Jedro

Ker je organ prve stopnje napačno uporabil predpis - odlok prejšnje skupščine občine o davkih občanov, bi tožena stranka morala izpodbijano odločbo odpraviti zaradi kršitve materialnega zakona in odločiti v skladu s 1. in 2. odstavkom 242. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke z dne 15.6.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 22.1.1992, s katero mu je organ prve stopnje odmeril obveznosti od opravljanja gospodarske dejavnosti za leto 1990. Zoper odločbo organa prve stopnje z isto opravilno številko se je tožnik pritožil že poprej in je tožena stranka o prvi pritožbi že odločila z odločbo z dne 29.10.1992, ki pa jo je sodišče v upravnem sporu odpravilo, ker tožena stranka ni poslala spisov in sporočila zadržkov, zakaj spisov ne more poslati. Vendar pa je iz odpremne številke na odgovoru na tožbo razvidno, da so bili spisi sodišču poslani že 14.10.1993. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožniku organ prve stopnje prvič odmeril obveznosti od opravljanja avtoprevozniške dejavnosti za leto 1990 z odločbo z dne 7.8.1991 in da se je tožnik zoper to odločbo pritožil, tožena stranka pa jo je odpravila z odločbo z dne 30.12.1991 in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek z obrazložitvijo, da iz odmerne odločbe ni razvidno, kako je organ prve stopnje izračunal osnovo za davek v višini 64.068.- SIT. V ponovnem postopku je organ prve stopnje upošteval napotke tožene stranke in v novi odločbi obrazložil, kako je ugotovljena davčna osnova, tožena stranka pa ocenjuje, da so bile tožnikove obveznosti pravilno odmerjene.

Tožnik navaja, da firme, za katere dela, zavlačujejo z izplačili in jim ne more zaračunavati obresti, kakršne - zelo visoke - zaračunava Republiška uprava za javne prihodke. Delo avtoprevoznika opravlja s tovornjakom letnik 1970. Moral si je sposojati denar za popravilo osnovnega sredstva in da je preživel. V letu 1990 je imel 124.000,- SIT materialnih stroškov. Bistvo spora lahko sodišče razbere iz priložene dokumentacije (pritožbe, odločbe). Trajanje celotnega postopka je predolgo.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožnik.

Po 82. členu zakona o davkih občanov (v nadaljevanju: ZDO, Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93), veljavnem na dan 1. januarja leta 1990, za katero je bila tožniku odmerjena davčna obveznost, je davčna osnova za davek od gospodarskih dejavnosti, ki se odmerja po dejanskem dohodku, ostanek čistega dohodka iz gospodarske dejavnosti zavezanca. Ta se ugotovi tako, da se od celotnega prihodka iz gospodarske dejavnosti odštejejo materialni stroški, amortizacija, zakonske in pogodbene obveznosti določene s tem zakonom in druge dajatve, ki se krijejo iz dohodka, osebni dohodki in nadomestila, ter druge postavke, ki jih določa 2. odstavek 82. člena ZDO. Po določbi 4. odstavka 82. člena ZDO pa v primeru, če zavezanec ne doseže ostanka čistega dohodka najmanj v višini 10 % poprečnega letnega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v Republiki Sloveniji v letu, za katero se davek odmerja, plača davek iz gospodarske dejavnosti v višini, ki ustreza pavšalnemu letnemu znesku, ugotovljenemu po 95. členu tega zakona. Ker je tožena stranka ugotovila, da tožnikov ostanek čistega dohodka ni presegel 10 % poprečnega letnega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v Republiki Sloveniji v letu 1990, mu je odmerila davčno obveznost po določbi 95. člena ZDO. Po navedeni določbi je višina pavšalnega letnega zneska davka odvisna od naslednjih pogojev: od vrste dejavnosti, obsega, načina in kraja poslovanja, delovne sposobnosti in od drugih pogojev, ki vplivajo na doseganje dohodka, ki jih določi občinska skupščina. Merila glede na prej navedene pogoje je bila po isti zakonski določbi pristojna predpisati skupščina prejšnje občine v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike. Navedena merila je skupščina prejšnje občine predpisala z odlokom o davkih občanov (v nadaljevanju: občinski odlok, Uradni vestnik občine št. 6/85, 10/85, 1/86, 12/86, 17/88, 13/89 in 5/90).

Sodišče se ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je organ prve stopnje v svoji odločbi z dne 22.1.1992 podal pravilne razloge oziroma pravilno pravno podlago za odmerjeno višino tožnikove obveznosti glede davka iz gospodarske dejavnosti, odmerjenega na podlagi 82. člena ZDO in po merilih določenih v 95. členu istega zakona ter 26. člena prej navedenega občinskega odloka. Po 1. odstavku 26. člena občinskega odloka se pavšalni letni znesek davka iz gospodarskih dejavnosti določi najmanj v višini 5 % enoletnega poprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v RS v preteklem letu. Za odmero pavšalnega letnega zneska se uporablja odstotek od enoletnega povprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v RS v preteklem letu, ki je znašal 64.068,- SIT in je bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 6/90. Od te osnove je bil odmerjen davek po 2. odstavku 26. člena: glede na vrsto dejavnosti 10 %, ker avtoprevozništvo ni opredeljeno kot deficitarna dejavnost; glede na način poslovanja - (velikost in opremljenost poslovnih prostorov) 5 % (tako imenovane ostale storitve); glede na kraj poslovanja, ker je sedež poslovanja ... (primestna in mestna naselja) - 10 %; glede na delovno sposobnost zavezanca 10 %. Skupno stopnjo (40 %) davčne obveznosti od davčne osnove je organ prve stopnje očitno odmeril tako, da je prištel še 5 % iz 1 odstavka 26. člena že navedenega občinskega odloka, ki določa: Pavšalni znesek davka iz gospodarskih dejavnosti se določi "najmanj v višini 5 %" enoletnega povprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji v preteklem letu. V 2. odstavku pa so glede kriterijev iz 95. člena ZDO (glede na vrsto dejavnosti oziroma predmet poslovanja, način poslovanja, kraj poslovanja in glede na delovno sposobnost delavca) predpisane različne davčne stopnje. Določba prej navedenega 1. odstavka 26. člena odloka je v razmerju do 2. odstavka 26. člena občinskega odloka korektiv in se torej uporabi, za primer - če bi seštevek stopenj po merilih iz 2. odstavka 26. člena navedenega občinskega odloka znašal 0 % in bi bil takrat pristojni organ dolžan odmeriti davek po 1. odstavku 26. člena navedenega občinskega odloka v višini 5 %. Organ prve stopnje je po povedanem napačno uporabil predpis ter bi bila tožena stranka morala izpodbijano odločbo odpraviti zaradi kršitve materialnega zakona in odločiti v skladu s 1. ali 2. odstavkom 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ker ni ravnala tako, je sama kršila pravila postopka, zaradi česar je sodišče izpodbijano določbo odpravilo.

Tožnikove navedbe, da obratuje s tovornjakom starim prek 20 let, da mu dolžniki ne plačujejo redno svojih obveznosti, niso okoliščine, ki bi mogle vplivati na višino tožnikove davčne obveznosti, niso pa tudi vplivale na odločitev sodišča. Stopnje zamudnih obresti, na katere se tožbene pripombe posredno nanašajo, ker so visoke, so predpisane z zakonom in njih uporaba ni odvisna od volje pristojnega upravnega organa.

Sodišče je nezakonito izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije v zvezi s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).