Jedro

Ker je dokazan namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja, je stanovanjsko razmerje imetnika stanovanjske pravice prenehalo ob njegovi izselitvi iz stanovanja. S tem je prenehala tudi pravica podstanovalca, izvirajoča iz podstanovalske pogodbe, še uporabljati to stanovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V prvem sojenju je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za izpraznitev stanovanja, Vrhovno sodišče RS pa je ugodilo reviziji tožeče stranke in razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v Ljubljani, ulica X, št. 94 in ga praznega izročiti tožeči stranki, ki mu mora povrniti tudi pravdne stroške. Prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice na spornem stanovanju N. F., je zaradi neuporabe prenehalo stanovanjsko razmerje, s tem pa je prenehala tudi toženkina pravica uporabljati stanovanje na podlagi podnajemniške pogodbe s N. F., zato mora zaradi nezakonitega zasedanja stanovanja tega izprazniti.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče nezakonito reševalo vprašanje prenehanja stanovanjske pravice N. F. kot predhodno vprašanje. Po ustavni ureditvi, ki je veljala v oktobru 1991, ko je nastalo sporno razmerje, je bila stanovanjska pravica ustavna kategorija, kar pomeni, da je bila ena od temeljnih človekovih pravic. O temeljnih človekovih pravicah se ni moglo odločati kot o predhodnem vprašanju, temveč le kot o glavnem vprašanju v posebnem postopku. Zato sodišče ni moglo v tem postopku odločati o obstoju stanovanjske pravice N. F. kot o predhodnem vprašanju. Ob dejstvu, da o stanovanjski pravici N. F. ni bilo odločeno v posebnem postopku, da je pravica tožene stranke uporabljati del spornega stanovanja odvisna od obstoja stanovanjske pravice N. F. in da N. F. v tej pravdi ni bil tožen, bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Tako je toženi stranki naložilo izpraznitev celega stanovanja in njegovo vrnitev tožeči stranki, čeprav tega ne more storiti, ne da bi nezakonito posegla v tuje pravice (N. F.). Sodišče je zmotno ugotovilo bistveno dejstvo, da je N. F. prenehal uporabljati sporno stanovanje najkasneje s 5.10.1991. N. F. je namreč pustil v stanovanju manjši del svojega pohištva in s toženko ni sklenil pogodbe za celotno stanovanje, temveč samo za njegov del in ji je samo ta del tudi prepustil v uporabo. Tega ne bi storil, če bi se že tedaj odločil za trajno prenehanje uporabe tega stanovanja.

Navedena napačna dejanska ugotovitev je posledica zmotne uporabe določbe 1. odst. 58. člena ZSR, ki ji sodišče prve stopnje sledi po napotku revizijskega sodišča. Zanemarjanje 6-mesečne neuporabe stanovanja, kot pogoja za prenehanje stanovanjske pravice, ki ga izrecno določa navedena pravna norma, predstavlja nedopustno ekstenzivno tolmačenje pravne norme, ravno na škodo tistega (imetnika stanovanjske pravice), katerega naj bi varovala.

Pritožba ni utemeljena.

Nesporno je, da je bilo treba v obravnavani zadevi uporabiti določbe nekdanjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. RS št. 35/82 in 14/84), ker je bilo odločilno vprašanje, ali je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice N. F. prenehalo stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju, v posledici tega pa toženkina pravica uporabljati stanovanje na podlagi podstanovalske pogodbe z N.F. (76. člen ZSR). Prvostopno sodišče je torej kot predhodno vprašanje obravnavalo prenehanje stanovanjskega razmerja N. F., kar je storilo v skladu z določbo 12. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), čemur tožena stranka v pritožbi oporeka.

Pritožbene trditve, da o vprašanju stanovanjske pravice sodišče ne bi smelo odločati kot o predhodnem vprašanju, ker je bila po tedaj (v oktobru 1991) veljavni ustavi stanovanjska pravica kot ustavna katergorija ena od temeljnih človekovih pravic, niso utemeljene.

