Jedro

Odločitev o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi je vseboval izvršilni naslov, to je odločba, s katero je bila pritožniku med drugim naložena prepoved uporabe spornega objekta. Ta ukrep se z izpodbijanim sklepom le prisilno izvršuje, ker pritožnik naloženega ukrepa ni izpolnil sam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US) zavrglo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 31.8.2009, o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je tretja alineja 3. točke izreka odločbe prvostopnega upravnega organa z dne 10.2.2009, s katero je bila tožniku prepovedana uporaba objekta, izvršljiva in tožniku zagrozil z denarno kaznijo v znesku 3.000,00 EUR, če obveznosti iz 1. točke prej citirane odločbe ne bo izvršil takoj po prejemu tega sklepa. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 8.10. 009 pritožbo tožeče stranke zoper prvostopni sklep zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega svojega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato je bilo treba tožbo zavreči. 3. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da je izpodbijani sklep dokončni upravni akt, s katerim se posega v njegov pravni položaj, saj je z njim odločeno, da se zoper njega dovoli upravna izvršba. V njem mu je inšpekcijski organ ponovno prepovedal uporabo objekta in za primer kršitve prepovedi zagrozil z denarno kaznijo. V njegovem primeru gre za situacijo iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, zato mu je z izpodbijanim sklepom kršena ustavna pravica do sodnega varstva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi prvega dostavka 290. in 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Stališče sodišča prve stopnje, da tak sklep ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno. S tem sklepom namreč ni odločeno oziroma poseženo v tožnikovo pravico, obveznost ali pravno korist. Vsebinsko odločitev o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi vsebuje namreč izvršilni naslov, to je odločba z dne 10.2.2009, s katero mu je bila med drugim prepovedana uporaba spornega objekta in zoper katero je imel možnost sodnega varstva. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se ta obveznost le prisilno izvršuje, ker tožnik odrejenega ukrepa ni izpolnil sam.

6. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje le ugotovil, da je inšpektorjeva odločba (izvršilni naslov), s katero so bili tožniku izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje, postala izvršljiva in tožniku v primeru nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe zagrozil z najnižjo možno denarno kaznijo v skladu z drugo alinejo 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1, s čimer pa ni posegel v nobeno njegovo pravico, obveznost ali pravno korist. 7. Tožnik ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati in bi bila zato izdaja izpodbijanega sklepa neutemeljena, niti ne navaja, v katere pravice, obveznosti ali pravne koristi naj bi mu bilo poseženo z izpodbijanim sklepom. Zgolj pavšalna pritožbena navedba o posegu v njegov pravni položaj pa ne more vplivati na drugačno odločitev.

8. Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da izpodbijani sklep ni eden izmed sklepov, navedenih v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po citirani določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep ne sodi.

9. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo ter s tem ni poseglo v tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.