi zakonodajalec izrecno določil, da se starostna meja zniža tudi v primeru predčasne pokojnine.

Izrek o stroških temelji na določbi 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94).

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.