13. 11. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. oktobra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 745/2001 z dne 6. 12. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 145/2001 z dne 14. 6. 2001 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Ips 109/2002 z dne 25. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom št. Ks 145/2001 z dne 14. 6. 2001 je zunajobravnavni senat kot neutemeljeno zavrnil pritožnikovo zahtevo za preiskavo zoper dva obdolženca in njegovo izjavo (izjava oškodovanca kot tožilca) o nadaljevanju kazenskega pregona ter predlog za dopolnitev preiskave. Višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. S sklepom Vrhovnega sodišča št. I Ips 109/2002 je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov pooblaščenec, zavržena kot nedovoljena. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je Vrhovno sodišče pojasnilo, kateri subjekti so po prvem odstavku 421. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) upravičeni vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Ker med njimi kot upravičene osebe ni oškodovanca kot tožilca, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca po drugem odstavku 423. člena ZKP, zavrglo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22. člena (enako varstvo pravic) in 33. člena (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) Ustave. V utemeljitev zatrjevanih kršitev navaja, da je z obdolženko najprej sklenil kupoprodajno pogodbo. Nato je z njo sklenil sporazum o razdrtju kupoprodajne pogodbe, po katerem se je obdolženka zavezala vrniti kupnino (92.000 nemških mark) v večih obrokih. Pritožnik navaja, da kupnine še vedno ni dobil in da se trudi izterjati dolg, pri čemer mu tudi pravnomočni sodbi prav nič ne pomagata. Meni, da je bil ogoljufan, zato je podal kazensko ovadbo. Tožilec je po navedbah pritožnika od pregona odstopil s kratko obrazložitvijo, da obdolženki in njenemu sinu v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bilo mogoče očitati goljufivega namena. Kot izhaja iz navedb v ustavni pritožbi, se pritožnik s takšno odločitvijo ni strinjal, zato je kazenski pregon nadaljeval. V ustavni pritožbi navaja, da se zaveda, da nima pravice doseči kazenske obsodbe, vendar je v kazenskem postopku nastopal kot enakopravna stranka, zato naj bi mu bila zagotovljena ustavna pravica do enakega varstva pravic. V zvezi s tem se ne strinja s stališčem, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzelo Višje sodišče in sicer, da dolžnica dolg že vrača tako, da se ji znesek 3.540 SIT mesečno odteguje od pokojnine. Takšen način vračanja dolga naj bi po mnenju pritožnika pomenil, da bo dolžnica za čas svojega življenja mogoče poplačala le stroške postopka, nikakor pa ne bo prišlo do poplačila obresti in glavnice. Pritožnik se ne strinja tudi s tem, da kot oškodovanec kot tožilec ne more vlagati izrednih pravnih sredstev. Ker naj bi pritožnik tako ostal brez vsakršne satisfakcije, naj bi bila podana kršitev 22. in 33. člena Ustave. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme in ugotovi, da so bile oškodovancu kot tožilcu v kazenskem postopku kršene njegove pravice ter da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču.

B.

3.Po prvem odstavku 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je ustavno pritožbo treba vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si pritožnik z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva ne zavaruje roka za vložitev ustavne pritožbe. V obravnavani zadevi je bila zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov zagovornik, zoper prvo in drugostopenjski sklep zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijana sklepa začel teči z vročitvijo drugostopenjskega sklepa, to je sklepa višjega sodišča. Ta pa je bil pritožniku vročen najkasneje dne 15. 3. 2002, ko je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Ustavna pritožba, vložena dne 12. 7. 2002, je torej prepozna. Zato jo je Ustavno sodišče zavrglo.

4.Ustavna pritožba je dopustna le zoper sklep Vrhovnega sodišča, naveden v 2. točki izreka tega sklepa. S tem izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče odločilo o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene, ker je oškodovanec kot tožilec ni upravičen vložiti. V samo vsebino oziroma meritorno presojo zatrjevanih kršitev se Vrhovno sodišče ni spuščalo. Zato za zatrjevane kršitve že iz tega razloga očitno ne gre. Lahko bi se zastavilo le vprašanje enakega varstva pravic, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Ustavno sodišče bi kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijani sklep očitno napačen ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi šlo za kršitev enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oz. arbitrarnosti. Tega pritožnik izrecno niti ne zatrjuje, prav tako pa ne izkaže, da bi bilo v enakih primerih odločeno drugače, kar bi tudi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Presoja Vrhovnega sodišča je bila opravljena v obsegu, določenem z ZKP, je obrazložena in utemeljena na pravni podlagi. Takšni odločitvi po presoji Ustavnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje, zato tudi s tega vidika za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

C.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55. člena in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer