Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Disciplinska kršitev mora biti v izreku odločbe o sodnikovi disciplinski odgovornosti razumljivo opisana, kot to sicer velja za opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega po prvem odstavku 359. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, in ko je v nasprotnem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prilagojena uporaba določb ZKP v disciplinskem postopku ne pomeni njihove ohlapne uporabe, ampak uporabo kot jo narekujejo pravne in dejanske okoliščine posameznega primera. Bolj kot je disciplinska kršitev po teži storitve in pravnih posledic primerljiva ali podobna kaznivemu dejanju, bolj bo disciplinsko sodišče dolžno ravnati po določbah ZKP in obratno. Sicer lahko pride disciplinski obdolženec v objektivno slabši položaj od položaja, ko bi bil obdolžen storitve primerljivega kaznivega dejanja, in ko bi bil za to obravnavan v skrajšanem kazenskem postopku. V primerih, ko je storilec ravnal dlje časa, mora biti ta čas opredeljen na način, ki ne bo omogočal samo dejanskega preizkusa zatrjevane disciplinske kršitve, ampak še pravni preizkus navedenih pogojev kaznivosti, po katerem se utegne izkazati, da disciplinska kršitev ne bo mogla ali smela biti obravnavana.
I.Tožbi se ugodi, sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta Ds-ss 1/2023 z dne 18. 4. 2024, se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Disciplinsko sodišče Sodnega sveta je s sklepom Ds-ss 1/2023 z dne 18. 4. 2024 disciplinsko obdolženko A. A. spoznalo za odgovorno storitve disciplinske kršitve po 2. točki drugega odstavka 81. člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) ter ji po prvem odstavku 81. člena ter 82. in 83. členu ZSS izreklo disciplinsko sankcijo znižanje plače v višini 10 % za čas šestih mesecev od pravnomočnosti odločbe. Po sklepu je disciplinska obdolženka dolžna plačati še stroške postopka.
2.Tožnici je bilo očitano, da do 9. 6. 2022 ali 10. 6. 2022 ni odredila, da se sodna in druga pisanja, ki so se nanašala na zadeve, ki so bile njej dodeljene v reševanje, vložijo v spise, pisanja, ki se nanašajo na zadeve, ki niso bile njej dodeljene v reševanje, pa odstopijo pristojnemu sodniku. Disciplinsko sodišče je odločilo, da je disciplinska obdolženka sodniške dolžnosti kršila z direktnim naklepom. V zvezi s kazensko sankcijo je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je bila njena izbira pogojena s težo kršitve sodniških dolžnosti, ki sta jo določala število pisanj in daljše časovno obdobje, v katerem disciplinska obdolženka ni poskrbela, da se s pisanji ustrezno postopa ter okoliščina, da je odredila, da se pisanja uničijo in s tem onemogoči postopanje po sodnem redu. Izbira kazenske sankcije je bila na koncu pogojena še s krivdno obliko, s katero je disciplinska obdolženka kršila sodniške dolžnosti. Na drugi strani sta bili kot olajševalni okoliščini upoštevani, da disciplinska obdolženka pred tem ni bila disciplinsko obravnavana, ter da je bila nazadnje ocenjena na način, po katerem je izpolnjevala pogoje za napredovanje.
3.Disciplinsko sodišče je ugovore v smeri t.i. sklepčnosti predloga za izrek disciplinske sankcije, zastaranja disciplinskega pregona in možnosti sodelovanja pri pregledu pisanj, zavrnilo. Predlog za disciplinsko kaznovanje temelji na vsebini poročil po pregledanih pisanjih. O teh se je lahko disciplinska obdolženka med postopkom izjavila, prav tako pa se je lahko pregledov udeležila. Do zastaranja disciplinskega postopka ni prišlo, saj čas, v katerem bi morale biti izdane navedene odredbe, v Sodnem redu (v nadaljevanju SR) ni določen, medtem ko iz predloga za izrek kazenske sankcije jasno izhaja, da disciplinska obdolženka vse do 9. 6. 2022 ali 10. 6. 2022 ni izdala ustreznih odredb, pri čemer starost listin ni navedena v okviru očitka.
4.Disciplinska obdolženka je 29. 8. 2024 pri Vrhovnem sodišču RS vložila tožbo, s katero zahteva odpravo sklepa disciplinskega sodišča. V tožbi opozarja na nesklepčnost predloga za izrek disciplinske sankcije, ker dejanski opis sodniške kršitve ne ustreza zakonskemu opisu. Razen tega v opisu niso navedena konkretna pisanja, medtem ko sklicevanje na tabele iz prilog v dejanskem opisu ne zadostuje. V opisu manjkajo še navedbe o tem, kdaj so bila pisanja tožnici predložena, vrsta pisanj in za katera od teh pisanj bi morala tožnica izdati odredbo sodnemu osebju. Disciplinsko sodišče se o povzetih pomanjkljivostih ni izjavilo, razlogi v zvezi z zastaranjem disciplinskega pregona ter časovno opredeljenim tožničinim dolžnostnim ravnanjem pa so v nasprotju z izrekom sklepa disciplinskega sodišča in med samimi razlogi v tem sklepu.
5.Tožnica v nadaljevanju zatrjuje nepravilno uporabo prvega in drugega odstavka 213. člena v zvezi s petim odstavkom 204. člena in prvim odstavkom 109. člena SR. Sodniške dolžnosti niso predmet podzakonskega predpisa, temveč morajo biti opredeljene v zakonu. Prav tako ne morejo kolidirati z dolžnostmi sodnega osebja, za kar je v obravnavani zadevi dejansko šlo. Že iz naslova poglavja je za 204. člen SR jasno, da je namenjen sodnemu osebju, ki je po 228., 229. in 231. členu SR zadolženo za vsa ravnanja v zvezi s sodnim spisom. Sodnik se v to delo vključi šele, ko spis prejme in pregleda. Tožnica je sodniške dolžnosti spoštovala, saj to nenazadnje izhaja iz zadnje ocene Personalnega sveta. Delo sodnika iz 213. člena SR se nanaša na odredbe v zvezi z materialno procesnim vodstvom na zadevi in ne v zvezi s poslovanjem s spisom. To je, kot rečeno v domeni sodnega osebja. Tožničina posredovanja v zvezi s spisi so bila izključna posledica organizacijsko-tehničnih težav na pravdnem oddelku. Težave so listinsko izkazane v zapisnikih po opravljenih rednih kolegijih na oddelku ter s korespondenco po elektronski pošti. Končno, dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno zato, ker je izpovedba priče B. B. nepopolna in ne ustreza vsebini uradnega zaznamka, ki ga je ta sestavil. Tožnica je namreč listinsko izkazala, da v obravnavanem času ni bila v službi in ne more vedeti, kaj je bilo dejansko odpeljano na razrez. Nenazadnje tudi zato, ker pisanj v škatlah ni mogla pregledati.
6.Tožena stranka je na tožbo odgovorila. V zvezi z zatrjevano nesklepčnostjo predloga za izrek disciplinske sankcije navaja, da v disciplinskem postopku niso postavljena tako stroga merila, kot v kazenskem postopku, v katerem so obravnavana kazniva dejanja, kot najtežja oblika kaznivih ravnanj. Povezanost z merili v kazenskem postopku iz 44. člena Zakona o Sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve) je zato manj toga. Obseg in vrsto pisanj iz predloga za izrek disciplinske sankcije, je mogoče ugotoviti po razlogih v sklepu in niso nujna sestavina dejanskega opisa v izreku sklepa. Razen tega je v razlogih navedeno še datumsko zajetje pisanj oziroma, od katerega dne naprej so bila pisanja izločena. To zadošča, glede na dejstvo, da smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne pomeni dosledne, temveč okoliščinam primerno prilagojeno uporabo. Navajanja posameznih pisanj v predlogu zato niso nujna, medtem ko čas, v katerem bi tožnica morala ravnati, v SR ni določen. Glede kršitve sodnikovih dolžnosti, tožena stranka navaja, da so te določene v ZSS in v SR, kar jasno izhaja iz 81. člena ZSS. Če zakon omenja kršitve sodnikovih dolžnosti po SR, pomeni, da so te v SR za sodnika tudi določene. Izvrševanje sodne funkcije je neločljivo povezano s poslovanjem sodišč, SR pa celo v nekaterih primerih neposredno določa sodnikove dolžnosti, kar je z 211. členom SR potrjeno. Glede opredeljevanja disciplinskega sodišča v razlogih sklepa, se je to glede sklepčnosti obtožnega akta opredelilo, tožbene navedbe v tej smeri pa so notranje neskladne. Sodnikova ravnanja so po 99. členu SR nadrejena ravnanjem sodnega osebja. Določbe SR so zato v razmerju do določb 88. člena ZSS blanketne narave, kar je z vidika kazenskega prava nesporno. Z blanketnimi določbami se namreč ne posega v vsebino zakonskih določb, ki ostaja enaka. Glede časa storitve disciplinske kršitve, navedba do 9. 6. oziroma do 10. 6. 2022 ni neposredni čas storitve disciplinske kršitve, temveč je mejnik, do katerega vložnica ni ravnala tako kot bi morala. Tudi sicer je navedba o času storitve disciplinske kršitve postranskega pomena. Končno, tožnici je bila nedvomno dana možnost pregleda pisanj, saj je bila po izpovedbi priče C. C. o pregledu osebno in po elektronski pošti obveščena. Po obrazloženem tožena stranka ocenjuje, da vložena tožba ni utemeljena in jo je po njenem treba zavrniti.
7.Tožnica v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri trditvi o nesklepčnosti predloga za izrek kazenske sankcije. Vztraja tudi, da iz navedenega predloga ni razvidno, kdaj so ji bila pisanja predložena, kar je pomembno z že omenjenega vidika zastaranja disciplinskega pregona. Priložene tabele k predlogu za izrek disciplinske sankcije ne zadostujejo. Z navedbo v obrazložitvi sklepa disciplinskega sodišča, o tožničini nameri, da ne bo izdala ustreznih odredb, je bil predlog prekoračen. Izrek o višini kazenske sankcije glede znižane plače je nedoločljiv.
8.V drugi pripravljalni vlogi, tožnica prilaga elektronsko sporočilo z dne 10. 9. 2024 in odredbo predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 22/2018 z dne 23. 7. 2018, ki dokazujeta, da stanje na vpisniku pravdnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani ni bilo takšno, kot je bilo sicer v disciplinskem postopku prikazano. Hkrati pa v vsem tem času ni bila podana nobena pritožba nad tožničinim delom.
9.Vrhovno sodišče je obe pripravljalni vlogi poslalo toženi stranki, ki se o njuni vsebini ni izjavila.
10.Tožba je utemeljena.
11.Sodnikova disciplinska odgovornost je določena v 80. členu ZSS. Pogojena je s sodnikovo naklepno ali malomarno kršitvijo dolžnosti, ki so predpisane z zakonom in s SR ali z nerednim opravljanjem sodniške službe. Pogoja, subjektivni in objektivni sta določena v prvem odstavku 81. člena ZSS, medtem ko je za primer, da ZSS nima posebnih določb, v 85. členu ZSS določena smiselna uporaba 22., 23., 24., 25., 26., 29., 30., in 32. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Disciplinsko odgovornost ugotavlja disciplinsko sodišče pri Sodnem svetu, po postopku, ki je določen od 45. člena do 48. člena ZSSve. Če v tem zakonu ni določeno drugače, se po prvem odstavku 44. člena ZSSve v disciplinskem postopku do izdaje odločbe disciplinskega sodišča smiselno uporabljajo določbe ZKP v delu, ki veljajo za skrajšani postopek pred okrajnim sodiščem. Izjema so določbe, ki se nanašajo na oškodovanca.
12.Navedba KZ-1 in ZKP, kot zakonov, ki se v omenjenih delih smiselno uporabljata, je v obravnavanem primeru posebej pomembna. Vrhovno sodišče se namreč strinja s tožnico, da mora biti disciplinska kršitev v izreku odločbe o sodnikovi disciplinski odgovornosti razumljivo opisana, kot to sicer velja za opis kaznivega dejanja v izreku sodbe, s katero je bil obdolženec spoznan za krivega po prvem odstavku 359. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP, in ko je v nasprotnem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Res je, kot to navaja tožena stranka, da je kazenski postopek namenjen ugotavljanju kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, ki po teži storitve in pravnih posledic presegajo v disciplinskem postopku obravnavane disciplinske kršitve. Prav tako je znano, da v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) disciplinski postopki zoper sodnike niso uvrščeni v kazenske ampak civilne zadeve, v katerih pa so sodišča prav tako zavezana k doslednemu in popolnemu spoštovanju pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (gl. npr. sodbi v zadevi Oleksandr Volkov proti Ukrajini, 21722/11 z dne 27. 5. 2013 in Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski, 55391/13, 57728/13 in 74041/13 z dne 6. 11. 2018 idr.).
