Jedro

Povračilni zahtevek je treba (pravočasno) prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku (tretjemu tožencu). Povračilni zahtevek je namreč pravica stečajnega dolžnika zahtevati vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja. Tudi tak dajatveni zahtevek je treba prijaviti v stečajnem postopku, ne glede na to, da ga je treba uveljavljati z izpodbojno tožbo. Prijavi pa jo lahko samo stečajni dolžnik (prvi toženec) kot upnik iz naslova povračilnega zahtevka.

ZFPPIPP glede povračilnih zahtevkov napotuje na uporabo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi. V primeru povračilnega zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP gre zato za obligacijsko pravico, ne pa za izločitveno pravico.

Ne glede na aktivno procesno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe, ki mu jo zakon daje v drugem odstavku 276. člena ZFPPIPP, pa upnik nima terjatve napram osebi, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, saj mora, če vloži izpodbojno tožbo, povračilni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka III, IV, V in VI izreka).

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe in sklepa: - zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretje toženo stranko:

1.) da se v razmerju med H. d. o. o. - v stečaju (prvotožena stranka) in P. d. o. o., (izbrisana pravna oseba) razveljavijo učinki prenosa lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi med H. d. o. o. - v stečaju (prej L. d. o. o.) in P. d. o. o., z dne 17. 5. 2012, in sicer v tej točki izreka navedenih premičnih stvareh, ki so bile družbi P. d. o. o., izročene dne 17. 5. 2015;

2.) da se v razmerju med P. d. o. o. in A. d. o. o., razveljavijo učinki prenosa lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi med družbo P. d. o. o. in A. d. o. o., z dne 12. 6. 2012, in sicer na premičnih stvareh iz 1. točke tožbenega zahtevka, ki so bile A. d. o. o., izročene dne 12. 6. 2012;

3.) da se v razmerju med A. d. o. o. in B. d. o. o. razveljavijo učinki prenosa lastninske pravice po kupoprodajni pogodbi med A. d. o. o. in B. d. o. o. z dne 17. 7. 2012, in sicer na premičnih stvareh iz 1. točke tožbenega zahtevka, ki so bile B. d. o. o. izročene dne 17. 7. 2012;

4.) da je B. d. o. o. dolžna H. d. o. o. - v stečaju vrniti premične stvari iz 1. točke tožbenega zahtevka tako, da jih v 15-ih dneh izroči stečajnemu dolžniku H. d. o. o. - v stečaju tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju, v kolikor pa to ni več mogoče, plačati znesek 1.237.490,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila;

5.) da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka); - tožbo zoper prvotoženo stranko in drugotoženo stranko je zavrglo (točka IV. izreka), - tožeči stranki je naložilo, da mora drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 4.742,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka); - tožeči stranki je naložilo, da mora tretjetoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 5.377,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper točke III, IV, V in VI izreka sodbe in sklepa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče druge stopnje odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in da ustrezno spremeni sklep o pravdnih stroških tako, da tožene stranke nosijo pravdne stroške. Priglasila je pritožbene stroške. V pritožbi je napada zaključke sodišča prve stopnje, da je njena terjatev zoper tretjo toženko prenehala, ker je ni prijavila v stečajnem postopku zoper tretjo toženko v skladu z 59. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Po mnenju pritožnice je takšno stališče sodišča v nasprotju z materialnim pravom. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, da ima v skladu z drugim odstavkom 276. člena ZFPPIPP kot upnica legitimacijo za uveljavljanje izpodbojnega zahtevka, torej, da v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika (prve toženke) uveljavlja izpodbojni zahtevek. Glede na navedeno je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper tretjo toženko zahtevala, da tretja toženka vrne premične stvari tako, da jih izroči stečajnemu upravitelju prve toženke. To po mnenju pritožnice pomeni, da uveljavlja izločitveno pravico, ki v skladu z 299. členom ZFPPIPP ne preneha. Izločitveni upnik izgubi izločitveno pravico in pravico do plačila denarnega zneska le, če te pravice ne prijavi do objave načrta prve splošne razdelitve. Tretja toženka ni nasprotovala vračilu premičnih stvari iz razloga, ker bi bile le-te v stečajnem postopku že prodane. Zato je mnenja, da ni izgubila pravice uveljavljati izločitveno pravico v stečajnem postopku zoper tretjo toženko. Tožeča stranka je dne 26. 5. 2015 tudi prijavila izločitveno pravico v stečajnem postopku zoper tretjo toženko. Pritožnica je nasprotovala stališču prvostopnega sodišča, da povračilni zahtevek predstavlja terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP. Povračilni zahtevek je po njenem mnenju zahtevek za vračilo premičnih stvari lastniku, in to iz razloga, ker tretja toženka ni njihova lastnica. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko in drugo toženko stranko pa je zavržen zgolj iz razloga, ker mu ni mogoče ugoditi, če ni ugodeno hkrati tožbenemu zahtevku zoper tretjo toženko stranko. Zato tožeča stranka izpodbija tudi IV. in V. točko izreka prvostopnega sklepa.

