Jedro

Zakonita domneva o enakosti deležev zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev na premoženju, pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze oz. izvenzakonske skupnosti kot podlaga pri ugotavljanju obsega zapuščine pokojnega zakonca ni bila izpodbita kljub izdatnejšem finančnem prispevku pok. moža zaradi prispevka vdove k povečanju in ohranitvi skupnega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenima zahtevkoma iz tožbe in nasprotne tožbe ter ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem tožničinem možu (ne) spada 1/2 nepremičnin, 1/2 stanovanja, 1/2 traktorja s prikolico, 1/2 deviznih sredstev na treh deviznih hranilnih knjižicah in 1/2 osebnega avtomobila, znamke Golf-C, Turbo D. Ugotovilo je še, da v zapuščino ne spada barvni TV sprejemnik in bencinska kosilnica. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz tožbe, s katerim je tožnica uveljavljala, da v zapuščino ne sodi tudi HI-FI stolp ter tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da v zapuščino spada tudi 1/2 osebnega avtomobila znamke Zastava 101, in da ima toženka kot dedinja po pok. očetu pravico terjati od prodajalca parcele, 1/8 odškodnine, če zemljiškoknjižni prepis te parcele ne bo mogoč. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, v katerem je odločeno o osebnem avtomobilu Zastava 101, ter v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, sicer pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka in smiselno zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen, zahtevku toženke iz nasprotne tožbe pa ugodi. V reviziji zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni odločalo, ali je med pokojnim in tožnico pred sklenitvijo zakonske zveze obstajala izvenzakonska skupnost, kot o predhodnem vprašanju. Odločalo je le, ali tožnici pripada premoženje, pridobljeno v izvenzakonski skupnosti. Iz očetovske pravde, v kateri je bil pokojni spoznan za očeta toženke pa sledi, da je pok. v času rojstva toženke živel na posestvu svojih staršev in za toženko in njeno mamo tudi skrbel. Sicer pa toženki ne pripada 1/2 premoženja pridobljenega v zakonski zvezi, saj ga je ustvaril izključno pokojni z delom v inozemstvu. Ob tem se revidentka sklicuje na sodno prakso. Tako je kupnino za nepremičnino, kupljeno leta 1981, prispeval izključno pokojni. Tudi traktor je bil kupljen izključno s sredstvi pokojnika. Nadalje očita sodišču, da v primeru, če se šteje, da je premoženje skupno, je skupen tudi barvni TV in bencinska kosilnica. Ob tem zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP, ko je odločalo na podlagi pisne izjave, saj po ZPP velja načelo neposrednosti dokazov. Sodišči bi nadalje morali ugotoviti, ali spada v zapuščino 1/2 parcele, saj to ugotovitev toženka potrebuje, če bo uveljavljala odškodnino od prodajalca. Tožnica namreč trdi, da je to njeno izključno premoženje in da je sicer pogodba nična. Sodišči bi o tem delu njenega zahtevka morali odločati tudi v luči denacionalizacije. Sodiščema očita še, da sta zagrešili absolutno bistveno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ker nista obrazložili, zakaj sta tožnici prisodili 1/2 deviznih prihrankov. Sodišče na eni strani ugotavlja, da deviz tožnica ni mogla privarčevati, hkrati pa, da so devize ostale na devizni knjižici zaradi tožničine varčnosti. Tudi finančni brodolom pokojnega moža tožnice ni dokazan z listinskimi dokazi. Tožeča stranka je predložila le listine o uvedbi stečaja, ne pa da pokojni ni bil sposoben poplačati dolgov. Razlogi sodbe so zato v nasprotju z vsebino listin. Končno sta sodišči, po mnenju revidentke, bistveno kršili postopek s tem, da sta dovolili razpolaganje v nasprotju z določilom 3/3 ZPP, saj tožnica v času, ko se je plačevala kupnina za hišo ni smela izvršiti plačila v devizah v tujini.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da sta tožnica in njen sedaj pok. mož že pred njegovim odhodom na začasno delo v Nemčijo, leta 1968, in pred sklenitvijo zakonske zveze, leta 1979, občasno, t.j.ob koncu tedna živela skupaj. Ugotovili sta še, da sta vsak prosti čas izkoristila zase in svoje načrte, leta 1968 sta načrtovala skupen odhod v Nemčijo, do katerega pa ni prišlo zaradi tega, ker je bila hčerka pok. in tožnice stara ob odhodu šele štiri leta. Tesna vez med pok. in tožnico je, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, razvidna tudi iz fotografij ter pogostih obiskov pok. v domovino. Poleg tega sta pok. in tožnica skupaj kupovala, organizirala posle in načrtovala skupno gradnjo hiše pred nakupom hiše v P. Iz dejanskih ugotovitev nadalje sledi, da sta se pok.oče toženke in tožnica poročila ob rojstvu sina 1979. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se revizijsko sodišče pridružuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da je med pok. in tožnico pred sklenitvijo zakonske zveze leta 1979 (od leta 1968) obstajala izvenzakonska skupnost, čeprav morda zaradi objektivnih razlogov (pok. je bil od leta 1968 na začasnem delu v Nemčiji) nista živela skupaj. Iz povedanega pa sledi tudi to, da revizijske trditve, češ da sodišče ni odločalo o obstoju zatrjevane izvenzakonske skupnosti (kot o predhodnem vprašanju), temveč le o tem, ali tožnici pripada premoženje, pridobljeno v izvenzakonski skupnosti, nimajo opore ne v dejanskih ugotovitvah, ne v presoji sodišča prve in druge stopnje. Tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, ki jo revidentka vidi v nasprotovanju razlogov sodbe vsebini listin, in sicer ugotovitve, da pokojni ni bil sposoben poplačati dolgov, za katero pa tožeča stranke ni predložila listine (predložila je le listino o uvedbi stečaja), ni utemeljen. Že zato ne, ker razlogi sodbe ne morejo nasprotovati vsebini tistih listin, ki jih ni. Tako je potrebno izhajati iz dejanske ugotovitve, da je imelo pokojnikovo podjetje finančne težave ter da je sledil stečaj podjetja. Upoštevaje pri tem nadaljnje dejanske ugotovitve o varčnosti, delovnem, organizacijskem in finančnem prispevku tožnice k nastajanju skupnega premoženja, njenem nadurnem delu ter o vzgoji in varstvu dveh otrok, revizijsko sodišče tudi nima pomislekov, da v obravnavanem primeru zakonita domneva o enakosti deležev zakoncev (oz. izvenzakonskih partnerjev) na skupnem premoženju (1. odst. 59. čl. ZZZDR) ni izpodbita. Res je bil finančni prispevek pok. tožničinega moža izdatnejši, toda ob presoji je potrebno upoštevati, da zakonska zveza (oz.izvenzakonska skupnost) predstavlja splet odnosov, ko zakonca s skupnimi napori premagujeta najrazličnejše težave in probleme. Ker njunih naporov ni moč vselej zreducirati na primerljive, vrednostne skupne imenovalce, zakon, ko sicer dopušča možnost izpodbijanja zakonite domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, narekuje sodišču, da upošteva ne le dohodek, temveč tudi druge okoliščine, npr.varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (2. odst. 59. čl. ZZZDR). Tako ugotovljeni delež pa je praviloma enak glede na vse premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (oz.izvenzakonske skupnosti), saj je to premoženje nedeljiv materialnopravni pojem. Sicer pa tožničin 1/2 solastninski delež na skupnem premoženju, pridobljenem z delom v času trajanja zakonske zveze posredno priznava tudi toženka, ko v nasprotni tožbi zahteva, da se ugotovi, da le 1/2 osebnih avtomobilov in 1/2 parcele pri P. (oziroma, da ima pravico do 1/2 odškodnine zaradi neizpolnitve pogodbe o nakupu te parcele, kot bi ji sicer kot zakoniti dedinji šel), prav tako pridobljenih v času trajanja zakonske zveze, spada v zapuščino po njenem pokojnem očetu.