13.Toda po pravilni tožničini ugotovitvi, splošni kriterij razmejitve med dvema vrstama kaznivih ravnanj, ne pomeni, da bi smela biti disciplinska kršitev v konkretnem postopku manj določno ali razumljivo opisana, ESČP pa v zvezi s sodnikovo disciplinsko odgovornostjo hkrati opozarja, da ta v postopkih zoper sodnike brez predvidljivih in jasnih pravnih ter zanesljivih dejanskih podlag o kršitvi, ne more biti ugotovljena. Vrsta kaznivega ravnanja in pravne odgovornosti ter relativna samostojnost disciplinskega postopka, v katerem se ugotavljata ravnanje in odgovornost disciplinskega obdolženca, tako ne odvezujejo disciplinskega sodišča, da v posameznem primeru glede razumljivega opisa disciplinske kršitve ne bi ravnalo enako dosledno kot okrajno sodišče v skrajšanem kazenskem postopku, ki na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pazi že po uradni dolžnosti. Glede na to prilagojena uporaba določb ZKP v disciplinskem postopku, na katero se v tej zvezi sklicuje tožena stranka, ne pomeni njihove ohlapne uporabe, ampak uporabo kot jo narekujejo pravne in dejanske okoliščine posameznega primera. Bolj kot je disciplinska kršitev po teži storitve in pravnih posledic primerljiva ali podobna kaznivemu dejanju, bolj bo disciplinsko sodišče dolžno ravnati po določbah ZKP in obratno. Sicer lahko pride disciplinski obdolženec v objektivno slabši položaj od položaja, ko bi bil obdolžen storitve primerljivega kaznivega dejanja, in ko bi bil za to obravnavan v skrajšanem kazenskem postopku.
14.Z navedenim sklepom disciplinskega sodišča je bila tožnica spoznana za odgovorno disciplinske kršitve po 2. točki drugega odstavka 81. člena ZSS. Ta je po tretjem odstavku 81. člena ZSS uvrščena med težje disciplinske kršitve. Sodniku je mogoče po petem odstavku 83. člena ZSS izreči prenehanje sodniške funkcije, medtem ko je bilo tožnici izrečeno znižanje plače, ki je po tretjem odstavku 83. člena ZSS po strogosti tretja od petih disciplinskih sankcij. Glede na določeno težo disciplinske kršitve ter možno in konkretno izrečeno pravno posledico, je jasno, da so lahko tedaj v disciplinskem postopku določbe ZKP uporabljene samo na primerljivo enak način, kot v skrajšanem kazenskem postopku, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Posledica je preizkus razumljivosti izreka sklepa o tožničini disciplinski odgovornosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki mu je tožena stranka po povzetem odgovoru na tožbo nasprotovala, Vrhovno sodišče pa je ugotovilo, da je treba tožnici v tej smeri slediti.
15.Tožničina graja dejanskega opisa disciplinske kršitve je najprej usmerjena v njeno izvršitev, ker po obrazložitvi v tožbi in pripravljalnih vlogah ni znano, kdaj so ji bila pisanja predložena in ne, za katera od teh pisanj bi morala izdati odredbo sodnemu osebju. Vrhovno sodišče se strinja s toženo stranko, da za razumljivost dejanskega opisa same kršitve, zadostuje sklicevanje na del Poročila Su 536/2022 z dne 5. 9. 2022 s priloženimi tabelami, v katerih so pisanja, ki jim ni sledila ustrezna tožničina odredba, pregledno navedena, v razumljivi obrazložitvi sklepa pa ustrezno razmejena. Strinja se tudi, da je mogoče dejansko opisane tožničine kršitve v izreku sklepa povezati z določenimi sodnikovimi dolžnostmi v prvem odstavku 213. člena, petem odstavku 204. člena, prvem odstavku 109. člena in drugem odstavku 213. člena SR. Ima pa tožnica prav, ko zatrjuje, da je bilo njeno ravnanje v dejanskem opisu časovno nedoločno opredeljeno.
