Jedro

V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za to, da se znesek iz obračuna davka od dohodka iz dejavnosti (akontacija dohodnine), ki ga tožnik ni plačal v predpisanem roku, izterja v davčnem izvršilnem postopku. Kasnejša sprememba višine akontacije dohodnine na že zapadlo obveznost iz obračuna ne vpliva. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati tožnikove navedbe o nizkih dohodkih in o nezmožnosti plačila dolgovanega zneska. O odpisu davčnega dolga se v postopku izvršbe ne odloča. Pač pa se bo tožnikovo finančno stanje upoštevalo pri izvršbi v skladu z določbami ZDavP-2 na način, kot je opisan v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 23. 10. 2013 skupaj 74,84 EUR, na denarna sredstva, ki jih ima tožnik na svojem bančnem računu.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da tožnik ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, in da je zato davčni organ v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira v nadaljevanju, začel davčno izvršbo.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih navaja, da je iz tabele v izreku izpodbijanega sklepa razvidno, da se poleg stroškov sklepa terja tožnikov dolg iz naslova obračuna davka od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 (pravilno: za obdobje od 1. 7. 2013 do 30. 9. 2013) – akontacije dohodnine v znesku 49,68 EUR z datumom izvršljivosti 11. 7. 2013 (pravilno: 11. 10. 2013) in s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Iz sklepa je po presoji organa druge stopnje razvidno, za katero obveznost se terja tožnika, naveden je izvršilni naslov in datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Obenem pritožbeni organ ugotavlja tudi, da ima sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V zvezi s pritožbenimi ugovori pojasnjuje, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, iz spisov pa poleg tega sledi, da je organ prve stopnje o tem že odločil. Materialno stanje tožnika samo po sebi ne preprečuje začetka izvršbe, upošteva pa se pri vodenju postopka, s tem da je že v izpodbijanem sklepu navedeno, kateri prejemki in katera sredstva so izvzeti iz davčne izvršbe. V konkretnem primeru ni sporno, da je bil v času izdaje sklepa izpolnjen pogoj za začetek izvršbe, saj je postal obračun akontacije dohodnine iz dohodkov iz dejavnosti takrat že izvršljiv, dolg pa ni bil poravnan. Zato je bila odločitev prve stopnje, da se začne davčna izvršba, pravilna in v skladu z zakonom. Za odločanje o prošnji za odpis je pristojen prvostopni organ. Sicer pa se dejansko stanje dolga po sklepu ujema s stanjem, ki izhaja iz knjigovodskih evidenc.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da način obdavčitve ni primeren njegovi dejavnosti (samozaposleni v kulturi, kritik/recenzent), kar je sporočal davčnim organom. Na predlog tam zaposlenih je dal vlogo za znižanje predhodne akontacije davka iz dejavnosti za leto 2013. Obrazca ni prejel. Vse navedbe o finančnem, psihičnem in profesionalnem stanju, ki jih vsebuje izpodbijani sklep, pa držijo, oziroma so samo pomanjkljivi povzetki tožnikovih utemeljitev, ki jih vsebujejo njegove vloge, s katerimi je dokazoval svoje stanje. Je pač prereven, da bi plačeval akontacijo dohodnine v takšni višini. S svojo dejavnostjo ne zasluži zajamčene plače in tudi ni videti, da jo bo dosegel. Zato meni, da mu pripada sprejemljivejša obdavčitev oziroma odpis naloženih obveznosti, pa tudi pravičnejša razsodba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru obračun davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 4. 2013 do 30. 6. 2013 – akontacija dohodnine kot takšen in znesek (glavnice in obresti) iz obračuna, ki se terja z izpodbijanim sklepom, ni sporen. Sporna tudi ni zapadlost obračuna v plačilo oziroma njegova izvršljivost. S tem pa so izpolnjeni pogoji za to, da se za znesek iz obračuna, ki ga tožnik ni plačal v predpisanem roku, izterja v davčnem izvršilnem postopku po uradni dolžnosti.

Davčni organ zato ni mogel ravnati drugače, kot je, in kot je obširno in pravilno obrazložil v izpodbijanem sklepu in v drugostopni odločbi. Kasnejša sprememba višine akontacije dohodnine, ki jo kot razlog za tožbo uveljavlja tožnik, namreč na že zapadlo obveznost iz obračuna ne vpliva. Prav tako na odločitev ne morejo vplivati tožnikove tožbene in pred tem že pritožbene navedbe o nizkih dohodkih in o nezmožnosti plačila dolgovanega zneska. O odpisu davčnega dolga se v postopku izvršbe ne odloča, kot to tožniku pravilno pojasni že drugostopni organ v svoji odločbi. Tako kot mu pravilno pojasni tudi, da se bo njegovo finančno stanje upoštevalo pri izvršbi v skladu z določbami ZDavP-2 oziroma na način, kot je opisan v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.