Ob takšnem izhodišču je, upoštevaje dejansko ugotovitev, da je bil sporni traktor pridobljen v času trajanja zakonske zveze, odločitev o tem delu zahtevka materialnopravno pravilna. Iz istega razloga je neutemeljena revizijska trditev, da je kupnino za hišo, kupljeno leta 1981, prispeval izključno pokojni, saj so tudi morebitni prihranki, iz katerih se je kupnina plačevala, ob izhodišču, da sta pokojni in tožnica živela že pred sklenitvijo zakonske zveze v izvenzakonski skupnosti (12. čl. ZZZDR), skupno premoženje partnerjev (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Tudi odločitev glede deviznih prihrankov na deviznih hranilnih knjižicah se tako izkaže za materialnopravno pravilno. Dodatni razlogi za takšno odločitev sodišč glede deviznih prihrankov niti niso bili potrebni (prim.zgoraj). Že zato sodiščema ni moč očitati, da bi zagrešili absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, zato ker glede deviznih prihrankov v obrazložitvah svojih sodb naj ne bi navedli razlogov. V stavku, povzetem iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, v katerem revidentka vidi nasprotje med razlogi sodbe, je zajeto ravno bistvo prispevka vsakega zakonca k nastajanju (in ohranjanju) skupnega premoženja: devizni prihranki so bili ob smrti tožničinega moža takšni tudi zaradi tožničinega odnosa do denarja, s katerim sta zakonca razpolagala.