3. Tretja toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo na podlagi dokazov, ki so bili zbrani v spisu. Prvostopno sodišče dne 12. maja 2015 ob izdaji sodbe ni moglo upoštevati prijave izločitvene pravice, saj je bila podana šele 25. 5. 2015 (po izdaji sodbe), pritožba pa vložena 26. 5. 2015. V času izdaje prvostopne sodbe torej ni bila prijavljena niti vtoževana terjatev niti ni tožeča stranka uveljavljala izločitvene pravice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko, ker tožeča stranka v stečajnem postopku nad tretjo toženko ni prijavila terjatve, ki jo zahteva s tožbenim zahtevkom v tej pravdi, ampak neko drugo terjatev, ki ni v zvezi s tem postopkom. Ker tožnica zoper tretjo toženko uveljavlja tako oblikovalni kot tudi povračilni zahtevek, ki sta neločljivo povezana (četrti odstavek 277. člena ZFPPIPP), povračilni zahtevek pa predstavlja terjatev v smislu 20. člena ZFPPIPP, bi morala tožeča stranka svojo terjatev zoper tretjo toženko prijaviti v stečajni postopek. Ker pa tožnica vtoževane terjatve v stečajnem postopku zoper tretjo toženko ni prijavila, je njena terjatev zoper tretjo toženko prenehala (peti odstavek 296. člen ZFPPIPP). Zato je sodišče s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženko.

6. Posledično je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da tožnica ne more več imeti pravnega interesa zgolj za oblikovalni zahtevek zoper prvo toženko in drugo toženko. Tak zahtevek je tudi nedopusten glede na določbo tretjega in četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka pomanjkljivosti tudi ne more odpraviti, saj bi bila morebitna sprememba tožbe v smislu uveljavljanja novega tožbenega zahtevka poleg že obstoječega zahtevka po preteku prekluzivnega roka iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP prepozna. Zato je prvostopenjsko sodišče tožbo zoper prvo toženko in drugo toženko zavrglo.

7. Izpodbojni zahtevek lahko v imenu stečajnega dolžnika uveljavlja stečajni upravitelj. Izpodbojni zahtevek lahko v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika uveljavlja tudi vsak upnik, ki je v skladu s tem zakonom upravičen opravljati procesna dejanja v stečajnem postopku (prim. prvi in drugi odstavek 276. člena ZFPPIPP).

8. Izpodbojno tožbo je treba vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člen ZFPPIPP, je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v roku iz prvega odstavka tega člena. Sodišče zavrže izpodbojno tožbo: 1. če je vložena po poteku roka iz prvega ali drugega odstavka tega člena ali 2. če v primeru iz tretjega odstavka tega člena z izpodbojno tožbo ni uveljavljen tudi povračilni zahtevek (prim. prvi, tretji in četrti odstavek 277. člena ZFPPIPP).

9. Člen 278 ZFPPIPP določa, da nastanejo pravne posledice po drugem ali tretjem odstavku tega člena, ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče na podlagi izpodbojnega zahtevka razveljavilo pravne učinke pravnega dejanja po prvem odstavku 275. člena tega zakona. Če je oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje opravljeno, na podlagi tega dejanja prejela izpolnitev svoje terjatve, mora stečajnemu dolžniku vrniti to, kar je na podlagi izpodbitega pravnega dejanja prejela, če pa to ni več mogoče, plačati denarno nadomestilo po cenah ob izdaji te sodne odločbe (prim. prvi in drugi odstavek tega člena).