Pritožba prezre, da v tej pravdi ne gre za ugotavljanje stanovanjske pravice N. F., ki bi zanj imelo kakršnekoli posledice. V tej pravdi gre za pravico uporabe stanovanjskih prostorov podstanovalke M. L. in z izpodbijano sodbo je odločeno le o njenih pravicah in obveznostih. Ker pa so njene pravice odvisne od obstoja ali neobstoja stanovanjske pravice N. F., je prvostopno sodišče po pooblastilu 12. člena ZPP odločalo o pravici N. F. kot o predhodnem vprašanju, kar ima pravni učinek samo v tej pravdi (2. odst. 12. člena ZPP), tako da z odločitvijo v tej zadevi nobena pravica N. F.ni bila kršena. Glede na to ni bilo nobene potrebe, da bi bil N. F. v tej pravdi tožena stranka. Ker pa pritožba še trdi, da se nezakonito posega v pravice N. F.in da bi bilo tožbeni zahtevek zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, je treba te trditve zavrniti, kajti proti ugotovitvam prvostopnega sodišča, da toženka razpolaga s celotnim stanovanjem, tožena stranka ne ugovarja in ne ponuja nasprotnih dokazov, izpraznitev in izročitev stanovanja pa je s sodbo naložena toženki, ki s stanovanjem razpolaga, potem ko je prejšnji imetnik stanovanjske pravice uporabo stanovanja v stanovanjske namene opustil. Pritožba nadalje trdi, da je zmotno ugotovljeno dejstvo, da je N. F. prenehal uporabljati sporno stanovanje s 5.10.1991 in da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbe 58. člena ZSR. S temi pritožbenimi stališči se ni mogoče strinjati, saj so dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pravilne in se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Materialno pravo je tudi pravilno uporabljeno, saj je prvostopno sodišče pravilno razložilo določbe 58. člena ZSR in pravilno ocenilo določbo o 6-mesečni neuporabi stanovanja. Po 1. odst. 58. člena ZSR je stanovanjsko razmerje prenehalo, če so imetnik stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali uporabljati stanovanje, kar je v konkretnem primeru za N. F. ugotovilo prvostopno sodišče. Zmotno meni pritožba, da je za prenehanje potrebna 6-mesečna neuporaba stanovanja. Če je izkazan namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja, je stanovanjsko razmerje prenehalo ob izselitvi.

6-mesečna neuporaba stanovanja je bila določena le zato, da po preteku tega roka ni bilo več potrebno dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja (1. odst. 58. člena ZSR v zvezi s 1. odst. 19. člena ZSR). V obravnavanem primeru je bil ugotovljen N. F.-jev namen trajnega prenehanja uporabe spornega stanovanja ob njegovi izselitvi, zato prvostopno sodišče utemeljeno zaključuje, da je N. F. ob izselitvi stanovanjsko razmerje prenehalo. Razlogi prvostopne sodbe o tem, da se je N. F. odselil z namenom trajnega prenehanja uporabe stanovanja, so podrobni in prepričljivi in jim pritožba ugovarja le s trditvami, da je N. F. v stanovanju pustil manjši del svojega pohištva in s toženko ni sklenil pogodbe za celotno stanovanje ter da se tedaj še ni odločil za trajno prenehanje uporabe tega stanovanja. Prvostopno sodišče je že pravilno pojasnilo, da okoliščina, da je N. F. v stanovanju pustil nekaj kosov pohištva, ni pomenila njegove uporabe stanovanja v pomenu zadovoljevanja stanovanjskih potreb v smislu 2. odst. 1. člena ZSR. Zato je N. F. dejansko prenehal uporabljati celotno sporno stanovanje, njegov tedanji namen trajnega prenehanja uporabe stanovanja pa je jasno razviden iz njegovega ravnanja, ko se je oktobra 1991 skupaj z jugoslovansko vojsko umaknil iz Slovenije in se nikoli več v sporno stanovanje iz bivanjskih oziroma stanovanjskih razlogov ni vrnil. Predvsem pa je N. F.- jev namen takojšnjega prenehanja uporabe stanovanja razviden iz listin, ki jih pravilno navaja prvostopno sodišče, t.j. iz podstanovanjske pogodbe z dne 4.10.1991 (B1) in iz potrdila o izročitvi stanovanja z dne 11.10.1991 (pri listovni št. 31). Iz podstanovanjske pogodbe med toženko in N. F. je razvidna prekomanda slednjega v Beograd in njegov namen pridobitve drugega stanovanja v Beogradu. Potrdilo o izročitvi stanovanja pa vsebuje izjavo volje N. F., ko se odpoveduje stanovanjski pravici na spornem stanovanju in posebej navaja razlog za to, t.j. pridobitev prioritete pri dodelitvi drugega stanovanja. Vse navedeno popolnoma potrjuje pravilnost zaključka prvostopnega sodišča, da N. F. ni imel več namena, da bi še uporabljal sporno stanovanje, saj je bil premeščen v Beograd, kjer je pričakoval drugo stanovanje in od koder se kasneje ni več vrnil z namenom bivanja v spornem stanovanju. Dokazan je torej njegov namen prenehanja uporabe stanovanja ob izselitvi, zaradi česar je stanovanjsko razmerje takoj prenehalo (1. odst. 58. člena ZSR), s tem pa je prenehala tudi toženkina pravica, izvirajoča iz podstanovalske pogodbe, še uporabljati stanovanje (1. odst. 76. člena ZSR). Od tedaj dalje toženka nezakonito zaseda sporno stanovanje (2. odst. 76. člena ZSR), kar končno pomeni, da je zahtevek za izselitev in izpraznitev stanovanja v smislu 50. člena ZSR dejansko in materialnopravno utemeljen. Zaključiti je treba, da uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prvostpno sodišče pa tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, ki bi jo bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).