Revizijsko sodišče se nadalje pridružuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da je zahtevek iz nasprotne tožbe, s katerim je toženka uveljavljala, da se ugotovi, da 1/2 parcele spada v zapuščino po pokojnem toženkinem očetu oz. da se ugotovi, da ima toženka pravico terjati 1/8 odškodnine od prodanega zemljišča od prodajalca, če vpis v zemljiško knjigo ne bo mogoč, neutemeljen. Primarni zahtevek ne more biti utemeljen, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da kupoprodajna pogodba za omenjeno zemljišče s strani prodajalca ni bila izpolnjena. Pokojni S. K. se ni mogel vknjižiti v zemljiški knjigi, ker prodajano zemljišče ni bilo več last prodajalca, temveč družbena lastnina na podlagi pravnomočne odločbe o nacinalizaciji (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, str.10). Vprašanje, ali je bila sporna parcela kupljena v času trajanja zakonske zveze, med pravdnima strankama ni bilo sporno (obrazložitev sodbe sodišča I.stopnje, str.10). Ker so tudi pravice, ki bi jih imel pokojni zaradi morebitne neizpolnitve pogodbe, lahko predmet dedovanja (2. čl. ZD), jih bo toženka kot zakonita dedinja lahko uveljavljala v ustreznem postopku. V tistem postopku se bo tudi odločalo o tem, kakšne pravice ji kot dedinji po pok.kupcu omenjene parcele zaradi morebitne neizpolnjene pogodbe gredo v razmerju do prodajalca te parcele. Odločanje o postavljenem (pogojnem) subsidiarnem zahtevku zato v tem postopku ne pride v poštev.

Glede barvnega TV sprejemnika sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da ga je imela tožnica pred pričetkom ekonomske skupnosti (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, str.7). Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano (3. odst. 385. čl. ZPP). Zato za TV sprejemnik ne velja v konkretnem primeru neizpodbita zakonita domneva o enakosti deležev zakoncev oz. izvenzakonskih partnerjev. Prav tako ta domneva ne velja za premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno med trajanjem zakonske zveze, toda ne z delom partnerjev (2. odst. 51. čl. ZZZDR). V konkretnem primeru sta zato sodišči odločili pravilno, ko sta šteli, da je kosilnica posebno premoženje tožnice, ker sta ugotovili, da ji je bila podarjena. Uveljavljana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, v reviziji očitana sodišču prve stopnje, pa ni revizijski razlog (arg. a contrario 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče ni presojalo.

Revidentki je nadalje potrebno pojasniti, da se določilo 3. odst. 3. čl. ZPP nanaša na razpolaganja strank z zahtevki v pravdnem postopku, ne pa morda na siceršnje (ne)zakonito ravnanje ljudi.

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).