10. Po določilu prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Po določilu drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP mora upnik v stečajnem postopku prijaviti svojo terjatev do insolventnega dolžnika v treh mesecih po objavi oklica o začetku tega postopka, če ni v tretjem ali četrtem odstavku tega člena drugače določeno. Obveznost prijave svojih terjatev v stečajnem postopku izhaja tudi iz 296. člena ZFPPIPP.

11. V tej zadevi je upnik (tožeča stranka) vložil v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika (prvega toženca) izpodbojno tožbo zoper upnika, v korist katerega je bilo izpodbojno dejanje storjeno (ker so bile koristi oziroma natančneje premičnine – osnovna sredstva prenesena z drugega toženca na tretjega toženca, je tožil kar vse tri, pri čemer je zoper prvega toženca in drugega toženca vložil oblikovalni zahtevek, zoper tretjega toženca pa oblikovalni in povračilni zahtevek). Tekom postopka se je stečajni postopek začel tudi nad drugim tožencem in tretjim tožencem.

12. Odločilno za rešitev tega spora je vprašanje, ali je potrebno povračilni zahtevek iz izpodbojne tožbe prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, natančneje nad tretjo toženko, zoper katero je tožnica vložila povračilni zahtevek. (Tožnica je pravzaprav naknadno prijavila pogojno izločitveno pravico v stečajnem postopku nad tretjo toženko, in sicer že po izdaji izpodbijane sodbe, tik pred vložitvijo pritožbe).

13. Odgovoriti je treba tudi na odločilno vprašanje, kdo mora terjatev (oziroma po mnenju pritožnika izločitveno pravico) prijaviti, upnik, ki vlaga izpodbojno tožbo, ali stečajni dolžnik, v stečajno maso katerega se bo premoženje, pridobljeno na podlagi izpodbojne tožbe, vrnilo.

14. Glede na določbo 59. člena ZFPPIPP pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da je treba povračilni zahtevek (pravočasno) prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku (tretjemu tožencu). Povračilni zahtevek je namreč pravica stečajnega dolžnika zahtevati vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja. Tudi tak dajatveni (kondikcijski) zahtevek je treba prijaviti v stečajnem postopku, ne glede na to, da ga je treba uveljavljati z izpodbojno tožbo.

15. Pravica izpodbijati pravno dejanje stečajnega dolžnika ima značilnost (pravno naravo) izpodbojne pravice. Izpodbojna pravica je oblikovalna pravica, ki daje imetniku (izpodbojnemu upravičencu) pravno možnost zahtevati razveljavitev pogodbe ali drugega pravnega posla oziroma drugega pravnega dejanja. Izpodbojna pravica se lahko uveljavlja samo sodno. Izpodbojno pravico je treba uresničiti z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, s katerim izpodbojni upravičenec od sodišča zahteva, da razveljavi pravni posel ali drugo pravno dejanje, ki je predmet izpodbojne pravice (prim. prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Izpodbojna pravica zato začne učinkovati šele s pravnomočnostjo oblikovalne sodbe, s katero sodišče razveljavi izpodbijani pravni posel (prim. ZFPPIPP Razširjena uvodna pojasnila dr. Nine Plavšak, GV založba, Ljubljana 2008, stran 208 in nadaljnje). Z zahtevkom, s katerim se izpodbija razpolagalni pravni posel, je treba zahtevati samo razveljavitev učinkov razpolagalnega pravnega posla v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bil izveden razpolagalni posel (prim. prvi odstavek 275. člen ZFPPIPP). Z razveljavitvijo teh učinkov preneha pravni temelj (veljavne) izpolnitve, zato mora oseba, v korist katere je bil izveden razveljavljeni (izpodbiti) razpolagalni pravni posel, vrniti stečajnemu dolžniku to, kar je na podlagi te (razveljavljene) izpolnitve prejela (drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP, prim. tudi tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Pravni učinki sodbe v postopku izpodbijanja pa ne vplivajo na obveznost prijave terjatve v stečajnem postopku. ZFPPIPP namreč glede povračilnih zahtevkov napotuje na uporabo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi. Zato se uporabljajo pravila o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Iz navedenega je razvidno, da gre v primeru povračilnega zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP za obligacijsko pravico, ne pa za izločitveno pravico v smislu 22. člena ZFPPIPP, ki je po svoji naravi bliže stvarnopravnim pravicam. Po določilu 1. točke 22. člena ZFPPIPP je namreč izločitvena pravica pravica lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika. Pritožnica zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je prijavila izločitveno pravico, ki v skladu s četrtim odstavkom 299. člena ZFPPIPP ne preneha, če upnik zamudi rok za prijavo izločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena (in sicer ne glede na to, ali so bile sporne premične stvari v stečajnem postopku nad tretjo toženko že prodane).