16.Po dejanskem opisu je tožnica izvršitveno ravnala z opustitvijo (drugi odstavek 17. člena KZ-1) vse do 9. ali 10. 6. 2022, ko je bila disciplinska kršitev po navedbi tožene stranke dokončana. Takšna časovna opredelitev tožničinega izvršitvenega ravnanja implicira, da tožnica dolžnega ravnanja ni opustila le enkrat oz. samo 9. ali 10. 6. 2022, temveč v daljšem obdobju, ki bi tudi po presoji Vrhovnega sodišča moralo biti ustrezno časovno okvirjeno.
17.Res je, kot to navaja tožena stranka, da v SR ni določeno, kdaj je bila tožnica dolžna izdati ustrezne odredbe, vendar je treba tedaj pri časovni opredelitvi tožničinega ravnanja izhajati iz 18. člena KZ-1, po katerem lahko storilec dolžno ravnanje opusti enkrat ali večkrat. V primeru enkratnega storilčevega ravnanja je to mogoče opredeliti z datumom, če je znan, ali z obdobjem, če je datum zgolj določljiv. Obdobje mora biti postavljeno v časovni okvir, ki drugače kot pri določenem začetku in koncu, s posamezno ali eno časovno točko ne more biti sklenjen. Slednje je toliko bolj pomembno v primerih storilčevega večkratnega ravnanja, pri katerem je časovna opredelitev z naštetimi datumi ravnanj izjema, opredelitev z obdobjem pa prevladujoče pravilo.
18.Postavljanje obdobja storilčevega ravnanja v časovne okvirje z določenim začetkom in koncem je pomembno zlasti zato, ker lahko storilec ravna v obdobju veljavnosti različnih pogojev kaznivosti ali materialno pravnih predpostavk, kot so določenost kršitve v zakonu in SR, vsebina določene kršitve, dovoljenost disciplinskega pregona ipd. V takšnih primerih je možno, da katero od storilčevih ravnanj v času izvršitve ne bo več določeno kot disciplinska kršitev ali bo določeno drugače. Možno pa je tudi, da bo disciplinski pregon zastaral ali da bodo naknadno nastopile druge pravne ovire, zaradi katerih disciplinski pregon ne bo več mogoč ali dovoljen. Navedeni razlogi zahtevajo, da mora biti v primerih, ko je storilec ravnal dlje časa, ta čas opredeljen na način, ki ne bo omogočal samo dejanskega preizkusa zatrjevane disciplinske kršitve, ampak še pravni preizkus navedenih pogojev kaznivosti, po katerem se utegne izkazati, da disciplinska kršitev ne bo mogla ali smela biti obravnavana. To je v danem primeru pomembno, kajti v omenjenih tabelah se nahajajo pisanja celo iz leta 2010, medtem ko je po utemeljenem tožničinem opozorilu v četrtem odstavku 84. člena ZSS določen skrajni štiriletni (absolutni) rok za zastaranje disciplinskega pregona. Rok je vezan na čas storitve disciplinske kršitve ter ga brez določno navedenega začetka in konca tožničinega ravnanja ni mogoče preizkusiti.
19.Ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je kršitev pri kateri se ne ugotavlja vpliv na zakonitost in pravilnost odločitve, temveč se njena nepravilnost po zakonu domneva. Gre za absolutno kršitev iz tretjega odstavka 27. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in je Vrhovno sodišče po utemeljeni tožbi, izpodbijani sklep disciplinskega sodišča Sodnega sveta Ds-ss 1/2023 z dne 18. 4. 2024, po 4. točki prvega odstavka 64. člena ZUP odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Glede na to se Vrhovno sodišče z ostalimi trditvami in navedbami v tožbi, odgovoru ter pripravljalnih vlogah, v zvezi s pravilno uporabo zakona in SR ter s popolno in pravilno ugotovljenim dejanskim stanjem, ni ukvarjalo.
20.Odločba o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS. Stroški so bili določeni po drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) v znesku 285,00 EUR. Od tega zneska so bili po 4. členu Pravilnika priznani še stroški v višini 10 % ter na koncu po pooblaščencih izkazana dolžnost plačila davka na dodano vrednost v višini 22 %.