16. Izpodbojni in povračilni (kondikcijski) zahtevki na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika se uveljavljajo v dobro vseh upnikov stečajnega dolžnika, tako da se s tem zagotovi plačilo terjatev upnikov v večjem deležu, kot če zahtevki ne bi bili uveljavljeni. Materialnopravni upravičenec iz izpodbitih pravnih dejanj je stečajni dolžnik, zato lahko izpodbojni zahtevek v imenu stečajnega dolžnika uveljavlja stečajni upravitelj. Aktivno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe pa ima tudi vsak upnik, ki je v stečajnem postopku upravičen opravljati procesna dejanja (prvi in drugi odstavek 276. člena ZFPPIPP). Ne glede na aktivno procesno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe, ki mu jo zakon daje v drugem odstavku 276. člena ZFPPIPP, pa upnik nima terjatve napram osebi, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, saj mora, če vloži izpodbojno tožbo, povračilni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika. Tožeča stranka kot upnica prve toženke, ki je vložila izpodbojno tožbo v svojem imenu in za račun prve toženke, zato ne more v stečajnem postopku nad tretjo toženko prijaviti terjatve prve toženke. Le prva toženka ima namreč terjatev zoper tretjo toženko, ne pa tudi tožeča stranka. Glede na drugi odstavek 59. člena ter prvi in drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP morajo upniki prijaviti svoje terjatve v stečajnem postopku, ne morejo pa prijaviti tujih terjatev. V tem pogledu se pokaže stališče prvostopenjskega stališča, ki tožeči stranki očita neprijavo terjatve v stečajnem postopku nad tretjo toženko, kot materialnopravno zmotno. Vendar to napačno stališče ni vplivalo na materialnopravno pravilnost odločitve v tej zadevi. Tožeča stranka namreč sploh ni trdila, da je prva toženka prijavila terjatev v stečajnem postopku nad tretjo toženko (niti to ne izhaja iz podatkov v spisu), le v tem primeru pa bi lahko bila tožeča stranka s svojim (izpodbojnim in posledično) povračilnim zahtevkom uspešna v pravdi. Ni sporno, da je tudi rok za prijavo terjatve iz drugega odstavka 59. člena ZFPPIPP napram tretji toženki že potekel in bi bila naknadna prijava terjatve prepozna. Tudi materialno pravdno vodstvo v smislu 285. člena ZPP v tej smeri ne pride zato več v poštev.

17. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je treba povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP v vsakem primeru, tudi če o njem že teče izpodbojna pravda, prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku, v korist katerega je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno (tretjemu tožencu), prijavi pa jo lahko samo stečajni dolžnik (prvi toženec) kot upnik iz naslova povračilnega zahtevka. Ker iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi bila terjatev pravočasno prijavljena, je v razmerju do upnika (tretjega toženca) v stečaju prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP. V tej luči se pokaže kot pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v posledici zavrnitve izpodbojnega in povračilnega zahtevka zoper tretjega toženca na podlagi 2. točke četrtega odstavka 277. člena ZFPPIPP zavrglo izpodbojno tožbo (oblikovalni zahtevek) zoper prvega toženca in drugega toženca.

18. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa in sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ter prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tretja toženka pa z odgovorom ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi stroške za odgovor na pritožbo.